Tasmanijo, ki je velika približno kot Irska, od celine loči 240 kilometrov široka Bassova ožina. Staroselci nekdanjega otoka Van Diemenove dežele, ki ga je leta 1642 odkril Abel Tasman in so živeli pribl. Svojo domovino so poseljevali 20.000 let, sredi 19. stoletja pa so jo beli naseljenci v pol stoletja popolnoma izbrisali – ostal ni niti en glasnik, zato je njihova kultura ostala večinoma neznana. Vendar pa je bil del tasmanske divjine, ki je nekoč prekrivala ves otok, z mednarodno pomočjo prihranjen zanamcem: štirje nacionalni parki zahodne Tasmanije so območja svetovne dediščine, ki ohranjajo zadnje zaplate in divje živali zmernih deževnih gozdov, ki so bili večinoma iztrebljeni. V narodnih parkih prevladujejo velika prostranstva zimzelenih bukovih in redkih evkaliptusovih gozdov. Tu lahko najdemo tudi zadnje ostanke vegetacije iz stare celine. Ogromna divjina nudi varno zatočišče za edinega vrečarskega plenilca, tasmanskega hudiča.