Blue Origin je v četrtek zvečer na svoji bazi na Floridi izvajal statični preizkus motorjev rakete, ko se je vesoljsko plovilo spremenilo v spektakularno ognjeno kroglo. Deli rakete New Glenn so odleteli daleč, razbitine pa so pristale v morju in tudi v bližnjem obalnem grmičevju. Strokovnjaki podjetja Blue Origin, agencije NASA in drugih organizacij, ki sodelujejo v projektu, so že začeli podrobneje ocenjevati škodo in pobirati dele rakete.
Čiščenje razvalin pa ne bo preprosto niti v prenesenem pomenu, saj učinki katastrofe segajo daleč prek podjetja Blue Origin. Neuspeh testa ni problematičen le z vidika podjetja, temveč tudi za NASA in celotno ameriško vesoljsko industrijo ter lahko bistveno vpliva na razvoj ameriškega vesoljskega programa, ki je v zadnjem času dobil nov zagon. Spletni medij Ars Technica je povzel, kako velika je težava in kakšne so možnosti.
Ni izstrelišča, ni rakete
Ni naključje, da je ustanovitelj podjetja SpaceX Elon Musk pred prvo izstrelitvijo rakete Falcon Heavy leta 2018 za uspeh označil že to, da vozilo zapusti izstrelišče. „Upam, da bo prišlo dovolj daleč, da mu ne bo škodovalo. Odkrito povedano, že to bi štel za zmago,“ je dejal. Musk je podobno razmišljal o prvi izstrelitvi Starshipa in dejal, da vse, kar ne uniči izstrelišča, štejejo za uspeh.
Velike rakete lahko tudi veliko eksplodirajo, zemeljska infrastruktura pa je zahtevna, a pogosto podcenjena sestavina izstrelitev raket. Ena od težav je ravno ta, da je več virov potrdilo, da je bilo izstrelišče LC-36A podjetja Blue Origin na Floridi močno poškodovano. Podjetje je v ta objekt vlagalo leta in vsaj več sto milijonov dolarjev, tudi velikosti ogromnih stolpov strelovodov je težko dojeti.
Podjetje trenutno nima drugega izstrelišča za raketo New Glenn. Pripravljalna dela pri bližnjem objektu LC-36B so sicer že začeli in načrtujejo tudi gradnjo drugega izstrelišča v vesoljskem oporišču Vandenberg v Kaliforniji, vendar so ti projekti šele na začetku. Obnova izstrelišča ali dokončanje novega objekta bo verjetno trajalo vsaj eno leto, bolj verjetno pa najmanj 15 mesecev, tudi ob velikih naporih podjetja Blue Origin in skoraj neizčrpnih virih Jeffa Bezosa.
Lahko se vprašamo, zakaj je ta neuspeli test tako velik problem, ko pa so eksplozije raket pri SpaceXu na primer pogoste, a očitno ne povzročajo težav. Ozadje je v tem, da je Blue Origin pri raketi New Glenn izbral bolj tradicionalno pot zasnove, v nasprotju s SpaceXovim iterativnim razvojem, ki hardver preizkuša, izstreli, pusti, da odpove, in ga popravi. Prva stopnja rakete New Glenn je med prvimi tremi leti delovala skoraj brezhibno, zato se je zdela dozorela rešitev.
Zahvaljujoč temu je Blue Origin prišel do točke, ko so za drugo polovico leta načrtovali skoraj mesečne izstrelitve, da bi postregli naročila od agencije NASA prek podjetij Amazon in AST SpaceMobile do lastnih notranjih potreb.
Ker zaradi težave trenutno ni delujoča niti raketa Vulcan podjetja United Launch Alliance, je SpaceX ostal edini, ki lahko z raketama Falcon 9 in Falcon Heavy postreže celotne izstrelitvene zmogljivosti Združenih držav za srednje in težke tovore.
Pri raketi Vulcan stvari še dodatno zapleta to, da bi, če se izkaže, da je vzrok četrtkovega neuspeha v osrednjem motorju, to resno težavo pomenilo tudi za United Launch Alliance, saj imajo njihove rakete motorje BE-4, tako kot New Glenn.
Modra luna?
Blue Origin je tudi prevoznik tovora za program Artemis agencije NASA in bi imel ključno vlogo že v zelo zgodnji fazi gradnje načrtovane lunine baze. Ker lahko teoretično na površje Lune dostavi do 3 tone koristnega tovora, bi lahko imel pionirsko vlogo pri dostavi večjega pristajalnega modula, ki lahko prevaža tudi ljudi do našega nebesnega spremljevalca.
NASA je pred dnevi sporočila, da bo njena misija Moon Base I poletela s pristajalnim modulom Blue Moon Mark 1, ki ga razvija Blue Origin, podjetju pa je dodelila 280,4 milijona dolarjev za dostavo dveh lunarnih vozil na Luno leta 2028.
S pristajalnim modulom načrtujejo še več misij, ki bi po načrtih proti Luni poletel z raketo New Glenn.
Ali je mogoče za ta namen uporabiti drugo raketo? Rakete SpaceX Falcon Heavy in United Launch Alliance Vulcan bi teoretično prav tako lahko dostavile enoto na sosednje nebesno telo. A pri raketi Vulcan smo že omenili, da je njena usoda trenutno enako negotova kot usoda rakete New Glenn, poleg tega ima sama precejšnji seznam čakajočih, kar zadeva izvedbo drugih projektov.
S Falcon Heavy pa bi lahko nastale težave z združljivostjo. Mark 1 poganja motor BE-7, ki deluje s tekočim vodikom in tekočim kisikom. Zgornja stopnja rakete Falcon pa uporablja kerozin, zato ni jasno, v kolikšni meri je oba sistema mogoče združiti. Prav tako ni zelo verjetno, da bi Blue Origin prostovoljno sodeloval pri reševanju tega s svojim neposrednim tekmecem, podjetjem SpaceX.
V pričakovanju prevoza
Zaradi omenjenih težav z modulom Mark 1 je treba računati bodisi z velikimi zamudami bodisi s popolno preureditvijo zgodnjih faz programa lunine baze. Lunarna vozila, ki jih razvijata Astrolab in Lunar Outpost in jih nameravajo uporabiti, tehtajo na primer okoli 1 tono, s takšno prevozno zmogljivostjo pa razpolagata le Mark 1 in vesoljsko plovilo SpaceX Starship.
Vse to ima lahko pomembne posledice tudi za poznejše odprave programa Artemis s posadko. NASA je nedavno spremenila Artemis III tako, da se lahko plovilo Orion v nizki Zemljini orbiti sreča s sistemoma za pristanek s posadko, ki ju razvijata Blue Origin (Blue Moon) in SpaceX (Starship). NASA se po vseh znakih odločno pripravlja na začetek misije leta 2027 in bo v nekaj tednih objavila člane štiričlanske posadke.
Zdaj pa je skoraj gotovo, da pristajalni modul Blue Moon v naslednjih 18 mesecih ne bo pripravljen na takšno misijo. NASA se mora odločiti, ali bo počakala na Blue Origin ali pa nadaljevala samo s Starshipom.
Kar zadeva dejanski pristanek na Luni, misijo Artemis IV, neuspeh tudi to še dodatno zapleta. Težko si je predstavljati scenarij, po katerem bi Blue Origin do leta 2028 izdelal pristajalni modul Blue Moon, primeren za prevoz ljudi. Tudi če razvoj strojne opreme poteka dobro, bi moral Blue Origin z modulom Blue Moon Mark 1 izvesti preizkusne polete, ti pa so od zdaj za nedoločen čas ustavljeni.
Številni visoki vodje agencije NASA so za Artemis IV za najboljšo možnost imeli načrt podjetja Blue Origin, pri katerem bi uporabili poenostavljeno različico pristajalnega modula Mark 2, saj ta ne zahteva dotakanja goriva v vesolju. Zdaj pa je tako kot velik del ameriške vesoljske industrije tudi usoda načrtov agencije NASA zdaj v rokah SpaceXa. Vprašanje je, ali bo podjetje zmoglo izpolniti svoje obljube glede Starshipa in rešiti ameriški vesoljski program.
