Remedy Connected Universe je svojevrstno razvejano in mračno skupno vesolje videoiger. V njem se duhamorna birokracija prepleta s kozmično grozo, svoje mesto pa imata tudi psihološki triler in nadnaravna fikcija. To prepletanje birokracije in groze je dobro ujela tudi igra The Stanley Parable, ki stoji zunaj tega vesolja.
Skrbno zgrajeno vesolje v prvi vrsti povezuje nadrealistični svet pisatelja, ki v igri Alan Wake oblikuje resničnost, z ustanovo Federal Bureau of Control (FBC), ki v igri Control raziskuje paranormalne pojave. S pretanjenimi namigi in motivi se ozira tudi k prejšnjim uspešnicam studia, kot sta Max Payne in Quantum Break. Posebnost tega vesolja je, da sega čez meje posameznih žanrov in formatov. Igrani videoposnetki, tajni dokumenti, nadrealistične glasbene točke in skrivnosti, ki segajo čez več dimenzij, so del vseobsegajoče mreže, ki se nenehno širi. V njej spopadi med človeško psiho in temačnimi kozmičnimi silami oblikujejo tkivo resničnosti, junaki pa se morajo soočiti s slutnjo, da vsi drugi svetovi zares obstajajo in so vsaj tako strašni kot njihov.
Finski studio Remedy Entertainment že desetletja stopa po eni najzanimivejših razvojnih poti v industriji videoiger in na njej izpopolnjuje svoje prepoznavne pripovedne in vizualne prijeme. Od neonoirskega vzdušja in upočasnjenih spopadov v igri Max Payne prek psihološke grozljivke Alan Wake do brutalistične kozmične groze v igri Control iz leta 2019 so razvijalci znanim žanrom vselej dali svoj pečat z izvirno umetniško vizijo in svojevrstno gradnjo svetov.
Zgodba igre Control Resonant se začne takoj po dogodkih iz prvega dela. Spopada med zidovi stavbe The Oldest House je konec, agencija pa je za zmago plačala visoko ceno. Prizorišče se iz stavbnega kompleksa, ki sega čez meje dimenzij, preseli na preoblikovani in izkrivljeni Manhattan. Selitev jasno nakaže, da se s Control Resonant začenja novo poglavje.
Ko so se sesule sile, ki so držale skupaj in stabilizirale tkivo resničnosti, so središče New Yorka preplavili paranormalna okužba Hiss in z njo povezane entitete. Hiss Jesse Faden po zvoku spominja na uhajanje strupenega plina. Ta pojav se imenuje Manhattan AWE (Altered World Event). Spreminja same temelje sveta ter pomeni za zdaj nepredstavljivo grožnjo prostoru, času in samemu obstoju. Kako ga premagati ali vsaj zajeziti, ostaja odprto vprašanje. Vlogo glavnega junaka od Jesse prevzame njen brat Dylan, ki je imel pomembno vlogo že v igri Control.
Zgodba Dylana Fadena je osebnejša od sestrine in ima bolj mračen, depresiven ton. Ko se zbudi iz kome, se znajde v povsem spremenjenem svetu, v katerem pripoved ves čas zaznamujejo njegovi notranji boji, travme iz preteklosti, dejanja, ki jih je zagrešil po obsedenosti, in nadnaravne sile, ujete v njegovem telesu. Znajde se v bizarnem položaju. Lahko postane rešitelj in junak, a nihče ni pozabil, kaj je storil pred leti, tudi preživeli pa imajo v zgodbi svojo vlogo. Dylan hoče predvsem ustaviti kaos v mestu in utrditi tkivo resničnosti, obenem pa rešiti in prebuditi Jesse, ki je ob kataklizmi padla v komo oziroma izginila.
Remedy je pomislil tudi na tiste, ki zgodbe serije Control nimajo več sveže v spominu. V meniju je po mojem mnenju še kako potrebna možnost Recap, ki v nekaj minutah povzame, kaj se je zgodilo in kaj je pripeljalo do dogodkov v drugem delu. Manhattan, na katerem se odvija igra, je do neprepoznavnosti drugačen od živahne svetovne metropole, ki jo poznamo iz resničnosti. Preklani nebotičniki kljubujejo zakonom fizike in lebdijo pod sivobelimi nebom, gravitacijske anomalije podirajo razpored ulic, plasti dimenzij in časovne ravnine pa nenehno drsijo druga čez drugo ter spreminjajo ravnino, prostor in kdo ve kaj še.
Sledi pojava Patterning, nekakšnega preoblikovanja oziroma modulacije, so vidne povsod. Spremembe, ki jih je povzročil, so osupljive. Občasno se zdi, kot da hodimo po nadrealistični, abstraktni viziji. Na pogled je znana, a je v našo resničnost zdrsnila na izkrivljen, težko doumljiv način. Oboževalce bo razveselilo tudi to, da se Remedyjevo vesolje širi z obilico gradiva in informacij, ki jih najdemo tudi zunaj glavne in stranskih zgodb. Zbiramo lahko zapuščene zapise FBC, magnetofonske posnetke, podatkovne zbirke, polaroidne fotografije, dosjeje, beležke in zaznamke. Najbolj bodo v tem uživali tisti, ki se radi izgubijo v težko doumljivem svetu igre Control.
Prenovo je doživel tudi bojni sistem. V igri Control iz leta 2019 je prevladoval boj na daljavo, Dylanove sposobnosti pa so zasnovane za brutalen boj od blizu. Rezultat je izjemno hiter akcijski RPG. Dylanovo glavno orožje je Aberrant, živ nadnaravni pripomoček, ki nenehno spreminja obliko glede na naše odločitve in okoliščine spopada. V enem boju kot mogočno kladivo zdrobi oklepljene nasprotnike, v naslednjem se spremeni v bliskovito hitra meča za hitre izmenjave udarcev, v obliki kose pa z napadi, ki zajamejo širše območje, pokosi manjše sovražnike, ki napadajo v skupinah.
Za boj in raziskovanje sta ključna gibanje po višini in spreminjanje gravitacije. Ves čas moramo misliti na boj na tleh in v zraku, napad iz zraka pa je lahko tudi taktična poteza. Dylanova posebna sposobnost Shift nam omogoča, da zamenjamo »ravnino« in dosežemo nova območja. Zanimiv zasuk je, da se pri tem svet zavrti okoli nas kot Rubikova kocka in tako prevzame vlogo plezanja ali letenja.
Premik k akcijskemu RPG se pozna tudi pri razvoju lika in globini misij. Iskanje Jesse in sledenje njenim stopinjam sta pomemben del pripovedi ob glavni zgodbi. Naša naloga je tudi premagati entitete Resonant, ki so v bistvu šefi posameznih območij. Dogajanje popestrijo še stranske misije.
Orožje ter aktivne in pasivne sposobnosti razvijamo v sistemu, značilnem za RPG, z izdelovanjem opreme in razporejanjem točk. Priznam, da bi mi ob tako zapleteni zgodbi bolj ustrezal preprostejši razvoj lika. Ob iskanju poti po območjih, številnih spopadih in kopici misij se mi ni ljubilo imeti v glavi še vseh materialov za izdelavo, različnih oblik orožja in sposobnosti, kaj šele, da bi se v vse to poglobil. Razumem pa, zakaj je dobro in koristno, da si lahko izoblikujemo lasten slog bojevanja.
Remedyjev lastni grafični pogon Northlight Engine poskrbi za osupljivo podobo in odlično optimizacijo. Niti med najhujšimi spopadi in boji s šefi nisem naletel na eno samo zatikanje, upočasnitev, zamrznitev ali podobno težavo. Pogon se dobro obnese pri igri s svetlobo in oblikami ter pri oblikovanju raznovrstne podobe bitij Hiss. Rezultat govori sam zase. Izjemno vzdušje ustvarja tudi abstraktna kulisa Manhattna, ki je zvit, prepognjen in razkosan ter ponekod spominja na film Inception.
Zvočna zasnova in glasbena spremljava sta kos vizualni podobi. Spopadi zvenijo živo, vzdušje pa pride do izraza. Za povrh dobimo še glasbeni izbor Zoe’s Mixtape, ki se izvrstno poda k igri in je vpet celo v zgodbo. Razvijalci pri Remedyju si za to zaslužijo veliko pohvalo.
Remedyju je znova uspelo ustvariti igro, ki prepriča kot samostojno delo in se brezhibno ter naravno vklopi tako v serijo kot v širše vesolje, ki ga gradi studio. Nova glavna oseba in premik k odprtemu svetu sta se izkazala za dobri odločitvi. Control Resonant se lahko v vseh pogledih kosa s podobnimi igrami, prepoznavni zasuki in novosti studia pa ga suvereno dvignejo iz povprečja. Tako kot Alan Wake 2 je tudi Control Resonant posrečeno in dostojno nadaljevanje, s katerim Remedy Entertainment znova dokazuje, da kakovost pri njem ni prazna parola. Za oboževalce je obvezen, brez zadržkov pa se ga lahko lotijo tudi novinci, saj jim ne bo žal!




































