Popolno okostje, znano kot »mož iz Rødhalsa«, so leta 1956 odkrili v gomili školjčnih lupin na danskem otoku Sejerø. Arheologi so v novi raziskavi z drugega zornega kota preučili kosti in kraj pokopa. Ugotovili so, da gre za edinstveno najdbo, saj je ta naš prednik živel na prelomu dveh pomembnih obdobij.
Radiokarbonsko datiranje je pokazalo, da je umrl okoli leta 3.900 pr. n. št., ko se je kmetijstvo v tem delu severne Evrope že uveljavilo. Njegovo življenje ponazarja prehod od lova in nabiralništva k ustaljenemu življenju s kmetijstvom.
Neolitska revolucija, znana tudi kot kmetijska revolucija, se je začela pred 12.000 leti, ko so človeške družbe začele udomačevati rastline in živali. Tako se je razvilo kmetijstvo, ki je omogočilo obstoj večjih naselbin in kompleksnejših družbenih struktur. Sprememba se je odvijala počasi. Novi način življenja se je verjetno pojavil okoli leta 10.000 pr. n. št. v več različnih populacijah na območju rodovitnega polmeseca v zahodni Aziji, nato pa se je dolga tisočletja postopoma širil v druge dele Evrazije in Afrike.
Tudi znotraj posameznih regij ljudje niso vsi hkrati prešli na kmetijstvo. Prehod je bil pogosto postopen, kaotičen in zapleten. Kmetijske in nabiralske skupnosti so živele druga ob drugi, nekatere skupine pa so zgodnje oblike kmetovanja združevale z lovom, ribolovom in nabiralništvom.
Mož iz Rødhalsa je po vsem sodeč odličen primer človeka iz tega prehodnega obdobja. Analiza starodavne DNK je pokazala, da je imel temno kožo in z veliko, 85-odstotno verjetnostjo tudi modre oči. Njegov genetski profil je v celoti ustrezal avtohtonim zahodnim lovcem in nabiralcem v Evropi ter se precej razlikoval od genetskega profila »poljedelcev«, ki so se na to območje priselili z juga.
Njegova prehrana se je od prehrane prišlekov precej manj razlikovala. Izotopska analiza njegovih ostankov kaže, da se je v mladostništvu in odrasli dobi prehranjeval s kopenskimi živalmi, kar je značilno za ustaljene kmetijske skupnosti. V otroštvu pa je jedel skoraj izključno ribe, morske sesalce in školjke, ki so sestavljali tradicionalno prehrano otoških lovcev in nabiralcev. Avtorji nove študije, v kateri so predstavili izsledke, menijo, da je pripadal prvi generaciji mezolitskih nabiralcev, ki je živela ob priseljenih neolitskih poljedelcih, ter da je postopoma prevzemal njihove navade in kulturo.
»Mož iz Rødhalsa je izjemno redka najdba. Gre za popolno okostje človeka, ki je bil priča eni najpomembnejših sprememb v prazgodovini, prehodu od lova in nabiralništva h kmetovanju. Načina življenja poljedelcev ni prevzel v celoti, a ga tudi ni zavrnil. Sprejel je nekatere prvine njihove kulture in hkrati ohranil način življenja svojih prednikov,« pravi John Meadows, raziskovalec v Leibnizovem arheološkem centru in soavtor študije.
»To je zgodba enega samega človeka in ene same generacije. Toda s kombinacijo analize starodavne DNK, vzorčenja z visoko ločljivostjo in večizotopske ekologije lahko zdaj dobimo vpogled v ravnanje ljudi. To nam daje upanje, da bomo nekoč razumeli odločitve ali usodo otrok in vnukov moža iz Rødhalsa,« dodaja Anders Fischer, raziskovalec na Univerzi v Göteborgu in vodilni avtor študije.
Po izsledkih sodeč je mož iz Rødhalsa novi kulturi sledil tudi v smrti. Njegov grob je obdajal kamnit okvir, v njem pa so našli tudi lokostrelski ščitnik za zapestje. Obe značilnosti sta bliže pogrebnim običajem zgodnjih poljedelcev kot značilnim mezolitskim pokopom. Kot kaže, je bil mož iz Rødhalsa eden zadnjih ljudi s takšnim poreklom in načinom življenja. Po mnenju raziskovalcev je živel najpozneje med vsemi doslej znanimi ljudmi na ozemlju današnje Danske, katerih predniki so bili izključno zahodni lovci in nabiralci in ki so se vsaj v zgodnjem obdobju življenja prehranjevali kot nabiralci.
Danes si ne moremo zares predstavljati, kako so ljudje doživljali neolitsko revolucijo. Ostanki moža iz Rødhalsa pa ponujajo izjemen vpogled v to, kako so ljudje morda živeli na prelomu dveh obdobij, sredi velikanskih sprememb.
»Zdi se, da so nabiralci nenadoma izginili iz arheoloških najdb prav ob prihodu prvih poljedelcev,« dodaja Fischer. »Kako je bilo doživeti tako veliko in nepovratno spremembo ter opazovati, kako prihod novih ljudi spreminja otočje, na katerem so predniki stoletja živeli od ribolova?«
»Je bil njihov prihod grožnja ali prej priložnost? Kakšna tveganja je prinašal stik s priseljenci in kakšno breme bi pomenilo izogibanje stikom z njimi? Je sploh obstajala še kakšna možnost?« se sprašuje Meadows.































