Zgodovinski mejnik je 18. novembra dosegla misija Voyager 1. Sonda se je kot prvo vesoljsko plovilo od Zemlje oddaljila za en svetlobni dan oziroma 25,9 milijarde kilometrov. Tako daleč še ni segel noben predmet, ki ga je izdelal človek. To pomeni, da signali z Zemljinega površja do sonde s svetlobno hitrostjo potujejo celih 24 ur.
Sonda se od Zemlje oddaljuje že več kot 49 let. »Da je prepotovala to razdaljo, je potrebovala več kot polovico povprečne človeške življenjske dobe. To je osupljivo,« pravi Deana Weibel, antropologinja na Grand Valley State University v Michiganu, kjer se ukvarja z raziskovanjem vesolja. Weibel ob tem opozarja, da je Voyager 1 prepotoval šele delček razdalje do Osončju najbližje zvezde Proxima Centauri. Ta je oddaljena 4,2 svetlobnega leta oziroma skoraj 1,3 parseka, kar je več kot 1.500 svetlobnih dni.
Voyager 1 in njegov dvojček Voyager 2 sta se z Zemlje odpravila leta 1977, da bi raziskala zunanje predele Osončja. Oba sta že pred leti zapustila heliosfero, območje, v katerem Sonce ščiti Zemljo in druga nebesna telesa pred vplivi globokega vesolja. Zdaj drvita skozi medzvezdni prostor, kjer se spopadata z mrazom pri temperaturah blizu −80 °C. Njuna plutonijeva vira zagotavljata vse manj energije, zato so morali vodje misije izklopiti večino znanstvenih instrumentov, da bi je prihranili čim več.
Sondi bosta predvidoma izgubili stik z Zemljo, ko jima bo dokončno zmanjkalo energije. Voyagerju 1 naj bi se to zgodilo leta 2029, Voyagerju 2 pa leta 2031. Do takrat bosta z instrumenti, ki še delujejo, nadaljevali znanstveno raziskovanje. Sondi Voyager vsak dan izvajata meritve v medzvezdnem prostoru in med drugim spremljata presenetljive učinke neviht delcev, ki se širijo od Sonca navzven.
Med letoma 1979 in 1989 sta sondi Voyager med preleti Jupitra, Saturna, Urana in Neptuna temeljito spremenili, kar je znanost o Osončju do tedaj vedela. Med njunimi pomembnejšimi odkritji so vulkani na Jupitrovi luni Io, prvi znani primer vulkanizma zunaj Zemlje, in razpokana skorja iz vodnega ledu na Jupitrovi luni Evropi. Pod njo naj bi se skrival ocean, v katerem bi lahko obstajalo življenje.
Voyager 1 potuje hitreje od Voyagerja 2 in je heliosfero zapustil leta 2012. Voyager 2 mu je sledil šest let pozneje. Čeprav sta sondi že v medzvezdnem prostoru, še vedno merita spremembe, ki jih povzroča Sonce. Z njuno pomočjo so raziskovalci ugotovili, da učinki Sončevih izbruhov včasih sežejo onkraj heliosfere in v sicer mirnem medzvezdnem prostoru sprožijo udarne valove. Sondi sta te motnje zaznali kot spremembe v meritvah magnetnih polj, visokoenergijskih delcev in drugih lastnosti okolja. Okoli leta 2020 sta se denimo magnetni polji v okolici sond ob prihodu tlačne fronte močno okrepili, šest let pozneje pa znova oslabeli. Raziskovalci zdaj ugotavljajo, zakaj se je to zgodilo.
»Skoraj nihče ni pričakoval, da bo te učinke mogoče zaznati tako daleč,« pravi Jamie Rankin, raziskovalka vesoljske fizike na Univerzi Princeton in namestnica vodje projekta Voyager. Po njenih besedah to nakazuje, da lahko tudi druge zvezde vplivajo na medzvezdni medij močneje, kot so domnevali doslej.
Inženirji nenehno iščejo nove načine, da bi starajoči se sondi ob vse skromnejši oskrbi z energijo obdržali v pogonu. Od desetih instrumentov na vsaki sondi na Voyagerju 2 delujejo le še trije, na Voyagerju 1 pa le še dva. V začetku leta 2026 so inženirji na obeh sondah izklopili sisteme z veliko porabo energije in preklopili na varčnejše sisteme.
Ob ločenem nepričakovanem dogodku je Voyager 1 18. oktobra za dva dni utihnil. Stik s sondo so pozneje znova vzpostavili. Težava je bila verjetno povezana s potisnikom, ki sondi pomaga spremljati lastno gibanje skozi vesolje, pravi Suzanne Dodd, vodja projekta pri Nasinem laboratoriju Jet Propulsion Laboratory. Zdaj skušajo ugotoviti, kaj se je zgodilo, da bi preprečili ponovitev težave. »Želimo, da sondi čim dlje ostaneta v dobrem stanju,« pravi Dodd.
Nobena druga misija ne zbira takšnih podatkov kot sondi Voyager. Nasina sonda New Horizons, ki je leta 2015 preletela Pluton, ni niti na polovici oddaljenosti Voyagerja 1 od Zemlje. Tudi ko sondama Voyager dokončno zmanjka energije, se njuna pot ne bo končala. Še naprej bosta potovali skozi medzvezdni prostor, vsaka z zlato ploščo, na kateri so zapisani slike in zvoki z Zemlje. Plošči sta sporočilo med vrstami, namenjeno nezemeljskim bitjem, ki bi sondi nekoč utegnila srečati.






























