Tragična smrt mlade slonice Jasmine še danes preganja Shermin de Silva, raziskovalko varstva narave na Kalifornijski univerzi, ki v enem od šrilanških narodnih parkov preučuje družbene vezi azijskih slonov. Mlada žival je bila posebno navezana na slonico Janet. Ko je Janet poginila, najverjetneje zaradi starosti, Jasmine ni spletla tesnejših vezi s preostalimi člani svoje majhne skupine. Namesto tega je začela sama preživljati čas zunaj meja parka, kjer so jo nazadnje ustrelili.

Kaže, da je nevarnost osamitve v preučevani populaciji slonov vse večja. Nova študija raziskovalke de Silva in njenih sodelavcev, nedavno objavljena v reviji Science, poroča o razpadu družbene strukture azijskih slonov, potem ko je začelo vse bolj primanjkovati hrane. V nasprotju z afriškimi sloni se živali v šrilanškem parku na stres niso odzvale z združevanjem v večje skupine. Ko je populacija zaradi pomanjkanja hrane začela upadati, so sloni nenadoma razpadli v manjše skupine. »To je precej pretresljiva ugotovitev,« pravi Lucy Bates, vedenjska ekologinja z Univerze v Portsmouthu, ki pri novi raziskavi ni sodelovala. »Dolgoročnih posledic teh sprememb v družbeni strukturi še ne poznamo, vendar so razmere skrb vzbujajoče.«

Zapleteno družbeno strukturo slonov in njihove medsebojne vezi so v Afriki že temeljito preučili. Znano je, da se tam družinske skupine pri iskanju hrane razdelijo, pozneje pa se znova združijo v večje klane. Te pogosto vodi najstarejša samica. Če jo divji lovci ubijejo zaradi oklov, si skupina lahko opomore zaradi tesnih vezi med tetami in starimi materami.

Odpri galerijo

Ko je de Silva izbirala temo za doktorsko disertacijo, jo je presenetilo, kako malo je znanega o vedenju azijskih slonov (Elephas maximus). Čeprav je odraščala na Šrilanki, slonov nikoli ni videla v naravi. Njena družina ni bila posebej navdušena nad naravo, številni parki pa so bili nedostopni zaradi državljanske vojne, ki je v državi divjala med letoma 1983 in 2009. Kljub temu so jo te mogočne živali privlačile. »Osupnilo me je, kako malo vemo o njihovem družabnem življenju,« pravi.

Leta 2006 je tako začela preučevati populacijo v šrilanškem narodnem parku Udawalawe. V sodelovanju z osebjem je posamezne slone prepoznavala po značilnih oblikah in znamenjih na ušesih. Raziskovalci so beležili, kateri sloni se zadržujejo skupaj, saj je to znak družbene povezanosti.

Leta 2020 sta de Silva in Anastasia Madsen, vedenjska ekologinja z Univerze v Cincinnatiju, združili moči. Preučili sta družbene vezi 443 slonic in spremembe skupin v več kot desetletnem obdobju opazovanja. Ugotovili sta, da je bilo na začetku raziskave 20 skupin slonov s povprečno 14 osebki. To se je začelo spreminjati šest let pozneje, ko je število slonov v parku nenadoma začelo upadati. Do konca raziskave je 69 % slonov, ki so bili v parku leta 2007, bodisi poginilo bodisi zapustilo območje. Le malo slonov se je priselilo iz okolice ali dočakalo odraslost.

Odpri galerijo

Upad populacije je imel nepričakovano posledico: sloni v parku so se začeli deliti v vse več manjših skupin. Do leta 2018 je bilo skupin 37, kar je 85 % več kot leta 2007, njihova povprečna velikost pa se je zmanjšala na 3,5 osebka. »Največje presenečenje je bil razpad družbenih skupnosti,« pravi Madsen, ki je vodila analizo. Ko so starejši sloni poginjali, Jasmine in drugi izgubljenih vezi niso nadomestili z novimi. Šibkejše vezi so se pretrgale, posamezni sloni pa so ostali navezani le na tiste, ki so jih najbolje poznali.

Poginjanje slonov in razpad njihove družbene strukture sta potekala vzporedno s slabšanjem okoljskih razmer v parku. Ena glavnih težav je širjenje invazivnih grmovnic, ki slonom ne teknejo in so izpodrinile trave, s katerimi se radi hranijo. Novi sloni se v park ne priseljujejo, preostali pa vse bolj tekmujejo za omejene vire hrane. To tekmovanje bi lahko pojasnilo, zakaj so živali vse bolj osamljene. Poleg tega manj hrane pomeni tudi manj energije za vzdrževanje družbenih vezi.

Izguba družbenih vezi lahko za populacijo pomeni resno težavo, pravi Bates. Življenje v skupinah samicam omogoča izmenjavo znanja o tem, kje najti hrano ali varna območja, in olajša skrb za mladiče, saj se ti lahko učijo od starejših in drug od drugega. »Posledice za kulturni prenos znanja so zelo skrb vzbujajoče. To lahko sproži verižno reakcijo, ki vpliva na možnosti preživetja preostalih slonov,« meni strokovnjakinja.

Za Sydney Hope in Joshuo Plotnika, raziskovalca primerjalne psihologije na Hunter College, je ena najbolj skrb vzbujajočih ugotovitev raziskave ta, da se je družbena struktura začela rušiti šele več let po začetku upadanja populacije. Če poginjanje slonov na drugih območjih ostane neopaženo, se lahko težave pojavijo v prihodnosti. »To kaže, da je treba naravovarstvene ukrepe začeti izvajati veliko prej, preden negativne posledice postanejo očitne,« pišeta v svojem komentarju nove študije, objavljenem v reviji Science.

Prijava na e-novice

0 komentarjev

Če želite napisati komentar, najprej se prijavite!

Za ta članek še ni komentarjev!

Pomagajte drugim, povejte nam, kaj mislite o članku.
Nazaj na vrh strani