Če popijemo dovolj piva, se lahko zvrnemo z barskega stola ali začnemo na ves glas prepevati pred neznanci, saj lahko alkohol prečka eno najmočnejših obrambnih linij v telesu. Kdor je bil kdaj pijan, zadet ali pa je po zdravilu proti alergiji postal izjemno zaspan, je že občutil, kaj se zgodi, ko nekatere molekule premagajo obrambni sistem, imenovan krvno-možganska pregrada, in vstopijo v možgane.
Pregrada, vgrajena v stene več sto kilometrov dolge mreže kapilar, ki se vijejo skozi možgane, večini molekul v krvi preprečuje dostop do občutljivih živčnih celic. Tako kot lobanja možgane varuje pred zunanjimi fizičnimi nevarnostmi, jih krvno-možganska pregrada ščiti pred škodljivimi kemikalijami in povzročitelji bolezni.
Čeprav je ta sistem eden velikih dosežkov evolucije, pregrada predstavlja veliko težavo za razvijalce zdravil, ki jo že desetletja poskušajo selektivno prečkati, da bi zdravila lahko dostavili v možgane. Medicinski raziskovalci želijo njeno delovanje bolje razumeti tudi zato, ker imajo njene okvare očitno ključno vlogo pri razvoju nekaterih bolezni in ker bi lahko z uravnavanjem njenega delovanja izboljšali zdravljenje določenih bolezenskih stanj.
»V zadnjem desetletju smo se veliko naučili, vendar se pri prenosu substratov in zdravil skozi pregrado še vedno srečujemo z velikimi izzivi,«
pravi Elizabeth Rhea, raziskovalka na področju biologije v Centru za spomin in zdravje možganov Univerze v Washingtonu.
Občutljivo ravnovesje
Tako kot drugi deli telesa tudi možgani potrebujejo krvni obtok, ki celicam dovaja potrebna hranila in kisik ter odnaša odpadne snovi. Vendar se kemična sestava krvi nenehno spreminja, možgansko tkivo pa je izjemno občutljivo na svoje kemično okolje. Sporazumevanje med živčnimi celicami temelji na natančno uravnavanem sproščanju ionov. Če bi ioni lahko prosto prehajali iz krvi, bi se ta natančnost izgubila. Tudi druge vrste biološko aktivnih molekul lahko zmotijo delovanje občutljivih živčnih celic ter vplivajo na misli, spomine in vedenje.
Krvno-možganska pregrada uravnava okolje, ki ga možgani potrebujejo za pravilno delovanje, pojasnjuje Richard Daneman, izredni profesor na oddelku za farmakologijo Kalifornijske univerze. Zagotavlja torej zaščito, vendar ni ločena struktura, kakršna je obzidje trdnjave. Njena pregradna vloga izhaja iz posebnih lastnosti možganskih žil in sosednjih možganskih celic, ki jih tesno obdajajo.
Večina kapilar v telesu je na molekularni ravni »prepustna«, kar omogoča prost pretok hranil in drugih snovi. Njihova prepustnost je nujna za delovanje organov, kot so ledvice in jetra. Možganske žile pa so zgrajene po strožjih »standardih« in so manj prepustne. Endotelijske celice, ki sestavljajo stene kapilar, tesno povezujejo tako imenovani tesni stiki.
»Tanke, vzporedne beljakovinske niti držijo celice skupaj kakor žice med opekami,«
pravi Elisa Konofagou, raziskovalka na področju biomedicinskega inženirstva in radiologije na Univerzi Columbia. Med njimi lahko prehajajo nekatere vrste molekul, vendar le v majhnih količinah. Večinoma gre za zelo majhne, vodotopne molekule.
Možgani pa potrebujejo tudi številne druge molekule, denimo glukozo in inzulin, ki se ne morejo preriniti skozi tesne stike. Pregrada zato vsebuje tudi črpalke in receptorje, ki podobno kot varnostniki v ekskluzivnem nočnem klubu spustijo noter le določene molekule, večino vsiljivcev pa hitro odslovijo. Za stenami kapilar so plasti podpornih celic, med njimi periciti in astrociti, ki prav tako pomagajo vzdrževati pregrado in uravnavati njeno prepustnost.
Ozonska plast živčevja
Nekaterim nezaželenim snovem kljub obrambnim plastem uspe priti v možgane. Etanol, glavna sestavina alkoholnih pijač, preprosto difundira skozi celične membrane. Nekatere molekule pa so preveč podobne potrebnim molekulam, da bi ostale zunaj. Mednje sodijo klasični antihistaminiki, zato lahko zdravila proti alergiji povzročajo zaspanost: izmuznejo se skozi krvno-možgansko pregrado in dosežejo živčne celice. (Za odpravo te težave so že na voljo novejši antihistaminiki, ki ne povzročajo zaspanosti, saj ne prehajajo skozi pregrado in delujejo le na imunske celice v krvi.)
»Naloga krvno-možganske pregrade je možganom dostaviti tisto, kar potrebujejo,« pravi Daneman. Vendar vsi deli možganov ne potrebujejo enakih molekul, zato pregrada ni povsod enaka. V vohalnem bulbusu na primer deluje drugače in ima drugačno beljakovinsko sestavo kot v hipokampusu, pojasnjuje Rhea.
V nekaterih delih možganov običajne krvno-možganske pregrade sploh ni. V horoidnem pletežu, tkivu v velikih možganskih prekatih, ki proizvaja cerebrospinalno tekočino oziroma likvor (CSF), so žilne stene veliko bolj prepustne. Tako mora biti, saj mora to tkivo vsak dan v možgane izločiti pol litra likvorja, za kar iz krvi potrebuje ogromno vode, ionov in hranil.
Čeprav ta zaščita ni popolna, je očitno tako koristna, da imajo vsi organizmi s kompleksnim živčevjem nekaj, kar spominja na krvno-možgansko pregrado, pravi Daneman. Imajo jo celo muhe in druge žuželke, ki nimajo žil. Tekočina, ki pri njih opravlja vlogo krvi, preprosto obliva organe znotraj zunanjega skeleta, vendar organ, ki ustreza možganom, prekrivajo zaščitne glialne celice.
Poškodba pregrade za možgane pomeni resno težavo. »Krvno-možganska pregrada je kot Zemljina ozonska plast,« pravi Berislav Zlokovic, predstojnik oddelka za fiziologijo in nevroznanost na Medicinski fakulteti Keck Univerze Južne Kalifornije.
Tako kot je luknja v zaščitni plasti ozračja omogočila, da je planet preplavilo škodljivo sevanje, lahko tudi odprtje krvno-možganske pregrade povzroči vdor množice škodljivih molekul v možgane.
Vrzel v ščitu
Številne raziskovalne skupine preučujejo, kako se pregrada spreminja ob boleznih ali poškodbah. Propadanje krvno-možganske pregrade je denimo eden značilnih znakov Alzheimerjeve bolezni. V reviji Nature Neuroscience je bila nedavno objavljena študija, v kateri so raziskovalci popisali izrazite spremembe v izražanju genov v celicah krvno-možganske pregrade pri bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo. Pregrada se poruši tudi pri multipli sklerozi, kar omogoči vdor imunskih celic v možgane, kjer napadejo zaščitne ovojnice okoli živčnih celic. Tudi travmatske poškodbe možganov in možganska kap lahko odprejo pregrado ter povzročijo nepopravljivo škodo.
Selektivno odpiranje ali zapiranje krvno-možganske pregrade pa je lahko tudi koristno.
Številna potencialno koristna zdravila ne morejo prečkati pregrade. Deloma je to posledica tehničnih omejitev, ki so zavirale napredek pri raziskovanju krvno-možganske pregrade. Številne so odtlej z novimi tehnologijami že premagali, pravi Maria Lehtinen, vodja oddelka za patološke raziskave v Bostonski otroški bolnišnici, in dodaja, da se temu področju obetajo razburljivi časi.
V zadnjih letih so se številne raziskovalne skupine osredotočile na pristope po načelu »trojanskega konja«. Zdravila poskušajo vnesti v možgane tako, da jih pritrdijo na molekule, ki naravno prehajajo skozi pregrado. Druge raziskave so preučevale uporabo usmerjenega ultrazvoka za odpiranje posameznih delov pregrade in dostavo zdravil za zdravljenje Parkinsonove ter drugih bolezni. V reviji Science Advances je bila denimo nedavno objavljena študija, ki poroča, da so raziskovalci z ultrazvokom odprli krvno-možgansko pregrado v možganih makakov in to potrdili s fluorescenčnimi beljakovinami. Zdaj že razvijajo uporabo te metode za dostavo zdravil za gensko zdravljenje, s katerimi bi se lahko borili proti Parkinsonovi bolezni.
Medtem ko je krvno-možganska pregrada nekoč veljala za statično, enotno steno, jo strokovnjaki danes razumejo kot veliko bolj dinamičen in »živ« sistem, pravi Lehtinen. Ta struktura verjetno raste in se razvija različno v različnih delih živčevja. Tudi naravno se lahko začasno odpre, ko smo v globokem spanju REM ali se gibamo. Pod vplivom hormonov in zdravil se spreminja: zapira obstoječe poti prehoda ali odpira nove. Ko se določene molekule vežejo na pregrado, lahko njene celice možganom sporočijo, kako naj se odzovejo, ne da bi molekule spustile skozi, pojasnjuje Rhea.
Krvno-možganska pregrada torej ni kamnito obzidje okoli srednjeveške trdnjave, temveč bolj spominja na čarobno mejo, na kateri se vrata pojavljajo in izginjajo, okna pa se nenehno večajo ali manjšajo. Nekateri njeni deli se rušijo, drugi se obnavljajo, celota pa se nenehno spreminja.
































