Ocena avtorja

Ocena bralca

V kolektivnem nezavednem človeštva je že od pradavnine zasidrana globoka, nagonska povezava: svetloba pomeni življenje, varnost in dobroto, tema pa je kraljestvo neznanega, zla in smrti. Odkar so naši predniki v globinah jam prvič zakurili ogenj, da bi odgnali nočne plenilce, smo okoli virov svetlobe gradili svojo civilizacijo in v marsičem tudi način razmišljanja. V verstvih božanstva, sveta bitja in glasnike pogosto upodabljamo s slepečim svetniškim sijem ali sončnim kolutom okoli glave, »razsvetljenje« pa označuje najvišje stanje človeškega duha. Toda radi pozabljamo na dvojno, tudi uničevalno naravo svetlobe, na drugo plat medalje: kar daje življenje, ga lahko prav tako zlahka in neusmiljeno vzame. Pomislimo le na žgoče puščavsko sonce, ki brez zavetja sence požge skoraj vse, kar živi in se premika.

Ta dvojna narava se pogosto pojavlja tudi v mitologiji. Dovolj je pomisliti na Luciferja, ki je iz svetlobe padel v temo, njegovo ime pa dobesedno pomeni »prinašalec svetlobe«. V grški mitologiji je smrtnica Semela zgorela v pepel, ko je uzrla Zevsa v vsej njegovi božanski, sijoči podobi. Svetloba je torej lahko tudi uničevalna sila, če je ne filtrirajo plasti ozračja ali uravnoteži hladno zavetje sence. Takšna dvojnost je zamisel, ki v sodobni fikciji odpira zanimive možnosti. Ko se v nekem svetu poruši kozmično ravnovesje in namesto teme grožnja postane svetloba sama, se pravila preživetja obrnejo na glavo. V takšnem apokaliptičnem scenariju senca ni več skrivališče pošasti, temveč edino zatočišče pred smrtonosno silo, ki iznakazi vse, česar se dotakne.

Odpri galerijo

Zgodba pripoveduje o nenavadnem kristalu, ki so ga odkrili v jami globoko v svetu Glarefall in je žarel v oranžni barvi. Videti je bil kot utelešena energija. Ko je prišel v kraljeve roke, je ta ukazal izkopati vse kristale, ki jih lahko najdejo. Zdravilna in magična moč kamna ter energija, ki jo je dajal, so kraljestvo Glarefall popeljale v zlato dobo, kakršne svet še ni videl. Svetloba kristalov je razsvetljevala kraljestvo in njegova naselja, dokler je nekega dne ni zamenjala tema. Še huje: po vseh kotičkih kraljestva so se pojavila tuja, strašna bitja. Nihče ni vedel, od kod so prišla, toda opustošenje, ki so ga pustila za seboj, je govorilo samo zase. Po kraljevem ukazu bomo raziskali, kaj se je zgodilo, poleg iskanja odgovorov pa bo na naših ramenih tudi breme premagovanja pošasti.

Odpri galerijo

Razvijalci so že v napovednikih in konceptnih risbah obljubljali temačen fantazijski svet, v katerem običajno razmerje med dobrim in zlim postavijo na glavo z zanimivim preobratom: sveta v kaos ne pahne tema, temveč slepeča, žgoča svetloba. Temelji za zanimivo zgodbo so postavljeni. Kataklizmična sprememba bi se lahko na številne načine odražala tako v nalogah kot v usodah ljudi, vendar je za dialogi in opisi, ki želijo delovati globoko, veliko praznega teka, besedila pa ostajajo precej splošna in povprečna.

Težava je v tem, da je osrednja zgodba utrujajoče linearna in predvidljiva, liki so brez globine, dialogi naših spremljevalcev neživljenjski, vmesni prizori pa delujejo, kot bi jih prenesli iz deset let stare igre. Glasovni igralci se sicer pošteno trudijo, čeprav se je pojavil tudi sum, da jih je nadomestila umetna inteligenca. A niti oni ne morejo rešiti scenarija, ki niza kliše za klišejem. Trenutki, ki naj bi bili dramatični, večinoma nimajo prave teže in niti enkrat nimamo občutka, da je usoda sveta resnično na naših ramenih. Tudi mehanika menjavanja dneva in noči pomeni predvsem spremljanje odštevalnika, namesto da bi ustvarjala vzdušje. Hitenje ima žal prednost pred tem, da bi ji namenili vsaj kakšno misel.

Odpri galerijo

Hrbtenica akcijske igre RPG je bojni sistem in prav tu se pokaže, da zapletenost še ne zagotavlja dobrega delovanja. Na voljo sta izmikanje in pariranje, ključno pa je tudi upravljanje vzdržljivosti. Toda orožje nima prave teže, saj se zadetek z ogromnim dvoročnim mečem po občutku in učinku skoraj ne razlikuje od zamahovanja z bodalom.

Območja zaznavanja zadetkov so občasno, milo rečeno, zelo radodarna. Pogosto nas poškodujejo tudi napadi, ki so nas na zaslonu vidno zgrešili za nekaj centimetrov, spet drugič pa naš dobro odmerjeni udarec brez vsakršnega učinka zdrsne skozi nasprotnika. Za nameček ima kamera v ozkih hodnikih ali zaprtih prostorih rada težave. Enkrat se je celo zgodilo, da sredi boja s šefom, ki naj bi bil prava paša za oči, največji izziv ni bila pošast, temveč kamera, ki se je zataknila za steber.

Odpri galerijo

Drevo veščin je po nepotrebnem preveč zapleteno, nekoliko podobno kot v igri Rogue Trader. A hitro ugotovimo, da se za to zapletenostjo večinoma skrivajo pasivne sposobnosti. Aktivnih veščin, ki bi oblikovale slog igranja ali način bojevanja lika, je precej malo, zato se boji zelo hitro začnejo ponavljati, mi pa do onemoglosti pritiskamo istih nekaj gumbov.

Svet je ogromen, vendar pogosto tudi ponavljajoč se in prazen. Zemljevid je posejan s stranskimi nalogami, a njihovo odkrivanje le redko prinese pravo nagrado. Večinoma spominjajo na klasične prijeme iger MMORPG, v katerih je velika junaška naloga ubiti 5 nečesa ali zbrati 10 nečesa drugega. Tudi grafična podoba pušča mešane občutke. Pogon lepo obvladuje učinke svetlobe in senc, kar je glede na tematiko igre tudi pričakovano, ločljivost tekstur pa je ponekod zastarela. Glasbena spremljava je solidna obrtniška stvaritev. Epske melodije, prilagojene bojevanju, se dobro obnesejo pri šefih, tudi zvoki okolice so v redu, a to je vse.

Odlična osnovna zamisel in mestoma privlačna vizualna podoba preprosto ne moreta prikriti preveč zapletenega, a kljub temu dolgočasnega bojnega sistema, ponavljajočih se nalog in tehničnih spodrsljajev. Glarefall ni neigrljiv in kdor na področju akcijskih iger RPG ni izbirčen, ga lahko ujame na kakšni razprodaji. Za dolg jesenski ali zimski konec tedna utegne priti prav – enkrat, ob priložnosti.

Povzetek

Ocena avtorja

Svet svetlobe in teme v igri Glarefall čaka na junake.
Zanimiva osnovna zamisel in zasnova sveta, nekateri boji s šefi so prav ustvarjalni …
… bojni sistem brez prave teže, po nepotrebnem zapleten sistem veščin, mestoma obupno obnašanje kamere, ponavljajoče se naloge in zgodba, polna klišejev.

Ocena bralcev (0)

Prijavite se za oceno!
Prijava
Prijava na e-novice

0 komentarjev

Če želite napisati komentar, najprej se prijavite!

Za ta članek še ni komentarjev!

Pomagajte drugim, povejte nam, kaj mislite o članku.
Nazaj na vrh strani