Pogostost kratkovidnosti med otroki po vsem svetu narašča, raziskave njenih vzrokov pa so jasno pokazale dvoje: čas, preživet na prostem, ima zaščitni učinek na vid, bivanje v zaprtih prostorih pa povečuje tveganje za poslabšanje vida. Nova raziskava z drevesnimi rovkami pa prinaša zanimive informacije o tem pojavu in njegovi morebitni rešitvi: rezultati kažejo, da bi ključ do preprečevanja kratkovidnosti lahko bilo indigomodro območje sončne svetlobe.
Raziskovalci so v reviji Cell Reports Medicine svoja opažanja objavili. Po njih je uporaba tega dela svetlobnega spektra v okolju glodalcev preprečila nastanek kratkovidnosti. Rezultatov pri ljudeh še niso potrdili, a več raziskovalcev je previdno optimističnih, da bi lahko povečana izpostavljenost otrok svetlobi z indigomodro valovno dolžino zaščitila razvijajoči se vid.
Ljudska bolezen
»Nihče ne ve, zakaj je svetloba na prostem dobra za otroške oči,« pravi Lisa Ostrin, raziskovalka vida na optometrični fakulteti Državne univerze New Yorka, ki pri raziskavi ni sodelovala. »Če se izkaže, da je vzrok prisotnost določenih valovnih dolžin, bi bilo to zelo preprosto, saj bi jih le vgradili v svetilke in jih morda dopolnili z dodatno kratkovalovno svetlobo.« Strokovnjakinja pa poudarja, da bodo za takšen sklep potrebne dodatne raziskave.
Kratkovidnost po vsem svetu prizadene skoraj 3 milijarde ljudi, po napovedih pa naj bi se to število do leta 2050 povzpelo na skoraj 5 milijard.
Motnja nastane, ko očesno zrklo v otroštvu zraste predolgo, namesto da bi dobilo značilno kroglasto obliko. Zaradi tega se svetloba ne zbere neposredno na mrežnici (občutljivi plasti tkiva v zadnjem delu očesa), temveč pred njo, zato je slika, ki se pošlje v možgane, zamegljena.
Človeška genetika se ne spreminja dovolj hitro, da bi pojasnila nenehno naraščajočo pogostost, ki jo mnogi pripisujejo večjemu branju ali uporabi računalniških zaslonov. Drugi menijo, da je vzrok težave lahko povečana izpostavljenost notranji osvetlitvi, katere spekter valovnih dolžin je v primerjavi s svetlobo na prostem bolj omejen.
Raziskovalci so že prej preizkusili uporabo rdeče laserske svetlobe na otroških očeh, da bi dopolnili omejeno notranjo osvetlitev. Po rezultatih lahko zdravljenje upočasni napredovanje kratkovidnosti pri otrocih, vendar je ne prepreči, njegova uporaba pa odpira številne pomisleke glede varnosti.
Nov model
Da bi bolje razumeli, kako izpostavljenost različnim vrstam svetlobe vpliva na razvijajoče se oko in nastanek kratkovidnosti, so se raziskovalec vida in inženir Rafael Grytz (Univerza v Alabami), raziskovalec vidnega sistema Richard Lang (Medicinska fakulteta Univerze v Cincinnatiju) in sodelavci obrnili k drevesnim rovkam. Te male sesalke ne spadajo med primate, a so njihove oči dober model za naše, ker (za razliko od miši, ki se pogosto uporabljajo v laboratorijskih raziskavah) ponoči spijo in se v življenju zanašajo na dnevni vid.
Drevesne rovke v naravnih razmerah sicer ne postanejo kratkovidne, zato so raziskovalci 24 dni po odprtju oči – kar je pri njih starost, primerljiva z zgodnjim otroštvom – živalim namestili drobna očala. Posebna leča je na enem očesu svetlobo zbrala v točki za mrežnico, kar je oko prisililo, da se je za kompenzacijo podaljšalo.
Prejšnje raziskave na miših so nakazovale, da lahko območje valovnih dolžin, znano kot ultravijolična svetloba A (UVA), spodbudi na mrežnici prisotni svetlobno občutljivi protein OPN5 in prepreči kratkovidnost. Raziskovalci pa so odkrili, da imajo oči drevesnih rovk – podobno kot človeško oko – lečo, ki med razvojem čedalje bolj filtrira svetlobo UVA. Ugotovili so, da je za aktivacijo OPN5 pri drevesnih rovkah potrebna nekoliko daljša valovna dolžina od svetlobe UVA, in sicer med 419 in 446 nanometri. Avtorji ugotavljajo, da se te valovne dolžine v naravni sončni svetlobi pojavljajo pogosteje kot v sodobni notranji osvetlitvi.
Povečanje deleža indigomodrih valovnih dolžin v svetilkah, ki so osvetljevale notranje kletke živali, je preprečilo kratkovidnost, ki so jo povzročala očala.
Valovne dolžine zunaj tega območja, na primer vijolična in modra, pa so pred kratkovidnostjo zagotavljale le delno zaščito.
OPN5 je ključen za refrakcijski razvoj očesa, torej za nastajajočo sposobnost zbiranja svetlobe v točki, potrebni za ostro vidnost, pravi Lang. »Naša trenutna hipoteza je torej, da mnogi postanejo kratkovidni, ker živimo v zaprtih prostorih in ne dobimo tistih kratkovalovnih dražljajev, ki so potrebni za normalen refrakcijski razvoj,« nadaljuje strokovnjak.
Močnejši dokaz o vlogi OPN5 bi lahko prinesle raziskave, pri katerih živalim odstranijo protein ali gen, ki ga kodira, da bi preverili, ali izgineta tudi koristi indigomodre svetlobe, pripominja Hidemasa Torii, specialist oftalmolog z Univerze Keio.
Rešitve in uganke
Raziskovalna skupina je razvila tudi novo merilo (μ-opic), ki količinsko opredeljuje, kako učinkovito lahko različne valovne dolžine svetlobe ščitijo pred kratkovidnostjo, z računalniškimi simulacijami pa so ocenili učinke različnih sistemov notranje osvetlitve. Lang je zaposlen tudi pri podjetju Lumenaros, ki razvija sisteme osvetlitve učilnic, ki bolje posnemajo naravno sončno svetlobo.
Grytz v svojem podjetju Electric Indigo uporablja bolj neposreden pristop: razvijajo očala, v okvir katerih so vgrajene LED diode, ki oddajajo indigomodro svetlobo. »Otrok lahko očala nosi med pisanjem domače naloge in zajtrkom, tako da svetloba v njegove oči prihaja približno eno uro na dan,« pojasnjuje Grytz. Očal še niso preizkusili na ljudeh, v prihodnjih poskusih pa bodo ocenili njihovo varnost in učinkovitost, deloma tako, da bodo merili časovne spremembe debeline žilnice nosilca. Ta z žilami prepletena plast zunanje stene očesa je namreč pri kratkovidnih pogosto tanjša.
Razvoj človeškega očesa se konča šele v zgodnjih dvajsetih letih, pravi Brittany Carr, raziskovalka oftalmologije z Univerze v Alberti, zato bodo morda potrebne dolgoročnejše študije, da se ugotovi, ali redna izpostavljenost indigomodri svetlobi res vodi v bolj zdrav vid v odrasli dobi. Rezultati o drevesnih rovkah so na splošno zanimivi, pravi Ostrin, a ker so kratkovidnost pri glodalcih sprožili z očali, ne razkrivajo nujno, zakaj človeško oko v razvoju postane kratkovidno. Strokovnjakinja dodaja:
»Pri človeškem očesu je z vsem procesom nekaj narobe in še ne vemo, kje je napaka.«
