Kaže, da so depresivni možgani manj sposobni ustvarjati nove živčne celice kot možgani tistih, ki te bolezni nimajo. K temu sklepu so prišli v raziskavi, ki prinaša doslej najcelovitejši zemljevid vrst celic v hipokampusu odraslega človeka. To možgansko območje ima vlogo pri učenju, spominu in čustvih.
Nekateri raziskovalci že več kot 20 let sumijo, da je nevrogeneza – torej proces nastajanja novih živčnih celic – v možganih depresivnih bolnikov motena. »Zanimivo je, da je ta raziskava prva, ki s celično ločljivostjo natančno pokaže, v kateri fazi procesa gre kaj narobe in kateri molekularni mehanizmi pri tem sodelujejo,« pravi Amelia Eisch, nevroznanstvenica z Univerze v Pensilvaniji, ki v raziskavi ni sodelovala.
Študija, ki poroča o rezultatih in je prejšnji teden izšla v reviji Nature Medicine, ne dokazuje, da okvarjena nevrogeneza prispeva k nastanku depresije, raziskovalci pa poudarjajo, da depresija prizadene več možganskih področij, ne le hipokampusa. Ugotovitve pa lahko nakažejo nove terapevtske tarče. »Našli smo več poti, ki sodelujejo v patogenezi in jih je mogoče potencialno ciljati z zdravili,« pravi Maura Boldrini Dupont, nevroznanstvenica z Univerze Columbia in ena od avtoric študije.
Delo prinaša tudi dodatne dokaze za domnevo, da človeški možgani nove živčne celice ustvarjajo neprekinjeno tudi v odrasli dobi. O obstoju nevrogeneze pri odraslih se že dolgo razpravlja, saj je nekatere raziskave niso uspele dokazati. Nova študija gre še korak dlje in nakazuje, da te na novo nastale živčne celice ne le obstajajo, ampak imajo tudi določeno funkcijo, pravi Gerd Kempermann, nevroznanstvenik z Nemškega centra za nevrodegenerativne bolezni v Dresdnu.
Avtorji so možgansko tkivo zbrali pri 30 ljudeh, kmalu po njihovi smrti. Enajst darovalcev je imelo veliko depresivno motnjo (MDD), znano tudi kot klinična depresija, 19 pa jih ni imelo težav z duševnim zdravjem in so služili kot kontrolna skupina. Raziskovalci so sekvenirali RNK v jedrih skoraj 500 tisoč celic iz hipokampusov teh posameznikov. Sekvenciranje RNK na ravni posameznih celic je dalo posnetek genske aktivnosti vsake celice. Strokovnjaki vedo, kateri geni so povezani z različnimi fazami razvoja živčnih celic, zato genska aktivnost služi kot molekularni pokazatelj zrelosti celic.
Raziskovalna skupina je nato s temi podatki prepoznala verjetni potek nevrogeneze. Proces se začne z nevralnimi matičnimi celicami – torej celicami, iz katerih lahko nastanejo živčne celice –, iz njih nastanejo vmesni nevralni progenitorji, ti se razvijejo v predhodnike živčnih celic, imenovane nevroblasti, nazadnje pa postanejo nezrele živčne celice.
V primerjavi z možgani kontrolne skupine je bil pri posameznikih z MDD delež nevralnih matičnih celic večji, delež nevroblastov pa manjši, kar kaže, da je bil prehod iz ene faze v drugo moten. »Zdelo se je, da se je proces zataknil,« pravi Dupont. Vendar raziskava pri bolnikih z MDD v primerjavi s kontrolno skupino ni pokazala nižjega deleža nezrelih živčnih celic, kar bi pričakovali, če bi se nevrogeneza ustavila, opozarja Evgenia Salta z Nizozemskega inštituta za nevroznanost. »Zato je lahko še bolj zanimivo, če si od blizu ogledamo, kako in kdaj se nevrogeneza z napredovanjem bolezni poškoduje,« pravi strokovnjakinja.
Poskusi na živalih so že pokazali, da med nevrogenezo in vedenjem, podobnim depresiji, lahko obstaja povezava. Po Dupontovih besedah lahko na primer zaviranje nevrogeneze pri miših poslabša odziv živali na stres in vpliva na učenje ter delovanje spomina. Strokovnjakinja dodaja, da ima pri ljudeh spomin vlogo pri depresiji. Pri depresivnih se spremeni vzorčna ločitev, torej sposobnost razlikovanja med različnimi dražljaji in spomini. Zato se nagibajo k temu, da se osredotočajo na negativne spomine, pravi raziskovalka.
Podatki raziskave ne dajo odgovora na vprašanje, ali je pri ljudeh okvarjena nevrogeneza vzrok depresije ali je ravno obratno, ali pa imata morda skupen sprožilec. »To je še vedno odprto vprašanje,« pravi Kempermann.
Poleg rezultatov v zvezi z depresijo so strokovnjaki s tega področja pohvalili tudi izjemen obseg in globino podatkov raziskave. Poleg sekvenciranja posameznih celic so raziskovalci za opis celic človeškega hipokampusa uporabili še številne druge tehnike, med njimi prostorsko transkriptomiko, ki prikaže, kje v možganskem tkivu so različni geni aktivni, in proteomiko, ki meri beljakovine v tkivu.
