NEVAREN ALI LE NEVARNO DOBER? PRVA MIŠKA Z GUMBI NA OSNOVI HALLOVEGA POJAVA – LOGITECH PRO X2 SUPERSTRIKE – TECH VIBES

Pro X2 Superstrike je namreč prva miška, ki je pri dveh najpomembnejših gumbih upokojila klasična mikrostikala, pa tudi optične rešitve ni uporabila, temveč je vgradila stikala na osnovi Hallovega pojava. To je nepričakovan in razburljiv korak naprej, saj smo se doslej s to tehnologijo poleg krmilnikov srečevali predvsem pri igričarskih tipkovnicah, Logitech pa je tokrat razmišljal vnaprej in tako kot prvi lahko na trg pošlje takšno rešitev. Miška je komaj izšla, pa že krožijo novice, da bi jo lahko zaradi nje v nekaterih igrah celo prepovedali, kar zveni precej absurdno. Poglejmo torej, kaj je proizvajalec pripravil in ali je imel čas tudi za druge novosti.

Embalaža in dodatki

Proizvajalec že leta vztraja pri enotni podobi, ki večinoma uporablja kombinacijo črne in modre barve z jasno vidno fotografijo izdelka na sprednji strani. Škatla s trdim pokrovom je še vedno odlična, saj ne nakazuje le višjega cenovnega razreda, temveč napravi nudi tudi večjo varnost. Na straneh pokrova in na dnu škatle so tehnični parametri in nekaj reklame. Slednja pravi, da je več profesionalnih igralcev deležnih njihovega sponzorstva, kar proizvajalci radi prikažejo kot dejstvo, da so izbrali ravno njihov izdelek.

Po odstranitvi pokrova me je tudi tokrat takoj pozdravila miška, ki jo na notranjo ploskev škatle prilepljen disk iz trde gobe pritiska ravno toliko, da se med prevozom nikakor ne premika. Dodatne embalaže sicer ni, a na spodnjo stran miške so vendarle prilepili tanko plastično ploščico, da bi bili kupci lahko prvi, ki opraskajo svojo povsem novo napravo.

Višina škatle k sreči ni le optični ugodek, saj skriva še marsikaj. Najprej ključ USB-A (dongle), ki skrbi za brezžično povezavo, in podaljševalni adapter, v katerega lahko priključimo kabel USB-C. Tudi slednji ni izpuščen iz paketa, sicer nima tekstilnega ovoja, je pa zaščiten, razmeroma debel in celo opremljen z znamko, zato ni le edinstven, temveč tudi na splošno kakovosten kos.

Poleg tega dobimo nekaj nedrsečih nalepk, ki jih lahko prilepimo na gumbe in boke miške. Seveda če se nam zdijo udobne, če nam to dopušča okus in če nas ne moti, da bo iz njih zaradi napornih tekem in poletne vročine sčasoma začelo iztekati lepilo. Priložen je še rezervni pokrov predala z združljivostjo Powerplay, ki ga lahko namestimo nad komoro, vgrajeno v trebuh miške, kjer je sicer mesto za USB-ključ.

Na koncu paket kronata ne ravno visokokakovostna krpica za brisanje in papirnata navodila za uporabo, tudi če mi ta nista prišla pod roko na koncu vrste.

Oblikovanje in strojna oprema

Med člani serije Pro ni lahko razlikovati. Po eni strani lahko že imena sorodnikov v skupni liniji izdelkov povzročajo preglavice, po obliki pa so v bistvu enaki. Seveda se majhna razlika v barvi vendarle pojavi, kar izkušenejšemu očesu pomaga, da jih loči med seboj, a oblikovni jezik se očitno obnese, proizvajalec pa v bistvu ni imel razloga za resnejše spremembe.

Majhen preobrat vendarle obstaja, saj je ta model na voljo le v eni izvedbi, in sicer v beli osnovni barvi s črnimi zgornjimi gumbi. Stvar je precej nenavadna in marsikoga bo gotovo takoj zmotila, vendar se vsaj zares jasno loči od prejšnjih sorodnikov in po mojem se je nanjo mogoče kar hitro navaditi. Mere, robovi in zavoji pa so res ostali stari, tokrat niso spremenili niti oblike in obsega drsnih nogic, kot pri modelih po prvi generaciji.

Tako zelo niso spremenili ničesar, da tisti, ki je mislil, da bomo pri igričarski miški za 180 evrov, torej okoli 70–80 tisoč forintov, končno dobili en klavrn gumb za spremembo DPI, upajmo ni stavil velikega zneska. Preizkušena simetrična oblika je nespremenjena, dodatni gumbi pa so tudi tokrat le na levi strani miške, toliko o levičarjih.

Porajata se vprašanje, če je na spodnji strani fizični gumb za vklop, kako velika žrtev bi bila za proizvajalca, če bi nekam pritaknil še en programabilni gumb, s katerim bi skakali med nastavitvami DPI. To je že dolga leta stalna kritika na račun proizvajalca, ki dobro ve, kako koristno bi bilo, saj ima miške, ki dodatnega gumba ne pogrešajo. A zaradi nekakšne trme ali prihranka poldrugega forinta na tono dodatnih stroškov ga pri svojih najboljših igričarskih miškah redno izpuščajo.

Superstrike pa je prinesel precej več, kot bi kdo slutil na prvi pogled, saj je v bistvu svetovni prvak v novem načinu uporabe že obstoječe tehnologije. Klasična levi in desni klik sta s tem preteklost, mesto ostro klikajočih mikrostikal so namreč prevzeli gumbi na osnovi Hallovega pojava, česa takega pa še ni bilo. Prava inovacija v Logitechovi periferiji? Komaj verjamem, a toliko bolj sem vesel.

Stikalo na osnovi magnetizma torej ne potrebuje delov, ki se dotikajo, ni drgnjenja kovinskih elementov in materialov, izpostavljenih obrabi, ki se sčasoma utrudijo in jih je treba zamenjati. V bistvu je to skoraj večna rešitev, vendar je vsaj zelo verjetno, da bosta kolesce ali oba stranska gumba začela težiti precej prej.

Ker so to še vedno staromodne, klasične rešitve, z lepo ropotajočim kolescem in ostrozvočnimi mikrostikali. Proračun za inovacije je verjetno pošel, za prvenstvo na trgu pa sta zadostovala že dva gumba. Če pomislim, tega ni treba podcenjevati, saj gre za povsem nenavadno in novo izkušnjo, vendar je razlika v občutku kakovosti precej očitna. V izklopljenem stanju je lahko prvi preizkusni klik skoraj strašljiv, saj ti gumbi sami po sebi ne nudijo nobenega fizičnega odziva.

Tudi če v teoriji vemo, kako stvar deluje, je pri miški precej nenavadna izkušnja, da gumbi ne le ne kliknejo, temveč brez ovir potujejo do končne točke. Razen da ob pritisku na koncu dosežejo dno, v bistvu ne dajo nikakršnega odziva, ki bi kazal, da pod plastičnimi ploščami pritiskamo nekakšen gumb. Stvar pa se takoj spremeni, ko stikalo za vklop z rdečega položaja potisnemo na modrega.

Proizvajalčeva rešitev je haptični odziv, ki tokrat občutek klika ne simulira z vibracijami, temveč izrecno z nasprotno silo, uporom, in to presenetljivo dobro. Metoda, ki so jo populariziali krmilniki za Sonyjeve konzole, tudi pri Logitechu ni nova, dovolj je pomisliti na zadnjo miško MX Master, ki je enako uporabila pri stranskem gumbu, ki služi tudi kot opora za palec.

Pri primarnih gumbih se še vedno šteje za povsem novo, izkušnja in zvok pa sta očitno drugačna od »aktivacijskega hrupa«, ki smo ga vajeni pri večini mikrostikal. Pomembno je, da ga lahko ne le vklopimo, temveč ga tudi programsko natančneje uravnavamo, v več stopnjah, kot bom podrobneje opisal pri predstavitvi programa G HUB in funkcij miške. Vsekakor klik – po prvem vklopu in brez programske opreme – oddaja dušen majhen pokajoč zvok, upor, ki daje občutek klika, pa je v ustrezni meri odločen in presenetljivo prijeten.

Hallov pojav si tako prizadeva ukrasti šov, da smo skoraj pozabili na nov optični senzor ... kar ni naključje, saj je tudi Logitech pozabil vgraditi nov senzor v svojo najnovejšo igričarsko miško. To ni težava predvsem zato, ker ne bi bil dovolj hiter ali natančen, niti ni nujno zato, ker obstajajo cenejši glodalci z naprednejšim tipalom. Težava je prej v varčnosti, saj različne nastavitve haptičnega motorja porabljajo energijo v različni meri, k čemur bi se podala še varčnejša senzorska tehnologija.

Po eni strani je frekvenco poizvedovanja (polling rate) mogoče dvigniti do 8000 Hz in DPI do 44.000, največji pospešek je 88G², največja hitrost pa 888 IPS², kar so zveneče vrednosti, vendar povprečni uporabniki razlike ne bodo zares občutili. Poleg tega zaradi izbire Superstrika namesto na primer Razerja Deathadder V4 Pro ne bomo v kakšni posebni slabšem položaju. Pravzaprav v primerjavi z eno od miši z najboljšimi zmožnostmi na trgu dobimo približno enako zmogljivost, vključno z odzivnim časom ob kliku, ki je pri Logitechu kvečjemu za desetinko »počasnejši«, zato se zlahka uvršča na stopničke med najboljšimi današnjimi.

Ob vsem tem ne ohranja le oblike, temveč tudi težo, ki je okoli 61 gramov. Po mnenju nekaterih se to dandanes šteje za predebelo, ljubitelji težjih miši pa se jim zdi vsa ta tekma v hujšanju smešna. Če komu to šteje, se po odstranitvi magnetnega pokrova rahlo spusti pod 60 gramov. Sam sem se socializiral predvsem na težjih miškah, a ker sem leta uporabljal njihov prvi model Superlight, sem se že navadil.

Čas delovanja

Zaostajamo pa lahko pri času delovanja, ki je pri omenjenem Razerju največ 150 ur, medtem ko Superstrike zdrži največ 90 ur z enim polnjenjem. Slednji se celo skrajša, če nam ne zadošča polling rate 1000 Hz ali haptični odziv nastavimo na višjo stopnjo. Sam sicer obžalujem, da na tem področju ravno ni bilo napredka, vendar pri dejanski uporabi komaj predstavlja težavo, če moramo po tednu dni morda poiskati kabel USB-C. Še tekmovalni igralci imajo odmor za kosilo, pred tekmami pa se zagotovo tudi stuširajo, kar je več kot dovolj časa za hranjenje miške.

Programska oprema

Logitechova periferija se še vedno zanaša na program G HUB, najsi nam je všeč ali ne. Po eni strani je to že dolgo razvijan pripomoček, ki prepozna približno vse proizvajalčeve izdelke, po drugi strani pa pri številnih funkcijah udobja zaostaja za ponudbami drugih igralcev na trgu. Spletna alternativa, torej vmesnik, dostopen brez namestitve v enem oknu brskalnika, na primer počasi velja za osnovo. To je že pri svojih prvih slušalkah uredil celo Fractal, medtem ko Logitech v skoraj 7 let razvijanem vmesniku G HUB ne zmore pripraviti spletne alternative.

V logiko namestitve se ne bi podrobneje spuščal, vsekakor sem prenesel 67 MB velik paket, ki je nato pod naslovom namestitve prav počasi prenesel še 220 MB. Logično. Ko to preživimo, nas pozdravi znani črni vmesnik z v osnovi okusno zasnovo in postavitvijo. Osnovne funkcije so logične, a morda bode v oči, da raven napolnjenosti baterije prikazuje le z okvirno risbo, koliko dni ali ur je še ostalo, pa uporabniku ne sporoča. Tudi na to so pazili številni drugi proizvajalci, zato ni treba biti eno največjih imen na trgu, da bi uvedli tako funkcijo udobja.

Najpomembnejše nastavitve seveda dobimo, najprej naletimo na nastavitve DPI, a za preklapljanje med različnimi občutljivostmi moramo žrtvovati kakšen gumb, sicer jih lahko spreminjamo le znotraj programa. Pri tako dragi napravi je to naravnost škandalozno, pomanjkanje namenskega in po možnosti programabilnega preklopnega gumba še vedno boli.

Nekoliko nižje najdemo menijsko točko HITS, torej »Haptic Inductive Trigger System«, kjer lahko v bistvu spreminjamo točko aktivacije klikov in jakost haptičnega upora. Prvo določa, kolikšna sila je potrebna ob kliku, da se klik registrira, in na kateri točki poti gumba naj ga zazna.

To je precej individualna zahteva, odvisna od sloga igranja in navad. Sam sem pri tekmovalnih igrah levi gumb od 10 razpoložljivih stopenj nastavil na dvojko, desnega pa na petico. Tako lahko hitro streljam, na drugi strani pa se izognem nenamernim klikom, če med navigacijo nehote sunem desni gumb ali če se s sredincem nanj naslonim bolj, kot je treba.

Haptični odziv je nekoliko zahrbten, saj prva od 5 stopenj motor povsem izklopi, torej ne posnema ničesar in klika sploh ne bomo občutili. Ker je že pri prvi stopnji precej blag in predvsem tih, dvomim, da bi lahko kdo udobno uporabljal miško brez nekaj upora. Tovarniška nastavitev je trojka, ki mi je ustrezala, a ko sem šel nižje, je bil odziv zame že preveč zadržan, k sreči ga je mogoče prilagoditi.

Ali nove miške Superstrike povzročajo val prepovedi?

Funkcija Rapid Trigger je tretja dodatna lastnost, če želimo z enim klikom sprožiti zaporedne klike. To je v bistvu olajšana različica klasičnega »spamanja«, poleg tega jo je odobril tudi Counter-Strike 2, zato se uradno ne šteje za zlorabo, uporabljena tehnika pa tudi ni enaka temu, ko miška klika namesto nas. Namesto tega spreminja točke ponastavitve in omogoča še gostejše število klikov od goste. Torej lahko z ustreznim DPI in idealnimi nastavitvami klikanja in zaznavanja doživimo povsem edinstveno izkušnjo ter miško zares prilagodimo svojim potrebam, kar lahko pri tekmovalnih igralcih res poveča učinkovitost.

Zanimiv je tudi način BHOP, povezan s kolescem. Tu je mogoče fino uravnati celo občutljivost kolesca, odvisno od tega, ali ga uporabljamo za počasno menjavo orožja ali za bunny hop, nastavljen na kolesce, od katerih se prvi dandanes ne šteje za posebej praktičnega, drugi pa za legalnega, vsaj v nekaterih igrah mu zagotovo ne bodo veseli. Možnost je vsekakor na voljo, saj je zakasnitev mogoče nastaviti med 100 in 1000 ms, tako da z ustrezno nastavitvijo med akcijo zagotovo ne bomo nenamerno zamenjali orožja.

Sam sem se z Logitechovo svežo miško Superstrike odlično zabaval, moji kliki še nikoli niso bili tako natančni. Nastavitve profilov v programu G HUB bi lahko resnično poenostavili, če je sam program v osnovi čist in z opuščanjem številnih menijskih točk komunicira povsem uporabniku prijazno. Nekateri bodo morda še začutili, da nogice miške ne drsijo tako kot pri nekaterih podobnih igričarskih napravah na trgu, in morda imajo prav, tudi sam sem že uporabljal napravo, ki sem jo z rahlim sunkom lahko poslal dlje po 40 x 40 centimetrov veliki podlogi SteelSeries. Na splošno pa me ni motilo, med igranjem je v osnovi dobro uporabna, vsekakor pa si morajo uporabniki morebitne nove nogice priskrbeti in jih namestiti sami.

Ali ga potrebujem?

Logitech je tokrat temeljito premislil, za kaj porabi razvojna sredstva, in v zgornjem razredu igričarskih miši ponuja nekaj resnično edinstvenega in razburljivega. Hallov pojav je nesporno aktualna in razburljiva tehnologija, s tem pa se lahko začne tržna konkurenca, saj lahko po tipkovnicah pridejo na vrsto miške, pa seveda tudi ponudbe kitajskih proizvajalcev, ki so za cele kategorije cenejše. Razen tega lahko Logitechu končno ponosno podelim obsežno priznanje za inovacijo, saj ni le prvi na svojem področju, temveč tudi odlično deluje, čas je bil, da od njih vidimo kaj podobnega.

Še sreča zanje, kajti za dosledno izpuščanje gumba DPI se jim temeljito zbirajo črne pike, programsko okolje pa bi lahko posodobili tudi v skladu s pričakovanji trga. Spletna alternativa bi lahko počasi postala resnično osnovna ne le pri njih, temveč tudi pri vseh drugih, ki svojim kupcem še vedno vsiljujejo procesor in RAM žrtoče, občasno phishing prakse izvajajoče pomožne programe. Poleg tega se tudi čas delovanja ni veliko izboljšal in morda se tudi tako ne moremo resno pritoževati, a v tem cenovnem razredu ne bi škodilo, če bi se tudi v energetski učinkovitosti približali tekmecem.

Po vsem tem bi torej rad videl svežejši in varčnejši senzor, s katerim bi lahko sicer v svoji kategoriji korekten čas delovanja dvignili na raven najboljših. Logitech v osnovi izdeluje kakovostne izdelke, a že nekaj časa rad odlaša z razvojem, pa tudi občasno brutalno visoko ceno redko zares utemeljijo. Tudi tokrat ne bo prvak razmerja med ceno in vrednostjo, vendar so na trg vsaj prinesli nekaj resnično novega, kar še dobro deluje, tako da lahko trg končno spet sledi njim. Upajmo, da bodo v prihodnosti dohiteli tudi na drugih področjih, morda celo stopili korak naprej.