Majhno kopno Malte stoji osamljeno sredi Sredozemskega morja – vendar z geološkega vidika ni bilo vedno ločeno. Ko so se občasno oblikovali ledeniki in je morska gladina padla, so kopenski mostovi Malto občasno povezovali s sosednjimi otoki ter z evropskim in severnoafriškim kopnim. Čeprav so po takšnih mostovih lahko prečkale živali – in potencialno celo ljudje –, sta bila čas in pot takšnih potovanj doslej uganka.
Del odgovorov pa se morda skriva še danes pod slanimi, modrimi vodami, več kot 100 metrov globoko. Pred nekaj tedni so morski geologi vzeli vzorce in postavili senzorje na morskem dnu okoli Malte, da bi izvedeli, kakšno je lahko bilo življenje na enem od teh zdaj potopljenih kopenskih mostov: na kopenskem jeziku, ki je med zadnjo poledenitvijo otok povezoval z bližnjo Sicilijo.
Dežela skrivnosti
O zgodnji Malti ne vemo več, kot vemo, pravi Eleanor Scerri, arheologinja z Inštituta Max Planck za geoantropologijo, ki je nedavno vodila raziskavo o prvih prebivalcih otoka, za katere menijo, da so na ta košček kopnega prispeli z ladjo pred 8900 leti. Toda ali so bili res prvi ljudje? In če so bili, v kakšnih ekosistemih so živeli?
Malta je bila eden zadnjih otokov v Sredozemlju, ki je postal stalno poseljen – pred približno 6000 leti. Nasprotno je bila na primer precej večja Sicilija poseljena že pred 16 tisoč leti.
Med obema otokoma je bila zadnja neposredna povezava pred približno 13 tisoč leti: takrat ju je povezoval 90 kilometrov dolg kopenski most, in sicer v obdobju, ko je bila morska gladina za 120 metrov nižja kot danes.
Med osemdnevno odpravo z imenom BRIDGES, ki se je končala v začetku septembra, so italijanski in malteški raziskovalci vodili raziskovalno ladjo med jugovzhodno obalo Sicilije in severovzhodno obalo Malte, pri čemer so kartirali dolgo zakopano kopno in zbirali vzorce. Čeprav bo analiza podatkov trajala mesece, so prva opažanja pokazala, da je most vodnim živalim zagotavljal pomemben življenjski prostor, ljudem pa hrano, saj je skrival številna plitva območja, posejana z grebeni, čermi, kotanjami in lagunami. »To raziskovalno kampanjo bi morali izvesti že zdavnaj,« pravi Rochelle Xerri, paleontologinja z Malteškega narodnega muzeja naravoslovja, ki pri projektu ni sodelovala.
Čeprav so to potopljeno kopno s kartiranjem morskega dna odkrili že sredi 20. stoletja, je bila ločljivost podatkov prenizka za podrobno analizo. Zato je projekt BRIDGES zelo pomemben; izvajajo ga v sodelovanju Italijanski nacionalni raziskovalni svet (CNR), Italijanski nacionalni inštitut za oceanografijo in uporabno geofiziko (OGS) in Univerza na Malti.
»Čeprav smo v Sredozemlju, ki ga že tisočletja prečka ogromno ladij in čolnov, še vedno živimo v dobi odkritij,« pravi Emanuele Lodolo, morski geolog pri OGS in eden od vodij projekta BRIDGES. »To območje je še posebej popolnoma neznano, kar zadeva podrobno podvodno kartiranje.«
Kartiranje pod morjem
Da bi zapolnili to dolgoletno vrzel, je CNR dal na voljo svojo vodilno ladjo Gaia Blu, ki so jo v okviru raziskovalne kampanje opremili s številnimi instrumenti za kartiranje podvodnega kopenskega mostu. Večsnopni sonar visoke ločljivosti, ki hkrati oddaja več zvočnih valov, ti pa se odbijajo od terena na morskem dnu, je razkril podrobnosti kopenskega mostu z natančnostjo 30 centimetrov. Seizmično zaznavanje je raziskovalcem omogočilo, da pogledajo tudi pod debelo plast sedimenta, ki se je skozi čas odložila na kopenskem mostu. Z gravitacijskim jedrnikom – ki v sediment prodira s pomočjo težke uteži namesto vrtalnika – pa so jemali vzorce z globine 10 metrov, na katerih bodo opravili datiranje in iskanje fosilov.
Matteo Vacchi, obalni geomorfolog z univerze v Pisi, ki pri projektu BRIDGES ni sodeloval, je povedal, da lahko most strokovnjakom pomaga bolje razumeti pretekle podnebne razmere v Sredozemlju. Spremembe območja, opažene skozi čas, kažejo, kako visoka je bila lokalna morska gladina in kdaj je izginotje obalnih habitatov sprožilo selitve ljudi in živali.
Prvi rezultati raziskovalne kampanje so tudi potrdili, da so v plitvih, močvirnih predelih kopenskega mostu lahko živele ribe, alge in rastline, ki so bile lahko koristne za lov in nabiralništvo. To pomeni, da most ni bil izrazito prehodno mesto, prek katerega je človek prehodil na sosednji otok, ampak območje, kamor je šel nabirat školjke in se nato vrnil domov na Sicilijo ali Malto, pravi Ilaria Patania, geoarheologinja z Univerze Washington, ki v raziskavi ni sodelovala.
Z analizo podatkov in zbiranjem novih lahko pričakujemo nadaljnja odkritja. Lodolo pravi, da je nemogoče v enem tednu raziskati celotno območje kopenskega mostu, saj je veliko približno trikrat toliko kot sama Malta. Na tej raziskovalni poti je ekipa kartirala približno polovico mostu.
Strokovnjaki upajo, da bodo lahko zagotovili financiranje za kartiranje drugih delov mostu, med drugim s pomočjo avtonomnih podvodnih vozil.
Poskusno polje
Popolnejše kartiranje mostu bi lahko ponudilo tudi dodatne informacije o izvoru živali na Malti: Xerri pravi, da so številne živalske vrste, znane na Malti – med drugim medvedi, jeleni, lisice in volkovi –, lahko s Sicilije prišle prek potopljenega kopenskega mostu. A vse sicilijanske živali most niso uporabljale kot »odskočno desko« za Malto, pravi Patania. Raziskovalka je preučevala fosilizirane iztrebke sicilijanskih velikih jamskih hijen, ki so med zadnjo ledeno dobo živele na jugovzhodni konici otoka, a se na Malti nikoli niso pojavile. »Ali so izumrle, preden je ta most nastal, ali pa je z mostom nekaj čudnega,« pravi.
Kopenski most med Sicilijo in Malto lahko razkrije tudi skrita poglavja človeške zgodovine Malte. Huw Groucutt, arheolog z Univerze na Malti, ki pri novi raziskavi ni sodeloval, vidi vzporednice z Doggerlandom, drugim potopljenim kopenskim mostom, ki je še pred 8000 leti povezoval današnjo Veliko Britanijo z evropskim kopnim. Raziskovalec pa opozarja, da so arheologi na Doggerlandu sicer našli kamnita orodja, vendar je povprečna globina tega mostu danes le 30 metrov, medtem ko most med Sicilijo in Malto prekriva trikrat globlja voda. Zaradi večje globine bi bilo sledi človekove dejavnosti s sonarsko tehnologijo verjetno preveč težko zaznati.
Aaron Micallef, malteški morski geolog, ki sodeluje v kampanji in je strokovnjak z Raziskovalnega inštituta akvarija v zalivu Monterey, bi namesto tega rad raziskal območja, kot so porušene jame in rečne doline. V teh kotičkih in razpokah so sedimenti morda ohranili cvetni prah in talne izotope. Z njihovo analizo bi lahko sklepali o raznolikosti kopenskega rastlinstva in količini padavin, kar bi osvetlilo, kako so živali in ljudje prihajali v stik s kopenskim mostom.
To posebno okolje lahko Malto spremeni v poskusno polje za biologijo in arheologijo, pravi Groucutt, ki meni, da je kopenski most lahko eden ključnih dejavnikov človeške zgodovine.
