Star Wars Squadrons, duhovni naslednik serij X-Wing in TIE, je bila ena od mojih sanjskih iger Star Wars. Vem, da je mnogi ne marajo in da jo je EA hitro prepustil usodi, a mi je ta specializirani fokus zelo ustrezal. Nekako mi te igre ležijo bolj kot na primer serija Jedi.
STAR WARS Episode I Racer je prav tako podobna klasika. Dirkaški naslov, izdan v času Prikrite grožnje, je hitri, a tem nevarnejši svet dirk s podi (pod racing) ulil v razburljivo obliko. Med kampanjo smo lahko izboljševali pod izbranega dirkača, po vsaki dirki smo trgovali z rabljenimi ali povsem novimi deli, tako da smo na koncu lahko zgradili brutalno hiter pod.
V svojem času je bila noro kul igra, vsaj po mojih otroških spominih. In moram reči, da se Episode 1 Racer sicer ni vrnil v celoti, Star Wars Galactic Racer pa je, milo rečeno, mešanica.
Po eni strani je ostalo izboljševanje dirkalnikov od dogodka do dogodka. Prisotni so tudi raznoliki in menjajoči se planeti. Celo podi so na voljo v igri. Vendar je Star Wars Galactic Racer veliko več kot Episode 1 Racer.
Ta naslov je v sebi združil tudi najboljše elemente serij Motorstorm in Burnout, in zaradi tega ne bi mogel biti bolj navdušen.
Po tolikšnem uvodu pa skočimo v zgodbo. Imperij se je zrušil, stara lisica, organizator dirk Darius Pax, pa želi v galaksijo vrniti norenje po hitrosti. Imperij ni gledal z naklonjenostjo na zabavo Huttov, vendar je prepovedi skupaj s zatiralci konec.
Pax je predan stvari, vendar ne želi, da bi njegovo prvenstvo postalo boj na življenje in smrt, podoben dirkam s podi, zato poudarek daje zmernejšim drsnikom (glider), in sicer v treh kategorijah. Ustreznih slovenskih imen zanje ne poznam, zato bom uporabljal angleška poimenovanja.
Ena od kategorij so uravnoteženi landspeederji z ustreznim oklepom, pospeševanjem in hitrostjo. To so pravi vsestranski stroji, z njimi je mogoče dirkati najbolj uravnoteženo. Druga kategorija so speeder bike, ki so izjemno hitri, a se zlahka razbijejo, z njimi pravzaprav nikogar ne izrineš. Tretja pa je kategorija skim speederjev, ki so nastali s predelavo tihotapskih ladij in izvrstno zavijajo. Ti drsniki dirkajo skupaj na stezi, zato bomo videli vse.
Pax je torej organizator najhitrejše dirke v galaksiji, vendar obstaja nepremagljiv prvak, Kestar Bool, ki obvladuje polje. Zaradi tega prvenstvo ni preveč razburljivo, zato nas, Shadea, Pax kot stari znanec poskuša vključiti, da bi premagali prvaka in druge podkupljene dirkače ter v prenose prinesli napetost. Sprva nas sponzorira kar sam, a to počne na skrivaj, saj se kot organizatorju to ne spodobi.
Udeležili smo se le ene preizkusne dirke, ko nas je Kestar Bool takoj opazil in se v bistvu začel togotiti, kaj iščemo tam. Od tod naprej je postalo osebno vprašanje, ali bomo sodelovali v prvenstvu, zato se moramo kot osebnost izkazati med dirkači različnih vrst z mačjimi refleksi.
Igra na povsem poseben način prenaša izboljšave posameznih dirk iz Episode 1 Racer. V kampanji namreč dogodki sledijo drug drugemu naključno. V prvem poglavju se moramo kvalificirati za prvenstvo, a če se iz kakršnega koli razloga ne uvrstimo med najboljše, nimamo niti možnosti za to.
Tu pride v poštev težavnostna stopnja kampanje. Čim težje igramo, tem močnejši je nasprotnik, vendar se ne konča pri tem, saj je glede na težavnost določeno, kolikokrat se lahko med dirkami razbijemo. Pri začetku na srednji težavnosti to pomeni tri možnosti napake, na najtežji stopnji pa si ne smemo privoščiti niti toliko.
Če se namreč razbijemo, moramo igro začeti znova.
Izgubimo svoje izboljšave, napredek se spet začne od ničle. Za naslednji poskus lahko vzamemo s seboj le eno stvar: točke izboljšav, ki smo jih zbrali med dirkami in jih ob koncu poskusa trajno dodamo svojemu drsniku. Če nam na primer uspe zbrati nekaj točk izboljšav, jih lahko namenimo zavijanju in pospeševanju, tako da bomo, ko igro začnemo znova, z nekaj izboljšavami že nekoliko naprej.
Med poskusi je torej napredek hitrejši, po smrti pa se večina izgubi. Klasična roguelite igralna mehanika. Kampanja je razdeljena na več poglavij, da vendarle ni treba vsega začeti povsem znova, v kasnejšem delu zgodbe pa bomo lahko pridobili več kot en League Token, ki je v bistvu naše življenje, tako da posamezna smrt ne pomeni nujno konca, vendar tudi igra sama postaja vse težja.
Zato večina dirk ne gre za to, da prideš prvi, ampak za to, da sploh prideš do cilja.
Največ denarja za izboljšave seveda dobiš, če se uvrstiš više, vendar na splošno velja, da je pomembneje preživeti. Seveda, če nimaš denarja, čez čas zaostaneš za drugimi, če pa hitiš ali preveč forsiraš svoj stroj, te bodo kmalu morali postrgati z zidu. Vsaka preživela dirka prenese točke na naslednjo »smrt«, ki te lahko okrepijo.
Podobno kot v FTL lahko minimalno izbiramo svojo pot proti zmagi. Izbiramo lahko med več vrstami dirk, na tej podlagi pa lahko pridobivamo izboljšave, sposobnosti, denar in druge prednosti. Kot sem omenil, se dirke pojavljajo naključno, mi pa imamo možnost izbirati med njimi. Želimo preizkusiti nov drsnik? Nobene ovire, najhuje, kar se lahko zgodi, je, da ne pridemo pravočasno v cilj, zato ne dobimo izboljšav, vendar ne bomo izpadli.
Navadna dirka je bolj tvegana, saj je sicer vsaka uvrstitev vredna denarja, vendar ni vseeno, koliko, poleg tega pa lahko, če se prevečkrat razbijemo, izpademo iz prvenstva in moramo začeti znova.
Obstaja pa tudi način izločanja z večjim tveganjem. Tu so stave ogromne, z zmago je mogoče pobrati kopico dobrot, vendar je izjemno pomembno, da v cilj prispeš kot eden prvih treh, sicer sledi samodejna diskvalifikacija.
Po nekaj dirkah se prizorišče zamenja. Če na primer začneš na predvidljivi puščavi Jakku, se boš kmalu znašel na planetu s kislo površino. Tu lahko, če smo dolgo v megli, hitro eksplodiramo ali pa se nam drsnik pokvari. Če dirkamo na ledenem planetu, lahko stroj hitro postane neobvladljiv, zato moramo voziti skozi toplotna vrata, ki jih je precej lahko zgrešiti.
Vsaka steza skriva svoje posebne ovire, hitrost pa je ogromna. Tudi očesu, vajenemu iger Burnout, ni preprosto videti, kam je treba zavijati, zasnova stez v slogu Motorstorma pa skriva ustvarjalne rešitve in bližnjice.
Ko že omenjam Motorstorm, so nekateri deli stez videti, kot da bi bili preneseni iz te igre. Ne trdim, da je tako, še posebej, ker menda že 10 let nisem igral delov te serije, vendar sem imel občutek, kot da bi res igral Motorstorm, vsaj kar zadeva zasnovo stez.
Če se vrnem k Burnoutu ... no, ne vem, kaj bi rekel. Ne vem, koliko delov serije Burnout sem že predelal, tudi tretji del igram že neštetokrat, boljše avtomobilske arkadne igre po mojem ni. Star Wars Galactic Racer pa, čeprav ne drvi na kolesih, vendarle podeduje tisto norno, neusmiljeno drvenje, ko moraš v delčku sekunde sprejeti življenjsko pomembno odločitev na terenu, od katerega zaradi hitrosti ne vidiš ničesar. Izločitev drugega igralca je v Galactic Racerju ogromno doživetje, čeprav je model poškodb po več kot 22 letih še vedno daleč od tistega, kar je Criterion nekoč pokazal na PS2.
Če pa že Criterion ... Galactic Racer so naredili nekdanji člani Criteriona, zato se vrača tudi sistem orožja iz igre Need for Speed: Hot Pursuit. Igralci si lahko izberejo, ali bodo zgradili napadalno, hitrostno ali obrambno konfiguracijo (build). V kasnejši fazi igre in v večigralskem načinu obstaja možnost, da nas nekdo napade. Če je naš drsnik za to primeren, lahko na primer dvignemo ščit, tako da preživimo ne le nevšečnosti steze, ampak tudi napade nasprotnikov. Lahko pa tudi mi sami s trikom pošljemo druge v zid ali pa preprosto odpeljemo, da bi dirko dobili.
Te sposobnosti je mogoče uporabiti po ponovnem polnjenju, vendar je njihova uporabnost glede na našo energijo omejena. Če na dirkalniku ne nadgrajujemo baterij, nam možnosti uporabe sposobnosti kaj hitro zmanjka.
Majhna zanimivost je, da je pred dirkami tudi mini igra quick time event. Če nam uspe pritisniti gumbe v ustrezni kombinaciji, dobimo brezplačno sposobnost ali napolnjen pospeševalni motor.
Sposobnosti se, tako kot številne izboljšave, izbirajo z naključnega seznama, zato razvoja drsnikov ne moremo nujno usmeriti tja, kamor bi želeli. Lahko pa tudi kupujemo stvari, različne usluge in drugi mini dogodki pa lahko prinesejo dodatne izboljšave, da ne govorimo o izpolnjevanju pričakovanj sponzorjev.
Igra je precej kompleksna, meta in trenutna dirka sta enako pomembni. Gotovo je, da roguelite igralna mehanika osveži linearno igranje, in to pravim kljub temu, da roguelite iger načeloma ne maram. Kljub temu daje dovolj zabave (fun factor), tudi če te igre namerno upočasnjujejo igranje do konca, da kampanja traja dlje.
Če se vrnem k zgodbenemu načinu, zdaj ni skrivnost, da se na neki točki zgodbe pojavi tudi Sebulba. Še posebej zanimivo pa je, da nikamor ne gre, čez čas nam začne obujati nostalgijo in pripoveduje zgodbe o pravem dirkanju, torej o dirkah s podi.
S tem smo prišli do druge zanimivosti igre, to so podi. V Galactic Racerju s podi ne dirkamo le pod tatooinskima soncema, ampak tudi na prizoriščih Galactic Racerja. Ti podi so skoraj dvakrat hitrejši od drsnikov, ki jih sicer vozimo, zato niso oboroženi (vsaj privzeto), z ogromno hitrostjo pa še bolj nevarnimi delajo že tako piškavo hitre steze.
Poleg Sebulbovih zgodb, vrnitve podov in kampanje pa so na voljo še drugi igralni načini. Najdemo vnaprej pripravljene steze, različne izzive, dirke s podi in seveda tudi večigralski način.
Tudi večigralski način skriva nešteto možnosti. Na voljo je običajna dirka Galactic Racer in dirka s podi, ki se ju lahko udeležimo kadar koli, razvijalci pa so v naslednjih popravkih obljubili dodatne igralne načine in posebne nastavitve. Resnično zanimiv pa je večigralski način v slogu kampanje, kjer se lahko od dirke do dirke krepimo.
Sprva vsi začnejo z enako osnovno opremo, nato pa se jim glede na uvrstitev odpira vse več možnosti za krepitev. Kdor se slabo odreže, seveda zaostane, vendar igra omogoča, da napetost vseeno ostane. Med dirkami namreč lahko stavimo, katero mesto bomo dosegli, in če nam uspe preseči pričakovano raven, nas igra nagradi z dodatnimi krediti. Pri zadnji dirki pa lahko napovemo tudi, kdo bo absolutni zmagovalec.
Seveda bi lahko ta igralni način razčlenjevali še naprej, katere sposobnosti, izboljšave in stvari so na voljo med dirkami, vendar je možnosti tako veliko, da bi bilo za dokončanje članka potrebnih še 10 strani. Gotovo je, da igra nagrajuje tveganje, če pa strune napneš preveč, se ti slabo piše.
Skoraj bi pozabil omeniti, da obstaja tudi način sprehajanja. Nekakšen obhod boksov. Tu se lahko pogovarjamo z drugimi, nakupujemo, dajemo popraviti pokvarjene dele ali poslušamo posebne ponudbe. Gotovo je, da vključitev hoje v tretji osebi v igro ni bila nujna, vendar zelo veliko doda, da se lahko pogovarjamo z dirkači in organizatorji, medtem ko jim Shade gre na živce s svojimi sarkastičnimi pripombami. Videti je kot povsem nesmiseln način, a vseeno veliko doda vzdušju in gradnji sveta, vesel sem, da je prišel v igro.
Preidimo na grafiko igre. Igra je čudovita. Vsaj na videih sem jo videl take, saj je moja najmočnejša igralna naprava tukaj na Japonskem Steam Deck, na njem pa sem vesel, da teče pri stabilnih 30 FPS z nizkimi nastavitvami in ločljivostjo 720p. Lahko torej trdim, da so sistemske zahteve izjemno nizke, igro je resnično mogoče uživati tudi na vstopnem računalniku. Prav zaradi Steam Decka pa v članek ne dajem veliko lastnih posnetkov zaslona, saj si priznajmo, večina ne igra iger na nizki grafiki, še posebej, če imamo tudi konzolo.
Pri zvoku pa ni kompromisov. Joj, ta igra z zvoki prinaša vzdušje Star Wars do te mere, da lahko celo Skywalker Sound odobravajoče prikima. Zvok podov je na primer čisto tak, kot da bi poslušal Prikrito grožnjo, zvočna zasnova pa celotno igro spremeni v noro doživetje.
Tudi glasba je odlična, čeprav uporablja malo že prej slišane glasbe iz Star Wars; Gordy Haab, ki se je večkrat izkazal v serijah Star Wars: The Old Republic, Star Wars Battlefront in Star Wars Jedi, je spet ustvaril veličastno delo.
Če bi moral iskati njene napake, bi jih po mojem iskal v številu prizorišč, kategorijah vozil in ceni. Prvič, tisti nekaj planetov, ki jih lahko obiščemo, je raznolikih, tras je veliko, vendar bi prenesel še 3 ali 4 planete. Kakšno lepo mestno okolje ali podvodni svet, terene epskih razsežnosti, kakršni so se pojavili na primer v KOTOR ali celo v Episode Racer.
Tri kategorije vozil se sicer dovolj razlikujejo med seboj, znotraj kategorije pa se drsniki ločijo le po preoblekah (skin). Zaradi tega po mojem ni tiste zbirateljske strasti. Večina vozil je precej podobnih in pogosto s preprosto zasnovo, kar ni preveč razburljivo, tudi če jih je mogoče mešati. Pomaga seveda dirka s podi, vendar je to le majhen košček igre, ta bi lahko bila bolj poudarjena, morda pa ji tudi nekakšen sistem napredovanja ne bi škodoval.
Tretja napaka je cena igre. Precej sem premišljeval, ali naj jo kupim, na koncu nisem obžaloval, vendar sem jo kupil po japonski ceni, ki je bila približno 8.000 forintov ugodnejša od evropske. Za njo odšteti dvajset in nekaj tisoč forintov ... toliko po mojem ni vredna nobena igra, torej tudi ta ne.
Star Wars Galactic Racer je genialna igra, ponos svoje zvrsti. Spet vidimo dirkalno igro, ki si upa kaznovati, in tako vrača napetost klasičnih iger, ko je bila za vsako napako postavljena stava.
Forza Horizon je na primer igra za mirno sprostitev, kjer seveda na profesionalni ravni potiš kri, vendar te v osnovi drži za roko in te previdno vodi po cesti kot ljubeča mamica svojega otroka. Nasprotno pa je tu Star Wars Galactic Racer, ki te brcne v obraz, če si drzneš trepniti, tako da te pokliče celo zavarovalnica in vpraša, ali potrebuješ pomoč, ali si v redu. In to je dobro na njem!
Vprašanje je le še, ali imaš rad svet Star Wars in zapuščino dirkalnih iger iz leta 2000, da si jo omisliš. Če si je zdaj ne moreš privoščiti, upam, da boš imel kasneje priložnost, da jo kupiš, saj je to ena najboljših, če ne najboljša arkadna dirkalna igra zadnjih let.
