Raziskovalci, oboroženi z novimi orodji in svežim optimizmom, ki poskušajo premagati eno najsmrtonosnejših vrst raka, raka trebušne slinavke, sledijo radikalni strategiji: raka poskušajo dobesedno preprečiti, še preden nastane. V okviru novega pristopa zdravijo nenormalno rastoče tkivo, da bi preprečili njegovo preoblikovanje v maligno obliko in širjenje. Rešitev so začeli preizkušati že prej, med drugim pri raku dojke in kožnem raku. Uspeh novega zdravila, ki zavira tumorje trebušne slinavke, pa daje več upanja kot kdaj koli doslej, da je strategija lahko uspešna tudi proti najbolj trmasti vrsti tumorja.
Preprečevanje raka je bilo ena glavnih tem konference Ameriškega združenja za raziskave raka (AACR), ki je bila pred nekaj dnevi v San Diegu in na kateri je bil v središču rak trebušne slinavke. To je bilo prvo takšno srečanje, odkar je ameriška Uprava za hrano in zdravila (FDA) avgusta odobrila prelomno zdravilo proti raku trebušne slinavke, daraxonrazib (Rasonque). Uspeh zdravila je zbudil nov optimizem glede tega, da bi raziskovalci to ali druge terapije v razvoju lahko združili z metodami zgodnjega odkrivanja in tako revolucionirali zdravljenje tumorjev trebušne slinavke.
»Kombinacija tehnik zgodnjega odkrivanja in preprečevanja je lahko strategija, ki prinaša resnični preboj in zares spremeni možnosti preživetja«
– pravi Diane Simeone, direktorica Rakavega centra Moores na Univerzi Kalifornije. Na konferenci AACR je Simeone poročala, da po njihovih ocenah lahko tak pristop več kot potroji stopnjo petletnega preživetja po diagnozi raka trebušne slinavke, torej s 13,7 % na 50 %.
To se zdi ambiciozen cilj, a tudi drugi raziskovalci poudarek namenjajo zgodnjemu posredovanju. »Zelo smo navdušeni, da smo zdaj prišli do točke, ko to sploh lahko razmislimo. Še pred nekaj leti se to ni zdelo mogoče,« pravi Anirban Maitra, direktor Rakavega centra Perlmutter na Univerzi v New Yorku.
Najpomembnejše je preprečevanje!
Tumorji trebušne slinavke so zloglasno zapleteni: pogosto so izjemno invazivni, na večino zdravljenj se ne odzivajo in lahko obdajo glavne arterije in vene, kar otežuje njihovo odstranitev. Kljub temu lahko petletno preživetje preseže 80 %, če bolezen odkrijejo v zgodnji fazi, pravi Simeone. Simptome raka trebušne slinavke pa je težko prepoznati in prizadeti pogosto ne poiščejo takoj zdravnika. Več kot polovico primerov raka trebušne slinavke diagnosticirajo šele, ko se je bolezen že razširila na druge organe – ta statistika je v bistvu ostala nespremenjena, odkar je Simeone pred 30 leti odprla svoj laboratorij za raziskave raka.
Za izboljšanje zgodnjega odkrivanja so Simeone in sodelavci začeli klinično raziskavo z imenom PRECEDE, katere cilj je vključiti 20 tisoč oseb, ki imajo v družinski anamnezi rak trebušne slinavke, na trebušni slinavki imajo določene nenormalne spremembe ali pa imajo genetski profil, ki povečuje tveganje za nastanek bolezni. Cilj je ugotoviti, ali pogosto presejanje za raka trebušne slinavke izboljša možnosti preživetja – in če, za koliko. Doslej je ekipa v raziskavo vključila nekaj več kot 12 tisoč udeležencev, je na konferenci povedala Simeone.
In pri več kot 50 udeležencih so diagnosticirali raka trebušne slinavke – pri mnogih med njimi v najzgodnejši fazi bolezni.
A to morda niti ni najpomembnejša potencialna korist projekta: ekipa PRECEDE namerava vzorce iz raziskave uporabiti za ovrednotenje poskusnih krvnih testov za zgodnje odkrivanje raka ter za raziskovanje metod na osnovi umetne inteligence, s katerimi je mogoče nepravilnosti na slikovnih preiskavah udeležencev prepoznati, še preden postanejo vidne s prostim očesom.
Poleg tega lahko konzorcij PRECEDE po besedah Simeone preveri tudi, ali lahko terapije, kot je daraxonrazib, izboljšajo stopnjo preživetja, če jih dajemo neposredno po operaciji za odstranitev sprememb, ki so predhodnice tumorjev, ali tumorjev v zgodnji fazi. Daraxonrazib je zaenkrat odobren le za zdravljenje napredovalih tumorskih obolenj.
Mutacije na tarči
Na konferenci AACR so raziskovalci poročali o raziskavah na miših, ki nakazujejo, da bi metoda lahko delovala. Ben Stanger, raziskovalec raka na Univerzi v Pensilvaniji, in njegova ekipa so eksperimentirali z glodavci, pri katerih so bile v genu z imenom Kras prisotne mutacije. Te mutacije povzročajo nastanek beljakovin, ki lahko povzročijo raka. Ko so se pri miših razvili majhni predrakavi tumorji trebušne slinavke, so jim raziskovalci dali zdravilo, ki podobno kot daraxonrazib onesposobi Kras in druge beljakovine, ki spodbujajo nastanek tumorjev. Zdravljenje je možnosti preživetja živali izboljšalo. »To je izjemno vznemirljivo,« pravi Stanger in dodaja, da lahko mine nekaj let, preden se pokaže, kako je tehniko pri ljudeh najučinkoviteje uporabiti.
Prvi pomemben korak je lahko ugotovitev, ali so prizadeti pripravljeni jemati močna zdravila proti raku, če so v osnovi zdravi, pravi Maitra, ki prav tako načrtuje klinično raziskavo z zdravilom, ki zavira beljakovine Kras za preprečevanje raka trebušne slinavke.
Za daraxonrazib je znano, da povzroča hude kožne izpuščaje in druge stranske učinke. »To ni tako, kot da bi vzeli tableto aspirina ali vitamin,« pravi Maitra.
Raziskovalci bodo morda morali najprej ugotoviti, ali so lahko učinkovite majhne odmerke zdravila, ali pa počakati na razvoj zdravil druge generacije z manj stranskimi učinki.
Cepivo proti raku?
Drugi raziskujejo nove pristope k preprečevanju. Na začetku leta so strokovnjaki poročali, da je pri 90 % udeležencev klinične raziskave cepivo proti raku – ki imunski sistem nauči uničevati rakave celice – sprožilo nastanek imunskih celic, usmerjenih proti mutiranim beljakovinam Kras, ki spodbujajo nastanek raka trebušne slinavke. Za zdaj bi bilo prezgodaj reči, ali lahko cepivo prepreči raka, a upanje je, da bi ga lahko dajali osebam z visokim tveganjem za bolezen, vključno z bolniki, pri katerih so predrakave spremembe že odstranili.
Na konferenci AACR je Sahar Nissim, gastroenterologinja in raziskovalka raka na bostonskem Inštitutu za raka Dana-Farber, predstavila njihove raziskave acinarnih celic trebušne slinavke. Te celice izločajo prebavne encime, ko pa se v njihovem genu Kras pojavijo nekatere mutacije, jih to lahko usmeri na pot nastanka tumorja. Pri tem celice začnejo izgubljati svojo običajno identiteto.
Nissim in sodelavci delajo na razvoju zdravil, ki celice prisilijo, da ohranijo svojo acinarno identiteto. Raziskovalci zdaj preučujejo, ali je na ta način mogoče preprečiti nastanek tumorjev pri miših, ki nosijo mutirano različico gena Kras.
Nissim to vrsto posredovanja primerja z dajanjem zdravil za zniževanje holesterola osebam z visokim tveganjem za srčno-žilne bolezni. Kot pravi:
»Pri teh bolnikih ne čakamo, da dobijo srčni infarkt. Pri raku pa te paradigme doslej v resnici nismo uporabljali.«
