ORJAŠKA ROČNA KONZOLA ALI DROBCEN IGRALNI PRENOSNIK? POSEBNI HIBRID 3 V 1 – ONEXPLAYER X1 PRO – TECH VIBES

Tablični računalnik? Prenosnik? Konzola? Ta precej nenavaden koncept in oblika sta se pojavila na platformi Indiegogo, tako da so vprašanje tveganja rešili s skupnostnim financiranjem, torej je bilo že pred izidom jasno, da za tem čudnim hibridnim strojem obstaja resnično povpraševanje. Zaradi 10,95-palčnega zaslona je za ročno igralno konzolo precej velik, za tablico nekoliko težak in debel, za ta denar pa lahko najdemo močnejši prenosnik, morda pa celo za manj. Poglejmo, kaj ponuja in komu je OneXPlayer X1 PRO mogoče priporočiti.

Embalaža in dodatki

X1 PRO krši običajna pravila že pri embalaži, saj sestavne dele namesto v eni veliki škatli dostavlja v treh manjših. Doživetje je precej ekskluzivno, ljubitelji odpiranja izdelkov pa ga bodo naravnost oboževali, saj so tablični računalnik, ki je hrbtenica naprave, krmilniki, ki jih pripnemo ob straneh, in magnetno pritrjena tipkovnica z drsno ploščico (touchpad) vsi shranjeni v svoji škatlici.

Škatle izžarevajo enkratnost in kakovost, čeprav evropsko oko ob napravah, okrašenih s kitajskimi znaki, tudi dandanes ne zasije nujno, nefigurativni vzorci, značilni za estetiko igričarjev, pa prav tako niso za vsakogar enako privlačni. Kljub temu ploščate skrinjice s črnim pokrovom in oranžnim spodnjim predalom skupaj izgledajo izrazito dobro, saj gre v osnovi za igralni pripomoček.

Predstavitev je podobno ekskluzivna, masivna goba in kakovostne kartonske površine ustvarjajo enoten in obenem skrbno izdelan vtis, ki ga male odpiralne zanke svilnatega otipa še okrepijo. Vse do trenutka, ko mi je zanka, ki je gledala izpod tablice, že ob prvem gibu ostala v roki. Ob tem sem se seveda le nasmehnil, kaj takega se lahko zgodi tudi najboljšim, trud pa cenim.

V največji škatli seveda leži naprava, ki sem jo našel zavito v dodatno plastično zaščitno vrečko, poleg tega pa je bila tu še plast, ki je bila pravzaprav magnetno stojalo, ki skoraj popolnoma prekriva hrbtno stran, o njem bo še govor. Pod njimi je v posebnem predalu adapter, katerega manjšo škatlico je bilo brez poškodb embalaže nekoliko težko izvleči s svojega mesta, a nemogoče vendarle ni bilo. Gotovo je, da je predstavitev tesna in natančna, vse je popolnoma na svojem mestu, kar daje malo možnosti za premikanje.

Adapter je luštna majhna polnilna opeka, ki je nekoliko večja od močnejših polnilnikov za telefone, v zameno pa zmore oddajati 100 vatov. Priloženi kabel Type-C je prevlečen s tkanino in učinkuje kakovostno, vendar se mi je že na prvi pogled zdel nekoliko prekratek.

Ne verjamem, da so proizvodni stroški dvometrskega kabla tisto, kar bi X1 PRO potisnilo v nesprejemljiv cenovni razred, zato verjetno tudi nakup enega ni resen strošek, le ko se približujemo 600 tisoč forintom, bi cenil malo dodatne pozornosti proizvajalca.

V drugi največji škatli je tipkovnica z magnetnimi pritrdilnimi točkami, čeprav bi se zagotovo prilegala tudi v škatlo naprave, če bi bila ta nekaj centimetrov globlja. Tipkovnica ima seveda enotno angleško razporeditev, zato ne vsebuje znakov s strešicami in naglasi, a so rešili, da z uporabo funkcijskih tipk ne manjka niti PrtSc, o čemer več nekoliko pozneje.

Nazadnje tretja škatlica skriva najzanimivejši dodatek, saj je bila naprava doslej morda videti kot manj običajen tablični računalnik, razpolovljeni krmilnik pa temeljito prekucne doslej znani koncept. Naprava z dodatki, ki jih pripnemo ob obeh straneh, postane precej nenavadna ročna konzola z orjaškim zaslonom.

Če imamo občutek, da so rešitev izposodili pri Nintendo Switchu, se ne motimo, proizvajalec je posnemal celo dodatek, ki iz dveh polovic naredi en sam krmilnik klasične oblike, a so ga žal, za razliko od Nintenda, izpustili iz osnovnega paketa. Dodali pa so klasičen D-pad, kar je dobra odločitev, saj večina raje uporablja ta tip.

Dizajn in strojna oprema

X1 PRO je precej skrbno sestavljena naprava, cena zdi se upravičuje premijsko naravo izdelka. Spoji so natančni, izdelava temeljita in kakovostna, čeprav se po videzu nekoliko razlikuje od večine tablic, ki so na trgu. Glavna razlika je morda opazna pri debelini, pa tudi vrsta priključkov je bolj značilna za prenosnik kot za tablico, na kateri je v najboljšem primeru en USB, en jack, morda čitalnik kartic, o tirnicah za krmilnike pa še nismo spregovorili.

Tu na levi strani sta kar dva priključka USB4 Type-C, ki sta oba primerna za polnjenje, na katerega koli pa lahko priključimo tudi monitor. Zgoraj od leve proti desni si sledijo gumb za vklop s čitalnikom prstnih odtisov, uravnavanje glasnosti in nato predal, zaprt s silikonskimi vratci, ki jih lahko odpremo in odmaknemo. Slednji skriva kombinirani 3,5-milimetrski priključek jack in priključek OCuLink, ki služi povezavi zunanje grafične kartice, s katero lahko zmogljivost naprave temeljito povečamo.

Na drugi strani zgornjega roba sta odprtina za odvod toplote in gumb Turbo, ki služi odpiranju tovarniške pomožne programske opreme. To je v bistvu prekrivni sloj (overlay), ki se prikaže na zaslonu nad vsemi drugimi aplikacijami in nam razkrije raj nastavitev naprave, med prvimi drsnik TDP, ki vpliva na zmogljivost procesorja.

Na desni strani naprave sta priključek USB-A 3.2 in reža Micro SD, kar je praktična in uporabna malenkost, če kdo na primer dela s fotografijami, videoposnetki in ne želi uporabljati ločenega čitalnika kartic. Na spodnjem robu pa čaka le še magnetni priključek, ki mu pripada priložena tipkovnica. Dodatek se sicer lepo prisesa na svoje mesto in kar stabilno drži položaj.

Tipkovnica nosi znano zasnovo prenosnikov, torej vsebuje tudi drsno ploščico (touchpad). Čeprav je to koristen in praktičen dodatek, ni ravno najsvetlejša točka naprave, a ne zato, ker tipke nimajo vgrajene osvetlitve ozadja. Razporeditev tipk je primerna in čeprav ni dobila madžarske razporeditve, so zaradi delovanja funkcijske tipke prisotne celo funkcije, kot so PrtSc ali Home, End ter PgUp in PgDn.

Izkušnja tipkanja je v osnovi v redu, doseže raven povprečnega, cenejšega prenosnika, zaradi česar je primerna za splošno uporabo in igranje. Žal je bilo drsni ploščici namenjeno manj pozornosti, namenske tipke za aktivacijo ni, med obema stranema pa ni ločnice. Med preizkusi iger, ko sem namesto krmilnika poskušal z njo, sem se je večkrat dotaknil, kar je pri CS2 povzročilo nepričakovane rafale.

Na hrbtni strani naprave sta dve odprtini za dovod zraka, kar je čudno le zato, ker je magnetno stojalo, ki se prilepi na hrbtno stran, za eno od njiju pustilo prostor, drugo pa popolnoma prekrilo. To se zdi precej amaterska napaka, čeprav je magnetni dodatek sicer precej uporaben in ko ga s prsti uspemo prijeti, se zlahka upogne, samozavestno drži položaj in nudi stabilno oporo.

Nazadnje pride na vrsto razpolovljeni krmilnik, torej krmilniki, ki jih pripnemo v pritrdilne tirnice ob straneh naprave. Priključke, v katere sem moral vstaviti dodatke, ob robovih naprave ščitijo zlahka odstranljive pokrivne ploščice. Postopek je bil precej intuitiven in preprost, po vstavitvi je bilo treba vzvod na obeh straneh potisniti navzdol do konca. Uspeh nakazuje klik, pa tudi RGB-osvetlitev, ki se vklopi na analognem krmilnem ročicah.

Elementi krmilnika puščajo precej mešan vtis. Po eni strani ne izgledajo slabo, a medtem ko naprava sama tehta skoraj kilogram, se zdijo tako lahki, da so na prvi pogled skoraj strašljivo lahki. Njihova kakovost je kljub temu v redu, analogni ročici sta na primer tudi tu s Hallovim učinkom, torej imuni na pojav driftanja zaradi obrabe.

D-pad in tipke XYAB pa so dobili grozljivo klikajoča, analogna mikrostikala. To po eni strani ne zveni premijsko, poleg tega se štiri tipke zdijo precej poceni, premikajo se na svojih mestih, skoraj se majejo, kar je ravno nasprotje kakovosti, ki sem jo nazadnje izkusil pri MSI, kjer so bile prav te tipke odlične.

RGB-lučke sta dobili samo analogni ročici, na njih pa je mogoče nastavljati osvetlitev, jakost, odtenek in menjavanje barv, če si kaj takega želimo. Če ne, jih lahko v pomožni programski opremi tudi izklopimo, za daljšo brezžično avtonomijo.

Krmilniki so skupaj v redu, prijem je dober, čeprav naprava z njimi preseže kilogram, s čimer je X1 PRO kot ročna igralna konzola precej predebela. Zato naj naprave po možnosti ne poskušamo držati samo za eno polovico krmilnika, ker se lahko konča z razpoko ali zlomom.

Zaslon meri skoraj 11 palcev, kar me je spomnilo na stare netbooke, a gre seveda predvsem za tablico, saj je tipkovnica le dodatek in uporablja drsno ploščico. Zaslon ima presenetljivo visoko ločljivost 2560 x 1600, kar je nenavadno ne le v tej kategoriji, ampak tudi pri taki diagonali.

Čeprav ni OLED, ampak le LTPS, z nekoliko prenasičenimi barvami zagotavlja odlično uporabniško izkušnjo, svetilnost okoli 540 nitov pa povsem zadošča tako za igranje kot za pasivnejše spremljanje vsebin. Vidni koti so ustrezni, osveževanje 120 Hz pa je naravnost odlično, čeprav je to pri resnejši igralni napravi zdaj že pričakovano. Mene je motilo samo odsevanje, pa tudi prstne odtise je vestno zbiral.

Programska oprema in upravljanje

Najprej je treba pojasniti, da je to v osnovi le računalnik z vnaprej nameščenim sistemom Windows 11. To po eni strani ni nujno optimalno, saj odnos med manjšimi zasloni, tablicami in sistemom Windows nikoli ni bil popoln, v zameno pa lahko na njem poganjamo vso združljivo programsko opremo in igre za računalnik. Po drugi strani se nam ni treba mučiti z iskanjem različnih gonilnikov, kvečjemu je smiselno opraviti nekaj posodobitev.

Omenjena tipka Turbo mi je izvabila nasmeh na obraz, saj sem nazadnje v devetdesetih srečal računalnik, na katerem sem lahko pritiskal podobno tipko. Meni, ki se prikaže ob pritisku, je vgrajena programska oprema naprave z imenom OneXConsole, ki jo lahko zaženemo tudi iz opravilne vrstice.

Dizajn je dovolj zadržan, če kombinacije oranžne in črne ne štejemo za preveč kričečo ali ekstremno. Tu lahko prilagajamo številne stvari, od porabnega okvira procesorja do obnašanja hladilnih ventilatorjev, ustvarimo lahko tudi profile zmogljivosti, preuredimo in določimo pa lahko tudi funkcije, dodeljene tipkam.

Med nastavitvami konzole je tudi razdelek čez cel zaslon, ki me je na prvi pogled spomnil na Steam OS in vmesnik Steam Big Picture.

Pa tudi na to, da ima Steam OS verjetno že ustrezno podporo, če bi iz X1 PRO želeli narediti samo igralni stroj. Poleg najpomembnejših posodobitev naprave se lahko z neverjetno temeljitostjo lotimo nastavitev krmilnika, D-pad, sprožilci, pomožne tipke in analogne ročice so dobili vsak svoj zavihek, na voljo so makri in profili, ki jih lahko določimo za posamezno igro.

Zmogljivost in avtonomija

Tu uporabljeni procesor AMD je eden najboljših na trgu, kar jih lahko najdemo v prenosni napravi, torej je varčen, njegova zmogljivost pa presenetljivo konkurenčna. CPU bo zelo primeren tudi za delo, medtem ko integrirani grafični čip z nekaj fine nastavitve omogoča celo poganjanje modernejših, strojno zahtevnih iger.

Glede na cilj lahko v hitrem meniju nastavljamo TDP, tako da procesor porabi tudi manj od največjih 30 W. To je izrazito uporabno v ročnem načinu, ko ni možnosti priključitve na vir napajanja, tako lahko z malo eksperimentiranja za vse svoje igre najdemo optimalno nastavitev glede na zmogljivost in avtonomijo. To je precej daleč od nekdanjega konzolnega doživetja, v zameno pa se uporabnikom prilagaja bistveno bolj prožno.

TDP 5 W je pomenil približno 10 W skupne porabe, pri manjših, preprostejših igrah pa lahko igramo približno šest ur in pol, če svetilnost zmanjšamo na 50 %, glasnosti ne dvignemo više in izklopimo tudi RGB. Wi-Fi in Bluetooth nista problem, pri igranju brez povezave pa ju seveda zlahka izklopimo za nekaj dodatnih minut.

Pri naslovih, ki zahtevajo veliko zmogljivosti, je treba veliko prilagajati, večina jih ni zasnovana za integrirane grafične procesorje, vendar pa uživanja vredne hitrosti sploh ni nemogoče doseči. Z zadržanimi vizualnimi nastavitvami in največjo zmogljivostjo je izkušnja igrljiva celo v Cyberpunk 2077, CS2 pa končno teče brez zatikanja tudi v nativni ločljivosti.

Če TDP dvignemo na 15 W, se skupna poraba giblje okoli 28 W, s čimer lahko igramo skoraj dve uri in pol. Nazadnje lahko z načinom 25 W pri skupni porabi okoli 38 W dosežemo eno uro in še 30–40 minut. TDP 30 W doživetje precej skrajša, a za sodobne igre je morda potrebna vsaka kapljica zmogljivosti, zato lahko s priključitvijo na polnilnik številne igre uživamo pri korektni hitrosti.

Ali ga potrebujem?

OneXPlayer X1 PRO je odlična pobuda in presenetljivo dodelan stroj, ki deluje stabilno, ga je mogoče podrobno prilagoditi našim potrebam, poleg tega je tudi glede prenosljivosti v redu, saj je manjši in lažji od povprečnega prenosnika. Njegova zmogljivost je dokaj korektna, RAM-a in SSD-ja je v izobilju, zaslon je odličen, tudi segrevanje in hlajenje sta v redu. Poleg tega ga lahko v trenutku spremenimo v prenosnik ali ročno konzolo, hrup hlajenja ne žene v norost, ampak nas raje prijetno preseneti s stereo zvokom. Kakor koli nenavaden je, si glede dizajna nedvomno zasluži priznanje.

Tudi specifikacija bi si zaslužila pohvalo, a dejstvo je, da za toliko denarja najdemo precej bolj primerne prenosnike za igranje. Čeprav so hibridne naprave v osnovi dražje od običajnega prenosnika, X1 PRO vendarle nekoliko pade med dva stola, saj kdor išče napravo za igranje, bodisi porabi manj, a dobi kompaktnejšo napravo, bodisi si privošči nekaj palcev večji zaslon in pridobi bistveno boljšo hitrost.

To je izredno simpatična, tu in tam nekoliko čudna, a v celoti ljubka, hitra, stabilna in dobro uspela naprava, ki jo je bilo vznemirljivo uporabljati. Primerna je tako za povprečno uporabo kot za igranje za začetnike, kot ročna igralna konzola pa je precej velik, predvsem pa težak kos. Medtem ko je veliki in hitri zaslon doživetje, je teža veliko manj, pa tudi na poti ni idealna, še posebej če je ne moremo udobno podpreti. Kakor koli že, na koncu je lahko odločilno razmerje med ceno in zmogljivostjo, zato ima kot igralna naprava nekoliko težko delo, saj lahko za bistveno manj najdemo podobno zmogljive alternative.