VNAPREJ SESTAVLJEN IGRALNI RAČUNALNIK ZA MILIJON FORINTOV - GIGABYTE AORUS PRIME 5 - TECH VIBES

Kljub temu nekateri proizvajalci še vedno ponujajo vnaprej sestavljene računalnike, poleg tega so podjetja, ki nam ponudijo skoraj vse, razen vijakov, iz česar je mogoče sestaviti računalnik. Med drugim je tak tudi Gigabyte, ki ima na seznamu izdelkov skoraj vse od ventilatorjev prek SSD-jev in napajalnikov do grafičnih kartic, seveda pa ima tudi lastno igralniško znamko v obliki AORUS.

To blagovno znamko krepijo tudi vnaprej sestavljeni računalniki serije Aorus Prime 5, napovedani lanskega poletja, ki potencialnim kupcem obljubljajo skrbno izbrane »premium« komponente in visoko zmogljivost. Ob pogledu na specifikacije gre res za simpatične in zmogljive konfiguracije, ki jih je mogoče učinkovito uporabljati ne le za igranje. Okroglo milijon forintov na ceniku se na prvi pogled zdi visok znesek, a če stvar natančno preučimo, računalnik, ki je skrbno sestavljen, zmontiran in dobavljen z vnaprej nameščenim operacijskim sistemom, v trenutnih razmerah ne deluje kot tako slaba ponudba.

Odpiranje škatle in komponente

O embalaži ni mogoče povedati veliko zanimivega. Škatla izdelka je povsem običajen rjav karton, njena notranjost pa je obložena s togimi elementi iz pene, ki jih je videl vsak, ki je kdaj kupil ohišje ali drug večji izdelek.

Sam računalnik je, nič presenetljivo, že precej bolj zanimiv, saj je ohišje delovalo izjemno kakovostno, o čemer sem se lahko prepričal med fotografiranjem in podrobnejšim spoznavanjem. Kombinacija debele kovine in kakovostnih plastičnih elementov tvori čvrsto in masivno ohišje, ki kljub temu niti z vgrajenimi komponentami ni bilo hudo težko, tako da si verjetno ne bomo nakopali kile, ko ga bomo postavljali na mizo.

Seznam priloženih dodatkov je precej kratek, saj so na njem le napajalni kabel, antena za Wi-Fi na matični plošči in nekaj kablov za povsem modularni napajalnik, ki niso bili vgrajeni. Poleg tega je bilo v škatli res le nekajstranski priročnik za uporabo; za okroglih milijon se je pač stlačilo samo toliko.

Oblikovanje in konstrukcija

Kot sem že omenil, je ohišje precej kakovosten kos, ki ga proizvajalec zaenkrat v tej obliki ne prodaja, čeprav je mogoče najti zelo podobne modele Gigabyte in AORUS v cenovnem razredu okoli 80 tisoč. Ali potrebujemo ohišje za 80 tisoč, je naša odločitev, vsekakor pa je na tem področju mogoče prihraniti nekaj deset tisočakov brez posebne izgube kakovosti, če si vzamemo čas za iskanje. Če vztrajamo pri proizvajalcu, lahko to storimo celo znotraj njihove ponudbe, saj imajo od česa izbirati.

Oblikovanje sprednje plošče je precej zadržano, a ker gre za računalnik z blagovno znamko, ne manjka velikega napisa AORUS, nameščenega navpično na levem traku. Večino sprednje plošče prevladuje mrežasta plošča, skozi katero presevajo trije svetlobni krogi, ki nakazujejo prisotnost ventilatorjev RGB.

Sam sem po možnosti privrženec čistih oblik in Gigabytovo ohišje Prime 5 je le minimalno preseglo mejo, da bi mi resnično ustrezalo. Zato z njim verjetno tudi večina ne bo nezadovoljna, razen če dajejo prednost agresivnejšim oblikam in tako imenovani »gamerski« estetiki, za katero je pogosto značilna prekomerna okrašenost in sejemski slog.

Po velikosti gre za izrazito prostorno ohišje, saj se zgoraj in za rešetkasto sprednjo ploščo udobno prilega 360-milimetrski hladilni blok AIO, po želji pa tudi trije 120-milimetrski ventilatorji, ki jih lahko dopolni en 120-milimetrski na zadnji strani. Slednjega najdemo tudi v notranjosti in čeprav je skoraj vse v ohišju črno, noben od teh ventilatorjev ne manjka RGB.

Pri hlajenju so sicer uporabili precej zanimivo rešitev, saj ni samo procesor dobil hladilnika vse v enem, temveč so tudi tri svetleče ARGB obroče za sprednjo ploščo povezali v enoten, skupen okvir. To ni ravno običajna poteza, saj je po eni strani zelo udobna z vidika montaže in priklopa, če pa se katera od treh rotorskih lopatic poškoduje ali pokvari, moramo odstraniti in zamenjati celoten element.

Seveda je tudi procesor dobil hladilnik AIO z obilico osvetlitve RGB, le da so tu lopatice že bele, tako da lahko osvetlitev bolje pride do izraza. Čeprav radiator ni 360-milimetrski, temveč le 240-milimetrski, je mogoče 9800X3D teoretično popolnoma ohladiti tudi s tem, hkrati pa nastane za eno lopatico manj hrupa.

Za dobro hlajenje pa je treba tudi prezračevati, kar je proizvajalec rešil z mrežasto zasnovo na vseh straneh, torej v bistvu dobimo prezračevalne rešetke. Žal je treba pri sprednji plošči odtrgati celotno masivno in debelo ploščo, da jo je mogoče očistiti, tudi ventilatorji pa lahko pridejo na svoje mesto samo tako.

Spodnji del, pomemben za napajalnik, ni dobil izvlečnega ali snemljivega protiprašnega filtra, zato bo, ko bo čas za čiščenje, žal težko brez odstranitve napajalnika. To je čudno predvsem zato, ker so na vrhu ohišja uspeli rešiti magnetni filter, ki ga za hitro čiščenje zlahka snamemo.

Od stranskih plošč je le kaljeno steklo obrnjeno proti notranjosti, za matično ploščo pa so vstavili jekleno ploščo z mat površinsko obdelavo in nekaj okraski. Slednja je dobila tudi majhne magnetne točke, da zlahka ne pade s svojega mesta, čeprav pri enem samem primeru, ko sem jo moral sneti, nisem našel velikega smisla v tem. Všeč pa mi je bilo, da je treba stranice sicer privijačiti, a vijake z debelo glavo ni le enostavno odvijati z lahkim zasukom, ampak ostanejo tudi na svojem mestu na koncih plošč, tako da jih ne bomo raztresli in izgubili.

V ločenem spodnjem oddelku lahko napajalnik leži na razmeroma prostornem mestu, čeprav se je moral tam zmestiti tudi okvir za HDD/SSD. Današnji napajalniki večinoma tudi pri večji zmogljivosti niso tako dolgi, da bi bilo to težava, v skrajni sili pa je mogoče okvir odstraniti po odstranitvi dveh vijakov.

Del ohišja je tudi izjemno trdna kovinska opora za grafično kartico, ki se pri tukaj uporabljeni kartici morda zdi nekoliko pretirana, saj ta Windforce kartica ni posebej velik ali težek model. Seveda ni razloga za pritožbe, saj svojo nalogo odlično opravlja, z vidika prihodnje uporabnosti pa je dobro, da niso uporabili preproste rešitve, saj bo ohišje, če bi v prihodnje v računalnik prišla predimenzionirana vrhunska kartica, pripravljeno nanjo.

Pri vhodno-izhodnih priključkih na zgornji plošči ohišja so se omejili na običajni minimum: tam služita en Type-C in en USB-A 3.0 ter po en samostojen 3,5-milimetrski priključek jack za mikrofon in slušalke. Poleg njih najdemo gumba za ponastavitev in vklop, slednji z vgrajeno povratno LED lučko.

Razen filtrov na ohišje nimam veliko pripomb, saj je kakovostno in dobro sestavljivo, tudi za kable je zadaj dovolj prostora, za ventilatorje pa so priključili celo razdelilnik, da je vse sinhronizirano. Prijeten dodatek je, da so za pritrditev zadnjih žic uporabili tudi trakove na ježek (Velcro), vendar so potegnili tudi nekaj tradicionalnih plastičnih vezic, rezervnih trakov pa žal niso priložili paketu, zato je to nekakšna polovična rešitev.

Z nekaj dodatnimi trakovi, morda z montažo brez vijakov ali s podobnim udobnim dodatkom bi ga lahko še popestrili, a na splošno smo lahko zadovoljni. Če je to res cenovni razred 80 tisoč forintov, morda presega povprečni uporabniški proračun, v zameno pa dobimo kar korektno kakovost.

Grafična kartica je iz višjega segmenta, saj jo od RTX 5080 loči približno 20–25 %, tako da lahko tudi tako govorimo o dovolj potentni strojni opremi. Meni so se edino RAM-i, ki jih je izbral proizvajalec, zdeli nekoliko čudni; pri modulih 5600 CL40 bi se v proračun zagotovo vendarle prilegal komplet z nekoliko ostrejšimi časovnimi parametri.

Prvi zagon

Po prvem vklopu me je pot vodila v BIOS, kjer sem videl, da pomnilnik ne deluje v pospešenem stanju, zato sem hitro nastavil profil EXPO, da sem dosegel ustrezne časovne parametre in hitrost.

UEFI se mi je sicer sprva prikazal v precej nizki ločljivosti, a ko sem nastavil vnaprej nameščeni Windows 11 in po nekaj obveznih posodobitvah znova vstopil v BIOS, sem opazil, da se je ločljivost povečala in da je tudi miška delovala bolj gladko. Morda je to le optična prevara, a se mi je zdelo zanimivo.

Sam Windows 11 se zažene običajno, čaka nas vrsta dovoljenj in razmeroma dolg postopek posodabljanja, če ne potrikamo malo, da hitreje pridemo na namizje.

Sistem je vse pomembne gonilnike dobil že vnaprej, mi pa moramo kvečjemu poskrbeti za posodobitev grafičnega gonilnika. Poleg tega je nameščena samo še Gigabytova programska oprema, ki prav tako nudi posodobitve, a le za lastne komponente, s katerimi lahko fino nastavljamo RGB ali grafično kartico.

Vnaprej nameščeni Gigabyte Control Center ima presenetljivo čist vmesnik, ki je prijeten za oko in se omejuje na najnujnejše elemente, zato se nam ob odpiranju ne bo zameglilo pred očmi.

Tu lahko v bistvu uravnavamo vrtljaje in obnašanje sistemskih ventilatorjev ter usmerjevalnikov zraka grafične kartice, se ukvarjamo z usklajenim RGB, dobimo pa celo možnosti za nastavljanje zmogljivosti CPU in grafične kartice.

Testi

Razen profila EXPO za RAM je vse delovalo s popolnoma tovarniškimi vrednostmi, torej tako, kot bi ga uporabljala večina povprečnih uporabnikov. Tako se je tudi CPU ustavil pri omejitvi porabe 120 W, nobenega overclockinga pa nisem uporabljal.

O glavnih komponentah, torej o grafični kartici in procesorju, je na voljo obilica testov - 9800X3D sem na primer testiral še ne tako dolgo nazaj -, vendar me je vseeno zanimalo, kako se spopade z nekaj novejšimi naslovi, na podlagi česar se lahko odločimo, ali gre za kombinacijo, ki ustreza našim potrebam.

Pri testu pomnilnika so morda najzanimivejši časovni parametri, saj skoraj 90-nanosekundna zakasnitev ni najboljša, vendar ta vrednost ustreza zmogljivosti modulov s časovnimi parametri CL40, torej je svoje delo opravil, kot se spodobi.

Vrednosti branja SSD-ja presegajo 7000 MB na sekundo, zato odlično deluje tako pri sistemskih operacijah kot med igranjem. Pri vrednostih pisanja pa je prišlo do dušenja (throttlinga), kar je mogoče pripisati odsotnosti hladilnega telesa. Zmogljivost pisanja nad 6000 MB je padla na okoli 2000 MB, kar je precej drastičen padec. Proizvajalec je medtem sporočil, da bo v prihodnje pri svojih zmogljivejših diskih poskrbel za ustrezno hladilno rešitev.

Tudi 3DMark ali tri različice Cinebench so v okviru merske napake dosegli pričakovano, konfiguracija stabilno zagotavlja pričakovano zmogljivost, hlajenje pa je bilo ves čas tiho in učinkovito.

Če ne vztrajamo pri vklopljenem Ray Tracingu, novi Resident Evil niti pri nativni ločljivosti 4K ne pade resneje pod 60 sličic na sekundo, kar je izrazito obetavno. Če pa bi radi izkoristili realističnejše učinke svetlobe in sence, lahko enak rezultat dosežemo največ pri 1440p, vendar je z aktivacijo DLSS, tudi če gre za povečavo in nastavitev Balanced, mogoče hkrati doseči RT in 4K z ustrezno hitrostjo sličic.

Kakor škandalozno se je začel Cyberpunk 2077, tako stabilen je zdaj, zato se je z njim lepo dalo izmeriti, koliko zdrži posamezna kartica. Pri ločljivosti 4K se je treba nekoliko potruditi za minimalnih 60, pri nativni ločljivosti je nastavitev Ultra žal temeljito mučila kartico, vendar jo DLSS spretno reši iz težav, poleg tega je takrat mogoče vklopiti celo Ray Tracing, minimalna vrednost povečane slike pa je bila v bistvu natanko 60 sličic na sekundo.

Za oboževalce igre Counter-Strike 2 imam dobro novico, čeprav bi bili tudi presenečeni, če kartica za 400 tisoč ne bi dosegla lepih rezultatov. Pri ločljivosti 1080p in vizualnih nastavitvah, zvitih na minimum, sem dobil skoraj 900 sličic na sekundo, a tudi pri 4K je bilo povprečje nad 500, tako da na trgu ne najdemo prav naprednega igralniškega monitorja, ki ga ne bi mogli s tem računalnikom popolnoma izkoristiti.

Hlajenje in poraba

Ne glede na to, s katere strani gledam, je to izjemno uravnotežen sistem, ki poleg tega, da spretno obvladuje segrevanje občutljivih komponent, deluje tudi izrazito tiho. Tako pri procesorju kot pri grafični kartici lahko rečem, da sta se v mirovanju ustavila pri 40–41 °C, medtem ko sem procesor pod masivnejšo obremenitvijo lahko potisnil največ do 74 °C, tipično pa je bilo pri obeh enotah bolj 70–71 °C.

Največja poraba sistema je dosegla vrh pri 400 vatih, kar približno ustreza energijskim potrebam podobnih konfiguracij. Raven hrupa je med tem v prostem teku znašala nekje okoli 30 dB, tudi pod obremenitvijo pa se ni začela dreti, ampak je izrazito prijazno dihala, za kar gre proizvajalcu pohvala; v tem pogledu si posebno pohvalo zaslužijo tako komponente kot sestava.

Ali to potrebujem?

Aorus Prime 5 je zmogljiv igralni računalnik, 9800X3D je ena najboljših možnosti in ni primeren samo za igranje, tudi v RTX 5070 Ti je dovolj moči za poganjanje večine zahtevnih iger, ohišje je masivno in dobro sestavljivo, hlajenje pa ni samo zadostno, temveč je bilo presenetljivo tiho tudi pod obremenitvijo. Če spregledamo prihranjeno hladilno telo na SSD-ju in to, da bi lahko pri RAM-ih CL40 dobili nekoliko boljše, si Gigabytov vnaprej sestavljeni stroj za specifikacije zasluži značko.

To je torej uspešna konfiguracija, vendar se poraja vprašanje, ali je vredna svoje cene. Odgovor ni enoznačen, saj ko sem poskušal posamično zbrati iste, oziroma približno iste Gigabytove oziroma AORUS komponente, je končni znesek z lahkoto presegel milijon forintov. Če pa se želimo le ujemati s specifikacijami in ne vztrajamo pri proizvajalcu ter si vzamemo čas, da zberemo komponente podobnih zmogljivosti in kakovosti, lahko pridemo skozi tudi ceneje.

Ne bi rekel, da je nevarno predrag, vendar pri ohišju lahko zagotovo prihranimo tudi več deset tisočakov, pri RAM-ih pa, naj so še tako dragi, sem celo znotraj blagovne znamke našel komplet 2x16 GB z boljšimi vrednostmi, pri katerem je mogoče prihraniti dodatnih deset tisočakov. Če ne vztrajamo pri tukaj opisanih tipih, lahko podoben računalnik sestavimo ceneje, in to celo, če zanj kupimo še storitev sestavljanja. Komur je torej proračun ravno toliko in mu ni mar, če mu ostane nekaj še za periferijo, zanj to ni nujno očitna izbira. Res je odličen računalnik, a če je ta zmogljivost dosegljiva tudi po precej ugodnejši ceni, ga ne moremo imenovati popolna izbira.