Supernove so zvezde, ki eksplodirajo in izvržejo ogromne količine snovi s precejšnjim deležem svetlobne hitrosti. Njihovi »manjši« sorodniki, ki so prav tako strašljivi, a nekoliko manj zastrašujoči, so nove. Slednje so običajno dvojne zvezde, od katerih je ena bela pritlikavka, mrtvi ostanek zvezde, ki je bila nekoč podobna Soncu.
Od nje je ostalo le jedro, ki je izjemno gosto, vroče in ima tako močno gravitacijsko polje, da je lahko do 100-tisočkrat močnejše od zemeljskega. Včasih spremljevalna navadna zvezda kroži tako blizu, da ji lahko bela pritlikavka odvzema snov, ki se kopiči na njeni površini. Ko se je zbere dovolj, lahko zaradi intenzivne gravitacije vodik eksplodira v ogromni termonuklearni eksploziji. To ne zadošča, da bi zvezdo raztrgalo kot supernovo, vendar je sproščena energija kljub temu neverjetno velika.
Včasih, ko se nemir poleže, začne navadna zvezda spet dovajati snov beli pritlikavki. Vse se ponovi, kar vodi do nove eksplozije. Takšne sisteme imenujejo ponavljajoče se nove, cikli pa se lahko ponavljajo do milijon let. Ko si eksplozije sledijo, snov, ki se širi navzven, s seboj odnaša snov v vesolju okoli zvezde in oblikuje ogromen, vse večji mehurček. Takšno votlino so prvič odkrili leta 2019 pri ponavljajoči se novi v bližnji galaksiji Andromeda. Velikost votline je osupljiva, vsaj 300 × 450 svetlobnih let, kar je precej več kot pri ostankih supernov, ki običajno dosežejo premer največ nekaj deset svetlobnih let.
Od takrat so v Rimski cesti našli še več takšnih (nekoliko zavajajoče poimenovanih) supernostankov. Običajno jih odkrijejo tako, da preučijo vodikov plin okoli znanih nov in iščejo luknje v njegovi porazdelitvi. Astronomi so pred kratkim našli še en takšen mehurček, tokrat z iskanjem v infrardečem območju. T Pyxidis je ponavljajoča se nova, ki je razmeroma blizu Zemlje (10 tisoč svetlobnih let) in tudi svetla, kar olajšuje njeno preučevanje. Še bolje je, da leži v ravnini diska naše galaksije, zato jo obdaja veliko prahu, ki sije v infrardeči svetlobi. Astronomi so menili, da bi bilo supernostanek okoli T Pyxidis mogoče zaznati z infrardečim pregledom regije.
Preučili so tovrstne podatke stare misije NASA IRAS in našli nekaj, kar je izgledalo kot votlina okoli T Pyxidis, ki je povrh vsega osupljivo ogromna: podolgovat dvojni mehurček, dolg približno 650 svetlobnih let. Že sama oblika je vznemirljiva. Človek bi pomislil, da bi morala biti krogelna, vendar je bela pritlikavka v sistemu dvojne zvezde. Če krožita drug okoli drugega dovolj hitro, se lahko del snovi iz navadne zvezde izvrže v vesolje in oblikuje disk nekoliko gostejše snovi, ki obdaja sistem. Snov, izvržena ob posameznih eksplozijah, se zaleti v to snov in se nekoliko upočasni, medtem ko se lahko snov, izvržena navzgor in navzdol vzdolž osi diska, prosto in hitreje oddaljuje. Iz tega nastane nenavadna oblika.
Vse to je dobra novica, ker pomeni, da je mogoče z raziskovanjem infrardečih zemljevidov okoli drugih ponavljajočih se nov odkriti še veliko takšnih pojavov. Ostanki pa so zanimivi tudi zato, ker iz njihove zgradbe lahko sklepamo o naravi medzvezdne snovi v galaksiji, seveda pa tudi o obnašanju ponavljajočih se nov, vključno s tem, kako eksplodirajo in koliko energije črpajo v vesolje. To pa nam daje informacije o njihovi notranji dinamiki ter o tem, kako se snov, prenesena z navadne zvezde, kopiči in eksplodira (znova in znova in znova). Nove so precej pogoste, zato je v galaksiji lahko veliko takšnih sistemov, ki samo čakajo, da jih odkrijemo.
