Veliki kitajski proizvajalec pomnilnika CXMT je pred kratkim precej presenetil z novico, da bo kmalu začel proizvodnjo skladov pomnilniških čipov HBM. Kmalu zatem je postalo jasno, da je poskusno proizvodnjo čipov HBM3E že zagnal. Navdušenje je nekoliko ohladilo spoznanje, da kitajski proizvajalec nalogi še ni kos, saj prve sklade pomnilniških čipov HBM izdeluje z zelo slabim izplenom. Po prejšnjih poročilih naj bi ta znašal le od 20 do 30 %, kar pomeni, da je bilo od 70 do 80 % pomnilniških čipov neuporabnih. To je precejšnja potrata tako materiala kot denarja, saj je zaradi slabega izplena proizvodnja zelo draga. A to očitno ni nujno ovira: podjetje bi se kljub temu lahko odločilo za zagon serijske proizvodnje, za kar ima zelo tehten razlog.
Po dosedanjih preizkusih skladi pomnilniških čipov HBM3E podjetja CXMT dosegajo približno takšno zmogljivost kot rešitve HBM3 podjetja SK Hynix, zato niso konkurenčni niti znotraj svoje kategorije. SK Hynix omenjene pomnilniške sklade sicer izdeluje s precej boljšim, približno 70-odstotnim izplenom, kar je občutno več, kot trenutno zmore kitajski CXMT. Poleg tega rešitve HBM3E že same po sebi za dve generaciji zaostajajo za najnaprednejšimi izdelki v panogi, skladi pomnilniških čipov HBM4E. Po zmogljivosti pa zaostajajo za tri generacije, kot smo omenili zgoraj.
Kljub razmeram, ki so milo rečeno daleč od optimalnih, se je vodstvo CXMT odločilo, da mora ob koncu četrtega četrtletja letos zagnati serijsko proizvodnjo čipov HBM3E. Kitajskim podjetjem je namreč treba zagotoviti dobavo, saj pomnilniške čipe nujno potrebujejo za izdelavo pospeševalnikov za umetno inteligenco. Iz drugih virov pa jih praktično ne morejo dobiti, vsaj zakonito ne, saj to prepovedujejo ameriške izvozne omejitve.
Prav izvozne sankcije so tudi razlog, da skladi pomnilniških čipov HBM3E ne dosegajo pričakovane ravni niti po zmogljivosti niti po proizvodnem izplenu. Kitajski proizvajalci preprosto nimajo dostopa do sodobnih proizvodnih tehnologij in opreme, brez katerih je v segmentu HBM izjemno težko uspeti, kar jasno kaže tudi ta primer. Podjetju ne pomaga niti to, da se s proizvodnjo HBM pravzaprav šele spoznava. Potrebnih izkušenj še nima, čas pa bo zahtevalo tudi iskanje ustreznih proizvodnih prijemov.
Kitajska podjetja medtem želijo pridobiti dovolj računske zmogljivosti, a jim izvozne sankcije to otežujejo. Omejena je tudi domača proizvodnja pospeševalnikov za umetno inteligenco, ti izdelki pa se spopadajo še z izzivi na področju zmogljivosti in programskega ekosistema. V takšnih razmerah poskuša pomagati CXMT, ki bo kljub poraznemu izplenu zagnal proizvodnjo HBM3E. Ta lahko že v sedanjem stanju pomaga ublažiti domače pomanjkanje pomnilnika, četudi se ekonomsko ne izplača. Slednje je očitno trenutno drugotnega pomena: bistveno je zagotoviti več pomnilniških čipov, tako rekoč za vsako ceno.
Ker so tuji viri močno omejeni, za pomnilniške čipe, ki prihajajo po nezakonitih poteh, pa zahtevajo visoka doplačila, so bili kitajski proizvajalci pospeševalnikov za umetno inteligenco prisiljeni zvišati cene. Izdelke sedanje in naslednje generacije tako dražijo za od 20 do 50 %. V teh razmerah so lahko smiselna rešitev tudi skladi pomnilniških čipov HBM3E podjetja CXMT, izdelani z nizkim izplenom. Pomagajo namreč zadostiti domačemu povpraševanju, poleg tega zanje ne veljajo sankcije, zato lahko predstavljajo alternativni vir dobave.
Vztrajanje pri serijski proizvodnji lahko sčasoma prinese tudi boljši izplen, nove izkušnje in napredek pri proizvodnji HBM, čeprav bo moral proizvajalec pri tem plačati precej visoko šolnino. Del teh stroškov bo verjetno pokrila država, saj kitajska vlada še naprej stremi k čim hitrejšemu razvoju domače polprevodniške industrije. S tem bi zmanjšala odvisnost od zahodnih tehnologij in dobaviteljev, vse manjši pa bi bil tudi vpliv sankcij na njen razvoj.
