Neodvisna razvijalska scena je videoigralski trg v zadnjih letih obogatila z mnogimi deli, ki upognejo običajne okvire, kot še nihče doslej, končni rezultat pa je kljub temu genialen. Med take posebne igre sodi tudi Disco Elysium, ki na prvi pogled ponuja težko razvrstljivo izkušnjo: hkrati prikliče globoko plastni in kompleksni svet klasičnih igr vlog, vzdušje pripovednih pustolovščin, podprto z neverjetno besedilno naracijo, in eksperimentalnega duha sodobnih indie produkcij. Kaj bi rekla igralska skupnost, če bi po tej liniji izšlo »nadaljevanje«, v katerem bi zdrsnili, oziroma se pogreznili do vratu v srednjeveški arcanepunk fantazijski svet?
Prava malenkost je, da je naš glavni junak mrtev. Tudi to, da igramo duhovnika v svetu, kjer so bogovi, no, kako bi to lepo povedali, torej mrtvi, ne zasluži veliko besed. Ali vsaj tako meni javno mnenje. In kaj lahko storimo v svetu, kjer šteje samo ena stvar, in sicer glasovanje čez 5 dni? Res ne šteje nič drugega, čeprav je tu še eksplozija, ki bi jo moral – nekdo – raziskati. Pa veliko čudnih, zanimivih in bizarnih bitij v precej velikem mestu, kar pomeni, da je mnogo stvari za odkriti. A bistvo je glasovanje. In frakcije, oziroma moč.
Vsekakor je dober znak, da nam ustvarjanje lika že omogoča, da beremo ogromno, in sicer besedila, ki se prelivajo med globokim in »ne moreš zdržati brez smeha«. Od omenjenih lastnosti pride nekaj na vsak košček, bodisi gre za opise podrazredov – saj duhovniki ostanemo, pa naj se zgodi karkoli –, glavne lastnosti ali predzgodbo. In seveda se metanje kock začne že v uvodu, kar je najboljše, kar se nam lahko zgodi, saj se bodo vse naše lastnosti vmešavale v stvari. V vse, povsod in vedno.
To pa je dobra novica samo zato, ker je celotna igra videti, kot da bi imeli 6 različnih neverjetno dobro napisanih pripovedovalcev, le da se imenujejo Strength, Dexterity, Constitution, Wisdom, Intelligence in Charisma. In tudi mi smo hkrati pustolovci, preiskovalci, sive eminence mesta, duhovniki in celo državljani, ki stremijo k političnim lovorikam, o glasovih, ki se nam podijo po glavi, pa je bolje, da nikomur ne pripovedujemo.
Z mehanskega vidika je igra namerno minimalistična, bojni sistem – če ga sploh lahko tako imenujemo – je prej niz taktičnih odločitev in dialoških rešitev ter metanj kock v stilu iger na srečo. Tudi razvoj lika poteka nekoliko drugače od običajnih shem: poleg izkušenjskih točk sposobnosti našega junaka oblikujejo pridobljeno znanje, odkrite skrivnosti in sprejete odločitve. Ta pristop daje poseben poudarek pripovedni plasti igre in nas spodbuja, da poskušamo spoznati čim večji del sveta, saj se zdi, da je pravi zaklad pot sama, na kateri smo veliko klepetali in vtikali nos v vse.
Najboljši del igre pa je, da nihče ni rekel, da moramo zmagati, niti da moramo biti uspešni: preprosto gremo naprej, odločamo se, odločitve imajo posledice, te nosimo s seboj, včasih se potrudimo, včasih ne, pa vseeno nastane nekaj – bistvo je, da iz vsega nastane zgodba, (skoraj) na vsak način gremo naprej in (digitalno) življenje se nadaljuje.
Christoffer Bodegård, čigar delo morda poznamo iz igre Raft, je v vsak trenutek igre Esoteric Ebb strpal neverjetno količino besedila in njegove kakovosti ter kompleksnosti. Ni tako nepomembne, ničvredne malenkosti, ki ne bi dobila zanimivega stavka, ali tako vsakdanjega predmeta, ob opisu katerega človek ne bi začel razmišljati ali se režati.
Tako pisati o vedru je dobesedno umetnost. Za oboževalce že v uvodu omenjenega Disco Elysium je Esoteric Ebb obvezna igra in ni marketinški trik, da ne bodo razočarani. Oziroma bodo, če vržejo slabo, a za to igra ni kriva, opis neuspeha in njegovih posledic pa bo bogato poplačal vsako morebitno bolečino.
