Evropska komisija je ugotovila, da trenutno ne vidi razloga za spremembo zakonodaje v zvezi s pobudo Stop Killing Games, ki je zbrala 1,3 milijona veljavnih podpisov. Meni, da pravice EU od leta 2022 potrošnike močno ščitijo, zaradi zakonov o intelektualni lastnini pa imetnika pravic ni mogoče zavezati, da po prenehanju nadaljuje s komercialnim izvajanjem storitve.
»Komisija trenutno ne vidi možnosti, da bi uvedla pravno obveznost ohranjanja videoiger v igrljivem stanju po prenehanju njihove komercialne storitve. Razlog za to so med drugim obstoječe pravice intelektualne lastnine. V skladu z avtorskim pravom EU imajo imetniki pravic izključne pravice nad svojimi deli (...) Veljavna pravila EU o varstvu potrošnikov pa že zagotavljajo pomembna jamstva za zaščito gospodarskih interesov potrošnikov. (...)
Direktiva o digitalnih vsebinah in digitalnih storitvah potrošnikom zagotavlja pravna sredstva, kadar zagotovljena vsebina ali storitev ni skladna s pogodbo in razumnimi pričakovanji potrošnikov. V takšnih primerih so potrošniki lahko upravičeni do sorazmernega povračila svojih nakupov. (...) Da bi obravnavala pomisleke igralcev, Komisija vendarle načrtuje več konkretnih korakov. Najprej bo začela dialog z industrijo videoiger in predstavniki potrošniških organizacij z namenom, da bi izdelali industrijski kodeks ravnanja o obravnavi »konca življenjskega cikla« (end of life) videoiger.
Drugič, Komisija bo sodelovala s potrošniškimi organizacijami in organi, da bi povečala poznavanje pravic potrošnikov, vključno z jamstvi za zaščito njihovih gospodarskih interesov,« piše komisija v sporočilu.
Ross Scott in njegova ekipa so seveda razočarani. Ross je pred nekaj dnevi že nakazal, da bo to verjetno izid, saj je Evropska komisija svoje stališče leto dni prej vnaprej zapisala v po naključju objavljenem članku, in ga kljub 1,3 milijona veljavnih podpisov ni spremenila.
Po Rossovem mnenju Komisija tudi ni opravila svojega dela kot je treba. Glede na sporočilo in komentarje k njemu pravice EU ščitijo potrošnike, a vsi vidimo, da se redno ukinja in dokončno briše več iger brez besed, pogosto brez vračila denarja. Ross meni, da bi Komisija, če nič drugega, lahko pojasnila, kdaj in v katerih primerih je kupec pravno zaščiten, saj trenutno v EU nihče ne ve, katere pravice imajo kupci videoiger. Kupci iz vseh držav so poročali, da kljub pritožbam v zvezi z videoigrami organi za varstvo potrošnikov nikoli niso vedeli, kaj storiti, zato bi morala Komisija nujno dati nek odgovor, da bi ustrezni organi, če nič drugega, znali razlagati obstoječe zakone.
Neprimerno je tudi, da je Komisija pred odločitvijo večkrat povabila na zasebno zaslišanje lobistično organizacijo industrije videoiger (ESA), ne da bi SKG kdaj lahko zastopal svoje stališče.
Pobudniki Stop Killing Games in evropski poslanci, ki jih podpirajo, pa so ta odgovor pričakovali, 1,3 milijona podpisov pa jim je odprlo nove poti.
EU je izjemno kompleksna institucija s številnimi organizacijami, Evropski parlament pa je v taki obliki neodvisen od Komisije. Zahvaljujoč temu je SKG dobil besedo tudi v Evropskem parlamentu, kjer so ga sprejeli s presenetljivo velikim odobravanjem; videti je, da večina podpira pobudo za reševanje videoiger. Prav zato bo z veliko verjetnostjo pripravljajoči se Digital Fairness Act tisti nov zakonodajni sveženj, ki bo lahko uredil to vprašanje in videoigram dal jasno zaščito.
Poleg tega potekajo zadeve tudi v Združenih državah Amerike: če bo kalifornijski zakon Protect Our Games Act uspešno prestal tudi zaslišanje v senatu, bo imelo to na lokalni ravni za založnike obvezno posledico vračilo porabljenega denarja, kadar se strežniki igre ugasnejo in založnik ne zagotovi možnosti zagona brez povezave ali neodvisno od založnika.
