Grozljivka preživetja kot zvrst videoiger se je izoblikovala sredi devetdesetih let, predvsem pod vplivom serij Resident Evil in Silent Hill. Ta dela niso prinesla le tehničnih novosti, na primer vnaprej izrisanih ozadij ali filmskih kotov kamere, ampak so postavila tudi temelje novemu občutku igranja.
Kombinacija omejenih virov, (glavnega) junaka, ki se skoraj ves čas počuti ranljivega in nemočnega, ter nenehnega občutka ogroženosti je prinesla nekaj, česar do tedaj še ni bilo. To je upravičilo pričakovanja tudi pri številkah: serija Resident Evil je do leta 2025 s prek 150 milijoni prodanih izvodov postala ena najuspešnejših znamk podjetja Capcom, tudi epizode serije Silent Hill, ki temeljijo na psihološki grozljivki, pa so po vsem svetu dosegle kultni status.
Od leta 2010 je zvrst zavila v novo smer, deloma zaradi vzpona neodvisnih razvijalcev. Igre, kot sta Amnesia: The Dark Descent ali Outlast, so z minimiziranjem bojnih mehanik in radikalnim poudarjanjem nemoči na novo opredelile strah, ki je temelj takšnih iger. Grozljivka preživetja torej ni le preživela, ampak se tudi nenehno spreminja.
Zahvaljujoč tehnološkemu napredku in navdušenju igralcev zvrst grozljivk preživetja v zadnjih letih doživlja opazen preporod, vendar je večina indie poskusov bodisi preveč nostalgična bodisi ne zmore prinesti prave novosti. Fear the Timeloop je izbral zanimivo srednjo pot: ob klasičnem okviru in novo delujočih mehanikah celotno igralno izkušnjo organizira okoli ene same, dosledne osnovne ideje, to pa je neustavljivo, neusmiljeno izginjajoč čas.
Igra se na prvi pogled zdi preprosta, a kot nakazuje že naslov, preživetje v več pogledih ne bo enostavno. Šerif James Cooper se zave med zidovi zapuščene, zlovešče bolnišnice, a se ne more dolgo veseliti, da je preživel. Po eni strani je izgubil spomin in nima pojma, kako in kam je prišel, če pa to ne bi bilo dovolj, bo zaradi poškodbe, ki jo je prav tako dobil v skrivnostnih okoliščinah, v 15 minutah izkrvavel. Mehanika preživetja odtlej ne pomeni le iskanja izhoda, ampak tudi ostati živ, pri čemer so razvijalci uporabili zanimiv preobrat. Po eni strani lahko najdemo na primer povoje, protibolečinska zdravila, kri v vrečki, ki seveda upočasni krvavenje ali podaljša čas, ki ga preživimo v umiranju.
Kot počivališče in točko shranjevanja pa moramo iskati sobe, v katerih se po eni strani čas ustavi, po drugi strani pa s pomočjo videokaset izvemo vedno več o tem, v kar smo zabredli, in ki opravljajo tudi konkretno funkcijo shranjevanja igre. Bilo je tudi mnenj, da »čarobna soba«, ki ne le ustavi krvavenja, ampak po shranjevanju tudi napolni naše 15-minutno odštevanje, ni najprimernejša mehanika, zato velja omeniti, da lahko igro shranimo tudi z najdenimi filmskimi trakovi, ti pa ne dajo novega polnjenja, ampak le shranjevanje.
Zanimiv vir je tudi komplet prve pomoči, s katerim lahko svoje preživetje podaljšamo za 7 minut, a igra opozarja, da je 17:30 minute največ našega »življenjskega« časa, torej ga ne zapravljajmo. Uporabna mehanika je tudi, da nam vrnitev v sobo s točko shranjevanja čas vrne na 5:15, kar je ob časovni izvedbi v zadnjem trenutku mogoče dobro izkoristiti za pridobitev časa za nadaljnje raziskovanje dela igre ali za vrnitev do neke točke.
Igra ne temelji na poceni jumpscareih, ampak nas bolj psihološko pritiska, uporabljati pa moramo tudi spomin, ko si bolnišnico miselno kartiramo. Zaradi mehanike zanke smo v zanimivem položaju, saj štejemo za »nesmrtne«, vsaj zaslonov YOU ARE DEAD tu ne smemo pričakovati, saj tudi to reši časovna zanka. Če nam kaj ne uspe prvič, nas igra vrne na prejšnje shranjeno stanje in poskusimo znova. Vendar sem naletel tudi na situacijo, v kateri sta me napadla 2 zombija, ki sta po tem, ko sta me uspešno ubila, ob naslednjem poskusu izginila in na vse je spominjalo le moje lastno truplo. Kot element RPG-ja lahko na stopnjah najdemo tudi sposobnosti in sliši se smešno, a poleg zanke lahko tu na zalogo shranimo na primer tudi oživitev, kar spet krepi igranje s časovno mehaniko.
Zasnova stopenj in upravljanje kamere, labirintna zgradba bolnišnice Saint Heritage zagotovo nosi dediščino klasičnih grozljivk preživetja – zlasti serije Resident Evil – in tlačilno vzdušje ter strašljiva razporeditev hodnikov, sob in dvoran dobro delujeta tako glede podobe kot vzdušja. Med sovražniki prednjačijo zombiji, a že na samem začetku igre omenijo tudi demone, ki divjajo na zemeljski ravni, vendar pa ne pričakujmo bitij v slogu Dooma.
Je pa nekaj delov, kjer igra začne delovati slabše. Bojni sistem in gibanje včasih povzročata več težav kot koristi, togo gibanje in nedodelana raba strelnega orožja nam otežujeta delo ravno tam, kjer ne bi smela. Te pomanjkljivosti osnovne izkušnje nujno ne uničijo, le spomnijo nas, da igramo indie igro in da je studio zanjo imel toliko virov.
Edinstven koncept in vzdušje igre sta upravičeno požela pohvale, vendar Fear the Timeloop bolj deluje kot neobdelan poldragi kamen kot dodelana igra. Tehnične pomanjkljivosti in občasno frustrirajoča izvedba časovne omejitve so ponavljajoča se kritika, to pa je tipična igra, ki zahteva potrpežljivost, pozornost in eksperimentalni duh, če želimo res uživati v smrtonosni pustolovščini v časovni zanki.
