Cozy videoigre so od pandemije dosegle ogromno priljubljenost, to pa je jasen kulturni – in v določenem pogledu tudi tehnološki – odgovor na sodoben, pospešen in stresen življenjski slog.
Te pomirjujoče igre, ustvarjene za sprostitev, se zavestno izogibajo storilnostni naravnanosti, nasilju in časovnim omejitvam. V ospredju so običajno skrb, urejanje, ustvarjanje domačnosti oziroma »cozy« vzdušja in ustvarjalnost, vse to pa dopolnjujejo prijazne oblike, predmeti in pomirjujoča ambientalna glasba. Kot igralci tako vstopimo v varen, predvidljiv mikrosvet, kjer napredek in razvoj nista vsiljena, a vseeno nagrajujeta naš trud.
Ker so takšne igre lahko povezane z ohranjanjem duševnega zdravja, se upravičeno omenja teorija samoodločanja, ki sta jo razvila Edward L. Deci in Richard M. Ryan ter preučuje motivacijo za delovanje, osebnostno rast in temeljne potrebe duševnega zdravja. Po tej teoriji je za človekovo dobro počutje potrebno zadovoljiti tri temeljne psihološke potrebe: avtonomijo, kompetentnost in povezanost.
V cozy videoigrah kot igralci uživamo popolno avtonomijo, ni povračilnih ukrepov in ni prisile, ki bi nas silila v kakršno koli smer. Izkusimo lahko tudi svojo kompetentnost, saj sta ustvarjanje, snovanje in sodelovanje v ustvarjalnih procesih lahko hkrati samoizražanje in gradnja – četudi le v virtualnem okolju. To se lahko razširi s povezovanjem z liki NPC v igri, pri večigralskih igrah pa lahko dani igralni prostor skupaj tudi uredimo in si ga delimo.
Poleg tega lahko ta slog igranja deluje kot nekakšna aktivna meditacija čuječnosti, v kateri predvidljiv in počasen igralni prostor ter ponavljajoče se, a prav tako predvidljivo nagrajujoče igralne mehanike zelo zlahka sprožijo stanje »flow«. Znanstveno je dokazano, da to stanje zmanjšuje tesnobo in raven stresnega hormona kortizola. V družbi, ki v resničnem življenju pričakuje nenehno, napeto in pogosto prek naših moči segajočo storilnost, cozy žanr ponuja skoraj popolno čustveno zatočišče, kjer napake nimajo posledic. Vendar ima, kot ponavadi, tudi tukaj medalja dve plati.
Čeprav cozy igre ponujajo mirno zatočišče, ima ta slog tudi svojo psihološko in oblikovalsko senčno plat. Največja nevarnost je pretirani eskapizem, torej prekomerno bega pred resničnostjo. Ker so ti virtualni svetovi povsem brez konfliktov in popolnoma obvladljivi, se igralec lahko zateče v ta varni mehurček namesto da bi dejavno reševal stresne dejavnike resničnega življenja. Žal se zgodi tudi, da ljudi prav cozy igra ali drugo uspavajoče okolje – z možnostjo zmanjšanja stresa in pobega – zadržuje v življenjski situaciji, ki bi jo sicer že prerasli, saj sta bolečina in trpljenje pogosto tudi katalizator sprememb in ukrepanja.
To ne pomeni, da imamo vedno moč ali možnost spremeniti stvari, prav tako pa ne drži, da »kar te ne ubije, te okrepi« – realnost povprečnega človeka je zlata sredina, kjer sta v uravnoteženi obliki potrebni obe plati, torej ukrepanje in zaščitni dejavniki, razmerja pa urejamo glede na življenjsko situacijo, razpoloženje in težave. Druga pogosta kritika pravi, da igralne mehanike, vsakodnevna opravila, ki naj bi sprostila, npr. sekanje drv, ribolov, zalivanje, pogosto postanejo ponavljajoče se, obvezno delo, grindanje, in ironično ponavljajo isti kapitalistični tekoči trak in prisilo k storilnosti, zavita v pastelne barve, pred katerima je igralec v resničnem življenju prvotno želel pobegniti.
Leafy Corner bo najbolj nagovoril tiste, ki jih zanimajo rastline, saj je trgovino z rastlinami mogoče urejati in rastline gojiti tudi brez tega, a igra – oziroma kupci – občasno išče predloge, različne vrste rastlin, zato se moramo malo poglobiti v ponudbo. Podobno zanimiva mehanika je, da nas kupec oziroma zainteresirana oseba vedno počaka, torej če je treba, več dni stoji v vrsti z izbrano rastlino pred blagajno. To naj bi bilo pomirjujoče, a pri meni se je vseeno porodila misel, kako zastrašujoče je to lahko, kot da bi obtičali v času, podobno kot naš avatar, ki ga sicer oblikujemo sami, a je njegova vloga v igri le ta, da stoji za pultom za blagajno, noč in dan, več dni, tednov, mesecev, aktivnosti pa od njega vidimo le toliko, da se včasih malo zaziba ali skloni glavo, kot da bi bil utrujen.
Po nekaj urah igranja mi je pri Leafy Cornerju padla na misel še ena stvar kot predlog za izboljšavo, in sicer nastavitev, da bi kupci lahko kupovali samo povsem odrasle rastline. Potem pa sem se spomnil, da s tem želim maksimirati dobiček, igra tega – vsaj teoretično – ne bi smela biti. Hočem prihraniti čas v igri, katere bistvo naj bi bili sprostitev, spočitje in urejanje trgovine, rastline pa so češnja na torti s svojo raznolikostjo in razlikami, ki izhajajo iz velikosti ali značaja. Resničnost torej vstopi tudi tedaj, ko igra za to ni zasnovana.
Poleg razmišljanj pa je Leafy Corner resnično simulator majhne cvetličarne, kjer police, lonci in obešanke, rastline in dekoracije številnih vrst in velikosti čakajo, da uredimo trgovinico svojih sanj. Trgovino, kjer se nikomur ne mudi, kjer ni težav, če česa ni, kamor vsak dan prihajajo kupci in se nam nabira denar, poleg tega pa dobimo točke, ki jih lahko uporabimo za odklepanje, z njimi pa lahko sčasoma trgovinico tudi malo povečamo, a iz nje ne bo skladišče velikosti hangarja, ki ubija dušo. Verjetno bomo našli tudi nekaj rastlin, ki jih imamo doma, naloga, ki zahteva največ pozornosti, pa bo zalivanje in odločanje, česa koliko posaditi.
Igra se še vedno lahko malo zatrpa, če igramo z očmi trgovca, a veliko bolj priporočljivo je urejanje ali celo zbiranje pisanih/posebnih (variegated) sort. Sam sem iz njih naredil steno slave, pozneje pa so – ja, kapitalizem se oglasi povsod – odrezani poganjki prinesli dober denar, saj so redke rastline seveda dražje. Zdi se, da lahko tudi cozy igre pokvarimo samo mi sami, ali pa se moramo naučiti obravnavati jih na pravem mestu, in potem bo cvetličarna prej igrišče kot gospodarska enota. Vseeno se splača poskusiti!
