Ob knjižnicah se marsikomu še vedno porajata stroga tišina in neskončne vrste polic, čeprav za knjižničnim redom stoji presenetljivo zapletena logika. Deweyjeva decimalna klasifikacija na primer od leta 1876 človeško znanje poskuša razvrstiti v številčne vrste, sistem Kongresne knjižnice (LCC) pa dela omogoča najti s kombinacijo črk in številk.
Prvi je v splošnih knjižnicah uveljavljen in dobro deluje, drugega pa uporabljajo predvsem znanstvene in univerzitetne knjižnice, kjer je pogosto treba natančno razporediti ogromne zbirke po strokovnih področjih. Zanimivost iz zgodovine knjige: v srednjeveških knjižnicah so drage rokopise pogosto z verigo pritrdili na čitalniške pulte, naslovi na hrbtih knjig pa so se splošno uveljavili razmeroma pozno, proti koncu 17. stoletja. Platnice in hrbti knjig pa nam bodo zelo prav prišli, saj nas Librarian: Tidy Up the Arcane Library! prosi, naj pospravimo prakaos, in to predvsem na podlagi njih.
Naloga se na prvi pogled sliši kot mačji kašelj, saj bomo imeli le eno opravilo: knjige, razpršene po čarobni knjižnici, moramo vrniti na ustrezno polico, na ustrezno mesto. Obseg pa nas kaj hitro sooči z velikostjo naloge, torej da tu ne bo šlo za petminutno pospravljanje, saj igra od nas zahteva, da pospravimo 3072 knjig. Z dokončanjem vrst polic se odpirajo različne sposobnosti, ki delo naredijo učinkovitejše, tako da se knjižničarska rutina počasi spremeni v optimizacijsko uganko, a napredka ne dajo zlahka, saj lahko prej omenjeni prakaos razumemo dobesedno.
Igralni slog collectathon mi je, priznam, doslej bil neznan, a se mi zdi posrečeno poimenovan, saj bomo v nekem smislu res kot maratonski tekači z naročji knjig tekali med različnimi policami. Kupi knjig, preproge in kupčki pa nas na začetku – saj gre res za več kot 3000 knjig – bolj ovirajo in begajo, in traja, preden v to herkulsko nalogo vnesemo nekaj sistema.
Z zgodbo skorajda ne dobimo ničesar, le pismo ravnatelja čarovniške šole, Merlina, da je knjižnica naša odgovornost, naj jo uredimo, pa naj stane, kar hoče, in če smo pridni, bo nagrada pica. Uvod je butast in depresivno plitek, a ker nam vzame približno pol minute življenja, ga je mogoče preživeti in nas obenem lahko pripravi na več ur pospravljanja.
Toda kako nastane red v knjižnici, čez katero je (verjetno) pometel vihar? Pospravljanje v igrah daje povsem drugačen občutek kot v resničnem življenju, saj je doma pospravljanje pogosto dolžnost, ki jo opravimo iz nuje, v digitalnem prostoru pa je čist, merljiv, nagrajen proces. In globoko v duši imamo radi red in čiste okvire, pomislite samo, kako radi čistimo ali pospravljamo, kadar nas čaka še kaj hujšega (ali tako videti hujšega), delo z rokom, izpit ali kaj podobnega.
Pogosto z zunanjim čiščenjem obravnavamo tudi notranji nered, razmetanost, ali pa se nam poveča potreba po vzpostavitvi reda, kadar so se stvari znotraj ravno zapletle. In tudi ni zanemarljivo, da med čiščenjem na primer z gibanjem in osredotočanjem na nalogo zaposlimo zavestni del telesa in možganov, v ozadju pa kot da bolje delujejo ustvarjalne naloge ali naloge reševanja problemov in nam kar iz nič »vržejo« idejo ali rešitev.
Duša igranja sta s tem opazovanje in spomin. Knjige je treba prepoznati po platnici, naslovu, barvi, oznaki zbirke ali drugih drobnih vizualnih informacijah in jih nato dati na ustrezno polico, začetno izgubljenost pa počasi nadomesti občutek poznanosti. V nekaj urah sem prišel do točke, ko sem na pamet poznal knjižno polico zdravilne, svete, iluzijske in z oprezanjem povezane magije, ker so bile blizu druga drugi, pa so kmalu tudi oddelek alkimije in knjige s seznami različnih urokov začeli prihajati na svoje mesto.
V tem delu knjižnice sem se že kar dobro znašel, pogosto sem hodil kroge, na katerih sem pobiral samo knjige, ki so sodile semkaj. Vendar po pospravljenih skoraj 300 knjigah ni bilo videti, da bi se količina zmanjšala, kar je razumljivo, saj sem bil šele pri 10-odstotnem pospravljanju, a prijetno je bilo, da je za kaj se prijeti, da imam »otok«, kjer se dobro znajdem, in sklepal sem, da mi bo to pomagalo tudi pozneje, ko v glavi sestavljam vedno nove otoke.
Sprva se lahko zdi čudno, zakaj bi si kdo želel igrati takšno igro, a lahko posrka to raziskovalno, iskalno delo, katerega sad so počasi polne knjižne police in občutek reda.
Razvijalci so zagotovo ciljali na dokaj ozko skupino – med njimi je zelo sumljivo, da je kdo želel izdelovati zgolj platnice knjig –, saj moramo biti hkrati zbiralski navdušenec in ljubitelj fantazije, kajti knjige res odražajo vsakdan čarovniške šole, naj gre za filozofijo, vrste magije, alkimijo, pošasti ali ekonomijo. Še več, tudi bojevniki, lokostrelci in kdo ve kakšni poklici (prav, vem, razredi) imajo svojo knjižno polico, prav tako teoretiki magije, magijski pravniki, zmajevski učenjaki in dela s psihološkim navdihom.
Skratka, igra je zagotovo našla svoje občinstvo, saj je bila sprejeta podobno pozitivno kot PowerWash Simulator ali Unpacking. O tem, kakšno veselje ljudje sploh najdejo v takšni igri, pa bi lahko napisali poseben članek – tako kot je mnogim uganka tudi to, zakaj nastajajo igre idler.
Bistvo pa je, da se dobro zabavamo, se sprostimo ali najdemo nekaj ur pobega od resničnosti, kjer lahko za nekaj časa odložimo breme zapletenega, občasno precej zahtevnega sveta – na njegovo mesto pa vzamemo kup knjig in se med knjižnimi policami razgledamo ter že vemo, v katero smer naj gremo.
