Sploh ne vem, kdaj sem nazadnje igral igro s prikritim ukrepanjem. V navidezni resničnosti sta Assassin’s Creed in Batman Arkham Shadows še »sveža« izkušnja, na monitorju pa od iger Aragami 1 in 2 nisem imel kaj dosti opravka s tem žanrom. Pravzaprav pa te igre imam rad. Iz obdobja PlayStationa 2 je ena mojih večnih ljubljenk Splinter Cell: Chaos Theory, ta igra je bila za svoj čas neverjetna.
S Styxom žal še nisem imel priložnosti. Zdaj, ko sem pregledal svoje knjižnice na Steamu, GOG-u in Epic Storu, vidim, da imam Styx: Shards of Darkness in Master of Shadows, a ju nikoli nisem zagnal. Žal moram reči, da imam pri Styxu vrzeli v izobrazbi. Običajno le redko sprejmem testiranje igre, ki je že eno od mnogih nadaljevanj in ne poznam predzgodbe, a pri Styxu sem naredil izjemo. Upam le, da o zgodbi ne bom govoril kakšnih velikih neumnosti, a ker se v igri ne zgodi kdove koliko, mislim, da ne bo težav.
Styx: Blades of Greed je akcijska igra s prikritim ukrepanjem, ki jo je z Nacono izdal studio Cyanide. Korenine serije segajo v igro Of Orcs and Men iz leta 2012, prva izdaja z naslovom Styx pa je bila leta 2014 Styx: Master of Shadows.
Zdaj pa smo v letu 2026 in prvič v življenju sem preizkusil to igro.
Moram reči, da me je najprej presenetila. Morda bi rekel, da sem pričakoval slabše, a ne želim prehitevati, zato si za zdaj poglejmo osnovno zgodbo, ki nas precej vrže sredi dogajanja.
Styx in njegova ekipa sta na zrakoplovu, ki ga je zgrabilo nekaj ogromnega. To je neposredno nadaljevanje igre Shards of Darkness s klifhangerjem, Styxova naloga pa je osvoboditi zeppelin in tako rešiti življenja vseh. To je učni del igre, tu se ni treba boriti, naučimo pa se osnov upravljanja. Ko končamo, se Styx odloči vase posrkati energijo kristala Quartz, od tu naprej pa mu začne govoriti neki skrivnostni glas.
Že na začetku zgodbe se pokaže, da je Styx cinični hudobnež, ki rad zbada ljudi okoli sebe. Njegovo godrnjavo naravo seveda presega le pohlep, značilen za gobline, zato z miselnostjo »vse hočem« začne zbirati ostale kristale Quartz, čeprav je to zanj lahko nevarno. Z zbiranjem kristalov Quartz Styx napreduje in pridobiva nove sposobnosti, zato nas igra spodbuja k zbiranju, poleg tega, da so te naloge tako ali tako nujne za napredovanje zgodbe.
Styxov lik se mi zdi dobro zadet. Je duhovit, domiseln in premišljen, njegov sinhroni glas pa vlogo odlično odigra. O drugih likih žal ne morem povedati toliko dobrega. Najprej, na srečo se ni treba pogosto pogovarjati z drugimi, igra v osnovi temelji na prikritem ukrepanju in potepanju po stopnjah, pripovedno pripovedovanje zgodbe je precej redko, in še to ne veliko. Ko pa spregovori kdo od drugih likov, me to v nekaterih primerih boli v ušesih. Nekateri liki imajo takšen sinhroni glas, kot da bi mikrofon prvič videli v življenju, zveni povsem amatersko. Vsi niso taki, a težavnih glasov je kar nekaj.
Tudi vmesni prizori so nekoliko grobo tesani. Nekaj dogodkov nekoliko spremeni razmerje moči in nese zgodbo naprej, a filmska izkušnja v slogu Call of Duty ne bi mogla biti bolj oddaljena od Styxa.
Škoda pa bi bilo preveč se ukvarjati z drugimi liki in vmesnimi prizori, saj zgodbo igre raje pišemo sami. Tri obiskljive lokacije so ogromne in obetajo veliko možnosti. Priti iz ene točke v drugo ni preprosto, saj je Styx nezaželen gost na tem območju, vsi ga hočejo ubiti. Zato pa tudi mi ne rabimo izbirati: vsako orodje ali predmet v okolju, ki nam je na voljo, lahko uporabimo kot smrtonosno orožje.
Vidimo, da stražarji pogosto pijejo vino? Na skrivaj jim pljunimo v kozarec in od tega bodo poginili. Visi nad njimi kak velik predmet, morda lestenec? Joj, kako žalostno bi bilo, če bi se jim nenadoma, brez kakršnega koli opozorila, podrl na glavo. Nekateri stražarji radi zračijo glavo, kakšna smola bi bila, če bi po naključju padli skozi okno, tako kot običajno ruski naftni direktorji. Vrsta grozljivih tragedij lahko uniči življenja nedolžnih stražarjev in drugih bitij, Styx pa ni po naključju dobil imena po reki, ki jo sovraži.
Prikritost, ker je ključnega pomena, se lahko izvaja na več načinov. Prvi je, da ne delamo hrupa in ne pridemo v vidno polje sovražnikov. Na tem področju sem začutil duh Splinter Cella, tam sem namreč nazadnje srečal mehaniko, da smo manj opazni, čim večja je tema. Stražarji in druga bitja so zelo pozorni, zato moramo ugašati sveče, kamine in druge vire svetlobe, če ne želimo pred zadnjim izdihljajem poslušati stražarjev, kako pravijo: »Hej, tam je smrdljiv in grd goblin!« Če nas namreč opazijo, se lahko borimo, a z veliko verjetnostjo nas bodo hitro pokončali. Možnosti za napad in izogibanje je minimalno, če se le da, je bolje zbežati.
Takrat nas trmasti stražarji dolgo preganjajo in precej temeljito pregledajo okolico, da nimamo miru. Pogledajo v škatle, sode, po potrebi celo spustijo plin v kraje, kjer se skrijemo, a nam ne bi mogli slediti. Izziv je na tej ravni kar dober, vendar je njihovo vedenje predvidljivo. Vedno hodijo po istih poteh, vedno podobno reagirajo na dogodke. Čisto občutek kot pri Pokojnih sosedih, v njihovem gibanju ni prave naključnosti.
Čeprav imamo možnost skriti ohlajena trupla svojih žrtev, da stražarji ne bi padli nanje, ima Styx žal eno pomanjkljivost. Pogrešam, da igra ne točkuje, koliko trupel pustimo za seboj. Včasih je bilo več iger, kjer si dobil točke, če si odstranil sledi. Zato si si prizadeval vse pospraviti za seboj, da bi nalogo zaključil z boljšo oceno. Tu v Styxu tega ni, preprosto nima smisla skrivati trupel, če tam tako ali tako ne hodi nobena patrulja.
Resnična težava pa je zame upravljanje. Ta del naslova se mi zdi, kot da imam opravka z igro, prenesena iz obdobja PS2/PS3. V njem je nekaj nedodelanega. Gibanje se mi zdi preveč surovo. Hitro je in odzivno, a se pogosto ne zgodi to, kar bi pričakoval. Na primer, namesto da bi skočil vstran, Styx raje skoči v prepad. Ker je polovica igre zaradi sicer zanimivega oblikovanja stopenj platformer, je to zame precej boleča točka. Do neke mere se je mogoče navaditi, a ne enkrat sem umrl, ker Styx ni naredil tistega, kar sem pričakoval, zato sem naredil hrup, skočil v globino ali padel na največjega mogočneža med sovražniki, ki je v primerjavi z mano skoraj nesmrten.
Bolečino pa mi blaži to, da čeprav checkpoint shranjevanja dobimo kar redko, lahko ko nismo v boju igro shranimo zlahka. Privzeto je shranjevanje na krmilniku nastavljeno na analogno palčko L3, zato je dovolj, da jo v mirnem času pritisnemo, in če se nam kaj zgodi, nas igra vrne tja. In čeprav so shranjevanje postavili na priročno mesto, se lahko še vedno zgodi, da ga pozabimo uporabiti, in takrat se moramo žal od daleč vzpenjati nazaj na lokacijo naloge.
Pozitivna pa je klasična igralna izkušnja. Današnji Assassin’s Creed je daleč od preprostosti klasičnih iger. Medtem ko je bil včasih pomemben sam obstoj Assassina, je naslov zdaj natlačen z ducati mini iger in upravljalskih iger, da bi podaljšali igralni čas. Preprosto je utrujajoče, da v današnje igre tudi 5–6 ur po začetku prihajajo nove mehanike, ki se jih moramo učiti prek vadnice.
Nasprotno pa Styx od začetka do konca ponuja to, kar obljublja. Ne odvrača igralčeve pozornosti, osredotoča se samo na prikritost, tiho ubijanje in spretno načrtovanje. Tak pristop v videoigrah vedno cenim, Styx ima identiteto, ki je ne izpusti. In čeprav sem njegovo preprostost označil kot pohvalo, je pomembno omeniti, da je možnosti napredovanja malo.
Ko napredujemo v zgodbi, lahko uporabljamo vedno več orodij in sposobnosti, njihovo zbiranje pa je počasno. Če kdo potrebuje dvig ravni dopamina, ki ga prinese nova sposobnost, bo tu žal razočaran. Z umom lahko vodimo ljudi, lahko postanemo nevidni, možno je ubijati tudi od daleč, a vsega tega lahko uporabljamo le omejeno. Zaradi pomanjkanja virov igra vsiljuje klasično osnovno postavitev, po kateri se moramo skrivati in, kadar le moremo, ubijati od blizu.
Še nekaj besed o avdiovizualni izkušnji. Styx: Blades of Greed je na mojem računalniku tekel odlično. Unreal Engine 5 s dinamično osvetlitvijo opravlja svoje delo. Nikomur se ne bo čeljust spustila od prizora, a zahvaljujoč spretnemu oblikovanju stopenj in vizualnemu oblikovanju ima dobre trenutke. Igro sem preizkusil tudi na Steam Decku, kjer je Styx včasih padel pod 24 FPS. Rekel bi, da je morda igrljiva, a ostanimo pri tem, da ni bila zasnovana za to. Po mnenju Valveja igra celo ni združljiva, kar je nerodno, a upajmo, da bo z kakšnim optimizacijskim trikom sčasoma vendarle mogoče rešiti stabilen zagon Styxa tudi na majhnem računalniku.
Kar pa mi je bilo zelo všeč, so zvočni učinki. Ozračje igre so zelo dobro zadeli, koraki, okolje, predvsem pa zvok lesa je odličen. Mislim, da dober zvočni dizajn doda zelo veliko k izkušnji, poleg tega s pomočjo zvoka naloge opravimo lažje, saj natančno slišimo, kaj se kje dogaja. Primeren zvočni sistem za Styx preprosto potrebujemo, da se dovolj potopimo v ta zanimiv svet.
Styx: Blades of Greed je bil zame pozitivno razočaranje. Ker nisem poznal prejšnjih delov, nisem vedel, kaj pričakovati, a lepo je videti, da še obstajajo igre s prikritim ukrepanjem, ki niso pozabile, kaj so želele biti. Čeprav serijo mnogi radi imajo, kot berem v odzivih oboževalcev, tudi ta igra ni popolna. Ker ni sodelovalnega načina, ni točkovanja učinkovitosti in naj bi bilo tudi Styxovo besedilo politično bolj korektno, ne vem, kako priporočljiva je oboževalcem. Lahko pa rečem, da če iščeš igro s prikritim ukrepanjem, jo bom lahko priporočil, če že ne po ceni ob izidu, pa morda pozneje, nekoliko znižano.
