Vedno obstaja zadnjič, a večinoma ne vemo, da bo ravno ta priložnost zadnja. Mono no aware (物の哀れ) je japonski izraz, ki pomeni zavedanje minljivosti – torej prehodne narave stvari – in po eni strani izraža začasno otožnost ali nostalgijo ob preminevanju stvari, torej da je to stanje minljiva narava, resničnost življenja. Vključno z dvojnim občutkom, da smo lahko bili priča zasukanemu vrtincu življenja, in to z zavedanjem, da vse to ne more trajati večno. Seveda z mladostniškimi očmi vse to zaznavamo manj vzvišeno in pri višjih obratih, minevanje, odraščanje in spremembe pa nas dosežejo v najrazličnejših oblikah.
Najnovejše delo studia Beethoven & Dinosaur, Mixtape, vsakogar zagotovo posadi na nostalgični vlak, tudi če se junaki in prizorišča čezmorske zgodbe precej razlikujejo od srednjeevropskega doživljajskega sveta. Kljub temu se svet občutkov, težave, odkritja, druženje v tolpah, napetosti, številna veselja in bolečine mladostniškega obdobja na neki točki stopijo skupaj in pokažejo sliko, ki jo lahko imenujemo univerzalna, o svetu, katerega konca so naši junaki oddaljeni le še nekaj ur. V teh nekaj ur pa poskušajo stlačiti toliko zgodb in dejavnosti, kot jih je človeško sploh mogoče.
Mixtape vabi na intimno, nostalgično potovanje skozi čas, nekje med koncem devetdesetih in začetkom dvatisočih, v samo središče nepredvidljive in nenehno vrtinčeče se najstniške melanholije. Mixtape, torej kaseta z izborom pesmi, ni zgolj dobro zveneč namig v naslovu, temveč rdeča nit skozi celotno igro, saj je glavni junak, milo rečeno, glasbeni fanatik.
Za vsako razpoloženje, dan, zgodbo, spomin in trenutek poveže glasbo in najboljše je, da nam bo veliko skladb poznanih, saj za vsem tem stoji kar resna zasedba glasbenikov in seznam. Po malo Smashing Pumpkins, Mitch Murder, The Cure, Stan Bush, Iggy Pop, Portishead, Rainbow nihče ne more reči, da med 22 skladbami ni našel ničesar po svojem okusu.
Pojem mixtape je nastal v sedemdesetih letih z razširitvijo magnetofonskih kaset, ko so ljubitelji glasbe dobili možnost, da sami izberejo svoje najljubše skladbe z različnih albumov. Navada, ki ima korenine v underground hip-hopu in punk kulturi, je kmalu postala glavno sredstvo osebnega izražanja in čustvenega sporazumevanja, saj je podarjanje skrbno sestavljene mixtape kasete veljalo za ljubezensko izpoved ali potrditev globokega prijateljstva.
Vrstni red skladb, ročno napisane ovitke kaset – vse to je pripovedovalo edinstveno zgodbo, zato so bili ti izbori v bistvu sentimentalni, otipljivi predhodniki seznamov predvajanja na Spotifyju iz obdobja pred digitalno dobo in imajo ključno vlogo tudi v zgodbi igre.
Odigramo lahko klasično zgodbo o odraščanju, v kateri nam bodo nekatere dogodivščine, dileme in težave zelo poznane. Spremljamo zadnji skupni večer treh neločljivih prijateljev, ki po končani srednji šoli stojijo pred neizogibnim razhodom – to je verjetno znano tudi na Madžarskem, saj lahko prijatelji in sošolci pristanejo na univerzah, ki so med seboj zelo oddaljene. Trojica je ravno na poti na zadnjo, „vse odločajočo“ monumentalno zabavo pred veliko ločitvijo, kaseta, ki se vrti v avtu, „otroških sobah“ in walkmanu, pa z vsako skladbo obudi po en ključen spomin iz njihove preteklosti. Ti nostalgični utrinki tvorijo hrbtenico igre, medtem ko lahko interaktivno podoživljamo skupne mejnike likov, od prve prepovedane hišne zabave prek brezciljnega tavanja po nakupovalnih središčih do drsanja s skateboardom po poznonočnih, z neonom osvetljenih cestah.
Mixtape je pustolovščina, osredotočena na dialog, spomin in zgodbo, igranje pa spominja na interaktivni videospot in oživljeno zbirko spominov, v kateri nas zasujejo pogovori, ozadja, malenkosti, družinska dinamika, spoznavanja in številni drugi koščki življenja, medtem ko se nenehno bližamo veliki zabavi „vseenojevsepomembno“.
Minigre se zabavno povezujejo z aktualnim dogajanjem, naj gre za headbanganje ob metal glasbi, mešanje najbolj okusnega (ali najbolj bizarnega) ledenega napitka na svetu ali ritmično usklajevanje trika s skateboardom, a poudarek ves čas ostaja na doživljanju trenutka; ne glede na to, kako hitimo, bi tudi ostali, prihodnost čaka, a nas še vedno drži tudi premišljevanje o preteklosti.
Navsezadnje moč igre Mixtape tiči v njeni iskrenosti, s katero zna ujeti najstniško hrepenenje po svobodi in neotipljiv, napet strah pred prihodnostjo. Ta digitalna časovna kapsula bo nepozabno izkušnjo ponudila predvsem ljubiteljem atmosferskih del, kakršna sta Life is Strange ali What Remains of Edith Finch, zlasti če jim je blizu tudi svet kitarsko usmerjenega alternativnega rocka. Kot bonus dobimo čustveno vodno železnico in spotikajoče se junake s skateboardi, ki so – deloma – natanko taki, kakršni smo bili tudi mi.
