Krhko ravnovesje med naravo in tehnologijo ni le ekološko ali družbeno vprašanje, temveč tudi odtis protislovja, ki je globoko zakoreninjeno v strukturi človeške psihe. Človek si hkrati želi nadzora in popuščanja, zato s tehnologijo skuša svet narediti predvidljiv in obvladljiv, obenem pa ga nagonsko privlači počasnejši, organski in obenem pomirjujoči ritem narave.
Ta dvojnost se kaže tudi v dinamiki potrebe po varnosti in hrepenenja po svobodi: čeprav sodobno tehnološko okolje pogosto zadovolji prvo, bolj ali manj opazno zmanjšuje možnost izkušnje druge. S psihološkega vidika povezanost z naravo pomaga obnavljati pozornost, zmanjšuje stres in podpira tudi čustveno ravnovesje, medtem ko spletni svet, ki je zaradi svojih udobnih funkcij zrasel v življenjski prostor, vdiranje tehnologije povsod in preobilje dražljajev razdrobijo pozornost in povečajo duševno obremenitev. Vprašanje torej ni več, ali sta primarni tehnologija ali narava, temveč ali smo sposobni zavestno ustvariti psihični prostor, kjer se ti dve ne izničujeta, ampak dopolnjujeta, in to rešiti tako, da narave ne obravnavamo kot nadzorovanega prostora, ki mu vlada izključno človek.
V prejšnjem delu je Planet of Lana vzpostavil nežno ravnovesje med igranjem puzzle-platformerja in liričnim pripovedovanjem zgodbe, na tej stabilni in preverjeni osnovi pa razvijalci iz studia Wishfully niso veliko spreminjali. Zgodba se nadaljuje neposredno tam, kjer se je končala prva epizoda, a prevzame precej temnejši ton. Odnos med Lano in njeno zvesto spremljevalko Mui postaja še izrazitejši, tudi repertoar zmožnosti male živalce se je povečal. Dobimo pa tudi vpogled v spremembe, ki so se zgodile po prejšnjem delu: stroji so pri Laninem ljudstvu bolj prisotni, a pri sodelovanju z naravo ima modernizacija bolj dopolnilno vlogo, kot znak počasne, previdne integracije.
Pripoved se še naprej odvija brez dialogov, saj igra uporablja umetni jezik brez podnapisov in konkretne razlage, pri čemer nam prepušča, da zgodbi in dogajanju skozi lastne filtre, ob sprejemanju vizualnega gradiva, damo pomen. Poudarki, govorica telesa in prizorišče zelo lepo dajo kontekst vsaki besedi in okvirijo prizor tako, da je hkrati jasen, a se v tej obliki ne moremo opreti na svoje razumevanje besedila, temveč zgolj na takšno bolj abstraktno obliko.
Uganke, ki jih je treba rešiti, so kompleksnejše, razširile so se z večstopenjskimi postopki in pogosto bomo morali imeti v mislih več sistemov hkrati. Zmožnosti Mui so se razširile, zato ni več le pomočnica pri nekaj malenkostih, temveč je postala aktivna reševalka problemov, ta dinamika pa daje precej bolj organsko sodelovanje, kot smo ga izkusili v prvem delu. Zahvaljujoč Mui se v reševanje ugank vključijo tudi živalce, ki živijo v našem okolju: tako z ribico postavimo past in se skrijemo, pot naprej pa se nam odpre z zmožnostmi kosmate kepice, ki živi v hribovju.
Vizualni svet je še vedno slikovit, a opazno bolj podroben, pokrajine živijo in dihajo, gibanje vetra v travi in fine animacije bitij, ki se skrivajo v ozadju, vse prispeva k temu, da nas svet igre očara ali ga zmrazi. Barvna paleta je drznejša, mestoma izrazito kontrastna, kar dobro odraža mračnejše vzdušje zgodbe, za zvok odgovorni Takeshi Furukawa pa je spet opravil izvrstno delo: glasbena podlaga se zelo lepo zlije z vizualnim svetom, a vendarle občutljivo brenka na čustvene strune, ne glede na to, ali se srečamo z navidez nevtralnim vmesnim prizorom ali s tragičnim koščkom preteklosti.
S tehnične plati je igra stabilna, optimizirana in na žalost le redko naletimo na indie produkcijo, ki igralcem prispe v tako dodelanem stanju. Manjše napake, na primer občasno negotovi trki likov, izkušnje bistveno ne kvarijo, a njihova prisotnost je vendarle opazna. Glede samodejnega shranjevanja je bilo slišati nekaj pripomb, da bi moralo biti pogostejše, a tu je v osnovi bolj vprašanje težavnost igre.
Skratka, Planet of Lana II ni le vreden nadaljevanje, temveč v marsičem presega predhodnika, globlje in bolj prefinjeno nadaljevanje zgodbe, za katero upamo, da bomo dobili vsaj še en del, ko pa bo trilogije konec, bi lahko sledila še zanimiva odprtosvetovna igra preživetja, kajti v ta svet se je prijetno potopiti.
