Kaj za nas pomeni gumb za nakup? Sony za svoj del pozna odgovor: po njihovem gumba »Kupi zdaj« in »Potrdi nakup« v nobenem primeru ne pomenita, da si igro res kupimo.
Štirje igralci so junija v Kaliforniji vložili tožbo proti Sonyju z obrazložitvijo, da Sony zavaja potrošnike. PlayStation Store uporablja gumbe in izraze, kot sta »Kupi zdaj« in »Potrdi nakup«, s čimer ustvarja videz, da bi lahko nekdo, ki nakupuje prek teh gumbov, dejansko prevzel izbrani digitalni izdelek v posest.
Sony pa meni, da s temi poimenovanji sploh ni težav, saj licenčna pogodba izrecno navaja, da se z nakupom programska oprema le licencira, ne pa prodaja, v današnjem svetu pa je to jasno.
Sony se je odzval z uradno vlogo, in tu se je treba dobro držati, saj v nežnem prevodu sporoča, da je neumen tisti, ki meni, da nakup pomeni pravi nakup.
»Kot priznavajo tudi tožniki, odstavek 1 pogodbe SPLA (licenčna pogodba za programski izdelek) prav tako pojasnjuje, da vam programsko opremo licenciramo, ne prodamo. To ima tudi smisel. V digitalni dobi ni realno domnevati, da so razumni potrošniki mislili, da pridobivajo lastništvo nad digitalno igro …«
In počakajte, ker tu pride pravi gordijski zasuk v Sonyjevi argumentaciji!
»… Če bi bilo tako, tožnik Edward Heycock 25. februarja 2026 ne bi mogel kupiti igre Resident Evil Requiem za 69,99 dolarja v trgovini PlayStation Store, potem ko jo je drugi tožnik, Jason Mendoza, že pridobil 14. februarja 2026 – saj bi bil takrat igro lastnik gospod Mendoza in ne Sony.«
Neverjetno. Sony ima torej pravico igralcu kadar koli odvzeti digitalno kupljeno igro, film ali glasbo, ker je po njihovem nemogoče digitalni izdelek prodati večkrat. To je neke vrste medrazsežnostni zasuk, ki bi lahko pretresel kontinuiteto prostora-časa distribucije programske opreme zadnjih 50 let.
Ni znano, zakaj mora navaden, preprost igralec to razlagati, medtem ko tava po pravnih labirintih, če pa ima Sony prav in je res nemogoče digitalni izdelek prodati večkrat, zakaj namesto gumba za nakup ne napišejo »omejena licenca z omejenim dostopom, ki jo lahko kadar koli prekličejo«? Morda zato, ker bi ljudje za nič bili pripravljeni zapraviti manj denarja? Tožba torej Sonyja zadeva na precej občutljivi točki, saj ob ustreznem varstvu potrošnikov s takimi argumenti ne bi imel veliko možnosti, a čez čas bo postalo jasno, komu bo sodišče dalo prav.
Vprašanje je le še, kako jim je ob prodaji kaset in optičnih diskov uspelo, da uporabniku ni bilo treba odvzeti nosilca podatkov, ko je potekla njegova licenca z omejenimi pravicami, ko je kupil igro. A na srečo se Sonyju s tem vprašanjem ne bo treba dolgo ukvarjati, saj bodo kmalu prenehali prodajati fizične nosilce podatkov.
