Zamisel o zombijevski apokalipsi na prvi pogled sodi v pretirani domišljijski svet grozljivk in videoiger, a se je kljub temu presenetljivo globoko zasidrala v sodobno kulturo. Vprašanje „kaj pa če?" človeštvo zaposluje že dolgo: epidemije, družbene krize in neznane grožnje so vedno predstavljale rodovitna tla za podobne zamisli. Lik
zombija danes daleč presega preprosto strašilo in se vse bolj pojavlja kot simbol kolektivnih strahov ter ranljivosti civilizacije. Tudi teorije o možnih vzrokih so izredno raznolike: po nekaterih predstavah bi proces lahko sprožil pobegli virus ali glivična okužba – po vzoru patogenov, ki obstajajo tudi v naravi in vplivajo na vedenje živih bitij. Druge teorije krivijo vojaške poskuse, biološko orožje ali izgubo nadzora nad človeško tehnologijo.
Številne razlage pa poudarek ne dajejo zombijem samim, temveč temu, kako bi se zrušil družbeni red in kako bi se v skrajni situaciji spremenilo vedenje ljudi. Priljubljenost teme izhaja ravno iz tega: zombijevska apokalipsa ni samo zgodba o pošastih, ampak o nas, ljudeh. O tem, kako bi se odzvali na kaos, ali bi bili sposobni sodelovati in koliko svojih moralnih vrednot bi lahko ohranili zaradi preživetja.
Quarantine Zone se loči od več tradicij iger z zombiji, akcije in preživetja, saj tu ni neprestanega streljanja, preživetje pa dobi bolj strateški okvir. Kot poveljnik karantenske kontrolne točke po izbruhu zombijevske apokalipse delamo na reševanju človeštva, kjer se vsaka odločitev vrti okoli človeških življenj, upravljanja epidemiološkega tveganja in raziskav ter moralnih mejnih situacij. Nimamo operativnega štaba, skoraj vse naloge opravimo sami, vloga NPC-jev, ki se motajo okoli nas, pa je v najboljšem pomenu besede dopolnilna.
V središču igranja je zdravniški in drugačen pregled prihajajočih preživelih. Analiziramo in beležimo simptome civilistov, preverjamo dokumente, nato pa odločamo o njihovi usodi. Če je vse v redu (ali se vsaj zdi), jih spustimo v zaščiteno območje, če imamo dvome, delinkventa pošljemo v izolacijo/karanteno, če pa opazimo tak simptom ali smo prejeli tako navodilo, nesrečnika napotimo v kovinski zabojnik, kjer takoj umre zaradi zastrupitve s svincem. Odločitve nimajo le takojšnjih posledic, ampak dolgoročno vplivajo tudi na vire in javno varnost, igra pa zelo pazi, da nas ves čas drži pod pritiskom.
Na malenkost, da preživeli iščejo svoje družine, tožijo, da ne zmorejo več, nas prepričujejo, da je vse v redu, ali prosijo, naj lažemo, če najdemo kaj takega, bomo hitro imuni, saj so to na žalost le naključne fraze brez ozadja ali vzročno-posledične povezave z igranjem. Še več, ena sama napaka zares zadošča, da iz okuženega nastali zombi iztrebi vso našo karanteno ali močno razredči vrste že rešenih ljudi.
Znanost – in seveda tudi igranje – se nenehno razvija, in medtem ko na začetku pregledujemo oči, refleksne odzive in sledi ugrizov, imamo kasneje prenosni rentgen, napravico, ki do globine presvetli roženico, in še marsikaj, a le zato, da bi imeli čim več možnosti zdrsniti na tisti znani banani. Tudi ob največjem trudu se zgodi, da kaj spregledamo, in to celo nekaj, kar se zdi tako očitno, kot je ugriz kjerkoli na telesu osebe (resnična zgodba).
Ni vseeno niti, ali se stanje človeka, ki smo ga poslali v karanteno, izboljšuje ali slabša; slednje je k sreči zanesljiv znak, da je oseba izgubljena. Če pa usmrtimo nedolžnega in zdravega ali samo preprosto bolnega civilista, to prinese denarno kazen. Denar in raziskovalne točke pa so bistvo nadgradenj in vzdrževanja baze.
Saj ne stojimo samo pri vratih kot gospodarji življenja in smrti. Kot vodja kontrolne točke moramo ohranjati pri življenju tudi rešene civiliste, ki čakajo na evakuacijo, za to pa so potrebni delujoč generator, hrana in zdravila ter seveda tudi to, da vsi najdejo prostor, da je v karanteni dovolj mesta tudi, če koga tam zadržimo 2–3 dni. Vmes „za hobi" izvajamo tudi obdukcije, da odkrijemo nove simptome, kar spet vodi do tega, da je naš opis del vse bolj zapleten. Za sprostitev moramo vsakih nekaj dni z upravljanjem drona odbijati tudi napade zombijevskih horde, kar zanimivo niha na tanki meji med mučnostjo in raznolikostjo.
Med našimi dnevnimi nalogami – po višjem ukazu – običajno dobimo takšne, naj izločimo deklico ali moškega, polnega modric, ali morda prebivalca, prijavljenega na naslov XY. To je lepo in prav, saj o azilantih dobimo tudi majhen podatkovni list za dosje o njih, a sredi preverjanja ogromne količine stvari je lahko pozabiti, da izpolnimo tudi takšne dodatke. In ne bodimo presenečeni, če se 16-letna deklica pojavi v podobi naborane, nizke azijske ženske; merodajni so podatki, videz je očitno naključno generiran.
Na splošno je Quarantine Zone: The Last Check v manjši meri management, v večji meri simulator pozornosti. Slednji zajema zelo veliko stvari, a zaradi posledic in usklajenosti celote igranje vendarle govori o tem, koliko smo sposobni v glavi držati različne lokacije (npr. karanteno, laboratorij ali kletko), simptome in dnevne dodatke.
V najboljšem primeru naredimo zelo malo napak, kar se pokaže tako finančno kot pri razvojnih točkah. V slabšem primeru se prebijamo naprej s težavo in komaj čakamo, da napoči datum naslednje evakuacije. V najslabšem primeru pa našo kontrolno točko ukinejo in lahko se vrnemo skakat v balet, če kaj takega sploh še obstaja.
