V dobi umetne inteligence vprašanje identitete postaja nekoliko podobno ustvarjanju lika v igri. Umetna inteligenca zna posnemati naš glas, obraz in slog, če dobi dovolj podatkov, zato bo v nekaterih situacijah vse težje reči, kje se konča človek in kje se začne algoritem.
V igralniškem svetu je ta položaj še posebej znan, saj se že dolgo gibljemo med številnimi identitetami: avatarji, vzdevki, skini in spletnimi vlogami jaza. Vprašanje identitete v spletnem prostoru je s psihološkega vidika mogoče razumeti predvsem prek odnosa med samopredstavitvijo, avtonomijo in digitalnim jazom. Umetna inteligenca tu ni več zgolj orodje, temveč tehnološko orodje in okolje, ki poleg dosedanjih filtrov in spletnih iluzij še bolj zmore vplivati na to, kako vidimo sebe ali kako nas vidijo drugi, vključno z učinki, na podlagi kakšnih povratnih informacij oblikujemo svojo osebno ali družbeno identiteto.
Replaced spada med igre, pri katerih že v prvih nekaj minutah postane jasno, da smo naleteli na vizualni dragulj. Akcijski platformer 2.5D studia Sad Cat Studios je izšel po dolgem čakanju, igra pa zgodbo postavlja v alternativno Ameriko osemdesetih let, ki jo je jedrska katastrofa iz temeljev spremenila, v pokvarjeni, neonsko osvetljeni svet mesta Phoenix-City, kjer vsemogočnost velikega podjetja, zniževanje telesa v tržno blago in vprašanje identitete hkrati uokvirjajo to pustolovščino, cepljeno v kiberpankovsko distopijo.
Glavni junak R.E.A.C.H. je umetna inteligenca, ujeta v človeškem telesu, in ta izhodiščni položaj bi zlahka postal prazen kiberpankovski klišej, vendar Replaced na srečo izhodišča ne uporablja le kot učinkovito kuliso. Igra nas nenehno nagovarja z vprašanji in mislimi o tem, kaj dela človeka človeka. So to spomini, telo, odločitve ali to, kako se odnaša do drugih?
Poleg dobro znanih temeljnih vprašanj znanstvene fantastike zgodba z gradnjo sveta, stranskimi liki in okoljskim pripovedovanjem okrepi vprašanja, vzdušje in pripovedovanje, to pa daje dovolj ozadja, da Phoenix-City ni preprost prizorišče, temveč tudi v podrobnostih osupljivo bogato, tesnobno, živo okolje.
Tuje kritike so skoraj soglasno poudarile vizualno podobo igre in res, kdor je z igro preživel 10 minut, takoj vidi, zakaj. Tako imenovana “ročno izdelana” pixel art grafika, filmski kadri, vlažne ulice, rdečkaste luči in industrijske razvaline ustvarjajo takšen celosten vtis, kot da bi z moderno tehnologijo igrali izgubljeno znanstvenofantastično animacijo iz osemdesetih in bi v trenutku verjeli, če bi kdo rekel, da je to Blade Runner, kar je precej visoka pohvala. Vsak del sveta je osupljivo podroben, naj gre za pisarniško ozadje, gozdnato območje ali industrijsko, mestno okolje.
Na vsaki stopnji in v vsakem trenutku nas obdajajo neštete malenkosti, luči, neoni, premični in statični elementi, natančno izdelani predmeti, rastline, ljudje, stroji in zgradbe, in če to ne bi bilo dovolj, se gibanje kamere, zvočni učinki in dogajanje gibajo v harmoniji z njimi in na koncu dajo genialno skladnost. Morda je še prezgodaj za takšne izjave, a Replaced ima dobre možnosti, da postane ena najlepših neodvisnih iger leta 2026.
Večina igranja je akcijski platformer, a igra se ne zanaša izključno na spretnostne dele: bojni sistem temelji na časovni uskladitvi, izogibanju, protinapadih in spektakularnih likvidacijah, torej bomo potrebovali tudi refleksa, v tej pustolovščini pa so del paketa tudi premikanje škatel, izvajanje daljših skokov in skrivanje. Imeli bomo tudi možnost raziskovanja mesteca zunaj zidov Phoenix Cityja, ki ga naseljujejo izobčenci in nesrečniki, ki so jih vrgli ven gospodarji mesta, kjer bodo pogovori in naloge obogatili celotno sliko in zgodbeno nit.
Med igranjem različice 1.0.0.2 nisem zares našel hrošča ali nedelujočega dela igre, edino, s čimer sem imel težavo, je bilo, da so se mi platformski elementi (predvsem premikanje in iskanje zabojev) tu in tam zdeli vsiljeni; bolje bi bilo, če bi me zadrževal na primer boj, ne pa to, da iz enega kota stopnje potiskam zaboj do višje ležečega oprijemališča.
Na splošno je Replaced močan, nepozaben neodvisni naslov, katerega vizualna podoba in vzdušje sta dovolj visoke ravni, da ostaneta v spominu. Med kiberpankovskimi kulisami je enako prijetno izgubiti se in se boriti, že omenjena vprašanja pa, čeprav ne v vsej globini, dajo dober okvir igri, v kateri naš lik naprej poganjajo podoba, tempo in vzdušje.
Nekatera vprašanja slikajo tudi svet, ki je nam zaenkrat še oddaljen, kjer se zastavlja, kakšno bi bilo obstajati v družbi, v kateri vrednost človeškega življenja ocenjujejo drugi. Ali pa to vprašanje morda sploh ni tako daleč od nas, kot si mislimo na prvi pogled?
