Screamer je bil prvotno arkadna avtomobilska igra, izdana leta 1995 za MS DOS, njena preobrazba pa je končno prispela. Screamer iz leta 2026 iz temeljev prenavlja znano serijo, da bi kot zgodbena avtomobilska dirkaška igra pokazal nekaj, česar drugje še nismo videli.
Smo v prihodnosti, kjer robotika in tehnologija premikata nove meje. Po zgodbi obstaja izjemno bogat človek, imenovan Mr. A, ki s svojim denarjem ne ve, kaj bi počel, zato organizira avtomobilsko prvenstvo na življenje in smrt. Udeleženci s prijavo podpišejo, da lahko kadar koli umrejo, v zameno pa lahko pridobijo nagrado, ki lahko spremeni življenja več generacij.
Na dirko se prijavi več ljudi, vsak s svojo motivacijo. Pet ekip se spopade za glavno nagrado, zahvaljujoč podrobnemu zgodbenemu načinu pa spoznamo vsako ekipo in vsakega člana. Čeprav se zgodba zdi predvidljiva in preprosta, v resnici vsebuje tiste animejevske preobrate, zaradi katerih jo mnogi radi spremljajo do konca. Naša začetna ekipa, imenovana Green Reaper, se prijavi kot člani zasebne vojaške organizacije, ker vedo, da bo na dirki tudi njihova tarča, ki je ubila njihovega vodjo. Med igro pa se lahko vživimo tudi v kožo drugih ekip in počasi spoznamo motivacije vseh. Kmalu se izkaže, da dirkanje, ki temelji na maščevanju, morda ni najboljša zamisel, zlasti ker je omenjena tarča dedič superkorporacije, ki bi storil vse za zmago. Zgodba pa skriva presenečenja in po nekaj urah igranja spoznamo tudi motivacije zlobnega glavnega nasprotnika.
Druge ekipe so se prijavile iz drugih razlogov, zgodba pa zelo poudarja konflikte znotraj ekipe in zunaj nje. Green Reaper je na robu razpada, med člani ekipe superkorporacije je spopad za oblast, v zasedbi v slogu jakuz pa se najboljši voznik boji vožnje.
Zgodba skače po času, skoraj moteče pogosto se znajdemo v daljni preteklosti, preteklosti, bližnji preteklosti in sedanjosti. Nemogoče je slediti, kdo je s kom in kdaj že komuniciral med dirko in kaj se je zgodilo med liki.
Zgodbeni način je dobil animejsko preobleko z elementi v slogu vizualnih romanov. Čeprav so včasih na voljo animirani vmesni posnetki, med dirkami večino časa na zaslonu vidimo posamezne figure, ki se statično pogovarjajo. V opravičilo igre pa velja, da je vsak pogovor sinhroniziran, torej v igri ni pisanega besedila, ki ne bi zazvenelo z nečijim glasom.
To je še posebej zanimiv element igre, saj vsak od likov govori v svojem jeziku. Po zgodbi ima vsak človek prevajalski čip, od tu naprej pa med igro v enem samem pogovoru slišimo francosko, japonsko, nemško, angleško in še marsikatero sinhronizacijo. Po mojem mnenju je to domiseln pristop k mednarodni dirki, za šalo pa je tu celo pes, ki ga je prav tako sinhroniziral pes in lahko tako komunicira.
Zaradi česar dirka vendarle ni boj na življenje in smrt, je tako imenovana naprava Echo. Mehanik dirke v avtomobil vsakogar vgradi to reč, s pomočjo katere se je mogoče vrniti iz smrti. Ta izjemno napredna tehnologija varuje življenja vseh, zato čeprav je plačanska ekipa prišla, da bi zlobnega dediča podjetja v »nesreči« ubila, kmalu ugotovi, da zaradi naprave Echo to ne bo mogoče.
Igranje se je mogoče naučiti prek zgodbenega načina, ločenega učnega načina ni. A čemu učni način v avtomobilski dirkalni igri? bi lahko upravičeno vprašal.
No, Screamer, kot sem rekel, skuša stvari pristopiti na edinstven način, zato je ena najzapletenejših dirkalnih iger, v kateri brez učnega načina zagotovo ne boš vedel, kam z rokami.
Igro namreč upravljamo z dvema analognima palicama. Z levo palico lahko izvajamo blage zavoje, a se avto tako komaj da krmiliti. Pravi zavoj opravimo z desno palico, pri čemer se zadek avtomobila zaneso, kar pomeni, da ovinke vzamemo z istočasnim premikanjem obeh palic. Čemu to služi poleg tega, da krši običajna pravila, naj ne sprašujete mene, kajti čeprav je tako dirkanje res nova izkušnja, mi je izkušnjo izjemno pokvarilo in se je tudi po več urah težko navadim.
Mogoče je, da se z zavzetostjo in vajo izkušnjo vožnje na ta način lahko izpopolni do popolnosti, a jaz se s tem le borim. Težava pravzaprav ni v driftanju z desno palico, to sem morda že osvojil. Največja težava je pri jemanju ostrih ovinkov. Kakor koli jih poskušam vzeti, se nekako vedno zaletim v zid. Pri računalniških nasprotnikih tega ne vidim, nasprotno, ti znajo zavijati in driftati pri visoki hitrosti brez trkov. Ne vem natančno, ali zato, ker računalnik goljufa, ali zato, ker sem jaz tako neroden, a ta način igro dela zelo težko.
Pri avtomobilskih igrah običajno nisem slab, a tu se tudi na najlažji stopnji zgodi, da krvavo znojim, da sploh ostanem na stezi in ne končam zadnji. Zaviranje avto preprosto ustavi, svojega zavijanja tako sploh ne čutim kot elegantnega.
V opravičilo igre velja, da nudi več pomoči. Že v osnovi sta tu samodejna pomoč pri plinu in zaviranju, pomoč pri ovinkih in driftu, na voljo pa je celo možnost, da igra pritiska plin namesto tebe, tako da ti tega ni treba početi in te razbremeni. Kakšno breme? Samo še tega bi manjkalo, da bi bila pomoč potrebna že pri dodajanju plina, ali je mogoče biti tako neroden? bi lahko upravičeno vprašal. Stvar pa je taka, da sem doslej povedal le osnove, igra pa od tebe nenehno pričakuje uporabo dodatnih gumbov.
Podobno težko je krmiliti dirkalno vesoljsko ladjo, saj lahko ob vsakem prestavljanju pritisnemo gumb L1, ki avtomobilu da majhen sunek. Zato moraš ves čas paziti na število vrtljajev, saj je ta sunek mogoče aktivirati le v izjemno kratkem časovnem oknu.
Drugo je turbo. Da bi imel možnost pospešiti in drveti z veliko hitrostjo, moraš dolgo držati L1. Takrat se trikotnik začne premikati proti manjšemu trikotniku, in če gumb spustiš ob pravem trenutku, dobiš izjemno hitrost. Takrat je avto tudi težje krmiliti, a za zmago je to nujno uporabiti. Ta turbo je mogoče zbirati le, če voziš popolno, blizu končne hitrosti, to pomeni, da če upočasniš, ne boš dobil pospeševalnega sunka.
Igralci se lahko poleg tega tudi medsebojno napadajo. S pritiskom gumba R1 si lahko nadenemo ščit, a le, če imamo zanj dovolj energije. Ta nas ščiti pred napadi. Napad ni mehanika v slogu Mario Karta, bolj spominja na trk od zadaj v slogu Burnouta, z razliko, da se ta sunek aktivira z držanjem R1 in drugače ne. V načinu Override pa postanemo nezaustavljivi, če se drugi avto ne brani, je z njim konec. V zameno smo takrat ranljivi, če trčimo ob rob steze, takoj eksplodiramo. Poleg tega ima vsak voznik edinstvene lastnosti, tudi za pospeševanje in napad velja, da morajo energijo zbirati na drugačen način. Ni torej vseeno, koga in kakšnega dirkača izberemo.
Dirke je mogoče igrati v več postavitvah. Obstaja rešitev Free for All, kjer je vsak proti vsakemu in zmaga tisti, ki doseže najboljšo uvrstitev. Mogoče pa je voziti tudi ekipne dirke, kjer se točke na podlagi uvrstitev in »killov« seštevajo in zmaga ekipa, ki jih zbere največ. Na voljo imamo izjemno raznolike možnosti nastavitev, s katerimi lahko izkušnjo popolnoma prilagodimo sebi. S tekmovanjem Overdrive Challenge pa nisem znal početi nič; pri njem je treba priti čim dlje, ne da bi se dotaknil zidu. Prepričan pa sem, da bodo ti igralni načini največjim privržencem arkadnih dirkalnih iger v veliko veselje, saj lahko tu svoje znanje brusijo do skrajnosti.
Večigralski način je k moji veliki veselju mogoč ne le prek spleta, ampak tudi brez povezave. Na računalniku lahko hkrati dirkajo celo štirje igralci! Sploh ne vem, kdaj sem kaj takega nazadnje videl.
Med igranjem je treba odkleniti različna vozila, barvne preobleke in steze. V današnjem svetu se temu reče plačljivi Battle Pass, pri igri Screamer pa o mikrotransakcijah ni govora. Preprosto igraj igro, ni nujno, da njen zgodbeni način, in počasi ti bo odmerjala novosti. Več ko igraš, v katerem koli načinu že, več novosti boš imel.
Glede grafike nimam nobene pritožbe. Igra je zelo privlačna, učinki so lepi, osvetlitev čudovita, vizualna zasnova brezhibna. Posebna velika prednost je, da sem večino igranja opravil na Steam Decku in tudi tam je bila igra lepa ter je tekla brez zatikanja.
Tudi glasba ustvarja vzdušje, zvok avtomobilov je odličen, o sinhronizaciji pa sem že govoril. Moja edina kritika je, da v igri ne čutim tiste hitrosti kot pri Burnoutu. Na nekaterih stezah da, na marsikateri pa ne. Hitrosti Burnouta mi manjka, zato se mi avtomobili včasih zdijo okorni, čeprav vem, da niso.
Screamer je torej dobra igra, ima vse, kar je potrebno, da človeka zabava. Ima pa eno pomembno šibko točko. Njeno ceno, ki sem jo opazil malo prej, ko sem brskal po strani igre na Steamu. Igro sem za testiranje brezplačno dobil od distributerja, zato imam to udobje, da mi ni treba skrbeti za svoj denar. A zdaj vidim, da stane 60 evrov za računalnik in 26.000 forintov za Xbox in PS5. Ne bi je kupil. Izključeno.
Ja, vem, da je polna funkcij, brez mikrotransakcijske kuge, da jo je mogoče enako uživati prek spleta in brez njega, a 60 evrov za arkadni naslov? Po mojem je predraga, zato jo potencialni kupci hitro pozabijo. Za 60 evrov je mogoče kupiti igro F1 po polni ceni, tudi kmalu prihajajoči Forza Horizon bo le malo cenejši. Menim, da niso zadeli korektne cene, saj ko listam po Steamu, bi lahko s tem denarjem ob znižanjih kupil 3–4 odlične arkadne dirkalne igre. Pri 14.000 forintih bi pri novi igri še razmislil, realna cena pa je z akcijo lahko okoli 7000 forintov.
Zelo sem radoveden, kako bo uspel Screamer, a menim, da bo ta naslov hitro dobil 50-odstotni popust, zato se morda splača z nakupom počakati 1–2 meseca, zlasti zato, ker to dvojno analogno upravljanje ni za vsakogar in lahko človeku zlahka vzame voljo do igre.
