Zgodbe, ki presegajo meje zdrave pameti in splošnih izkušenj, imajo posebno privlačnost. Vrtenje miz, sporočila priklicanih umrlih sorodnikov, nerazložljiva naključja, morda razvozljive niti prihodnosti.
Človek je nagnjen k temu, da v njih ne išče zgolj pravljice, ampak nekakšno skrito resnico, toda Richard Wiseman, psiholog, ki je bil prej čarodej in iluzionist, se temu svetu približuje z druge strani. Ne želi odvzeti pojavov, ki so po našem trenutnem znanju nedoumljivi in nerazložljivi, ampak jih hoče razumeti. V knjigi Paranormalnost – Zakaj vidimo to, česar sploh ni? razumljivo pokaže, da za paranormalnimi doživetji pogosto stojijo posebnosti človeškega mišljenja in zaznavanja. S preprostimi primeri in poskusi bralca pripelje do spoznanja, da je tisto, kar se nam zdi izjemno ali nadnaravno, pogosto mogoče opisati povsem vsakdanje.
Wiseman se v ločenih poglavjih ukvarja med drugim s psihologijo videnj duhov, z miti o branju misli in videnju prihodnosti ter z delovanjem sreče in nesreče. Pokaže, kako nas lahko zavede spomin, kakšno vlogo igrajo naša pričakovanja in kako oblikujemo lastne izkušnje, ne da bi tega opazili.
Privlačnost nerazložljivega se znova in znova vrača ne le v knjigah, ampak tudi v svetu videoiger. Tudi The Occultist gradi na tej prastari radovednosti: temne skrivnosti, vznemirljiva preteklost in postopno razkrivajoče se iskanje odgovorov nas vodijo skozi zgodbo, v kateri je prisotnost nadnaravnega skoraj otipljiva.
Alan Rebel kot okultni preiskovalec želi priti do dna skrivnostnim dogodkom na otoku Godstone, tudi zato, ker je njegov oče kraj obsedeno raziskoval in če je vse res, ga je pogubilo prav to, da ga je našel. Namesto akcijske igre pa tu dobimo preiskovalno, minimalistično igro ugank, nadnaravno/grozljivo detektivko, naš junak pa tudi ni Alan Wake.
Godstone Island je osamljen, v meglo zavit kraj z mračnim vzdušjem, v ozadju pa so razbitine avtomobilov iz petdesetih let, razpadajoče stavbe, zapuščene ulice in sledovi nekoč verske ali okultne skupnosti, ki sestavljajo ambient in kuliso. Vzdušje otoka gradi na klasičnih grozljivkarskih toposih: srečujemo prostore in zgradbe, odrezane od zunanjega sveta, kjer so grehi in skrivnosti preteklosti še vedno prisotni, pogosto dobesedno. Močno se čuti lovecraftovska navdihnjenost (glej Innsmouth ali Dunwich), ki se ne kaže le v obmorski naravi, ampak so zelo podobni tudi zaprtost, vera in strah pred neznanim.
Grafika igre The Occultist je presenetljivo slaba. Ne le da se ob igranju zdi, kot da gledamo igro, nastalo pred 5–10 leti – brez težnje po retro vzdušju –, povrhu dobimo še rjavkast/rumenkast odtenek, ki so ga potegnili čez skoraj vse, zaradi česar je svetloba nenaravna, in to ne v dobrem pomenu. To ni strašljiv, meglen, skrivnosten svet grozljivk, temveč čudna, moteča različica. Poleg tega igra uporablja izjemno preproste mehanike, za kar bi se ji bilo na eni strani mogoče celo zahvaliti – življenja nam ne zapleta preveč –, na drugi strani pa se ziblje na meji pretirane preprostosti, ko vse že vnaprej prežveči.
Če je poleg osnovnih gumbov za gibanje naše edino vsestransko orodje skrivnostno okultno nihalo, ni težko uganiti, kaj naj storimo, ko začne svetiti. Res je, da bo imelo orodje 4 načine uporabe, a tudi to se nagiba k prežvečenosti. Preiskovanje, razkrivanje in reševanje skrivnosti tako ni pravo detektivsko delo, ampak gre za preprosto »pojdi tja, pritisni gumb, preberi, pojdi naprej«, kar je v simulatorju hoje še v redu.
Ko pa na koruznem polju in celo koleno visoka ograja pomenita zid, je razvidno, da so razvijalci razmišljali bolj v hodnikih kot v igralnem prostoru. Tudi zaradi tega so se pri meni znova pojavili mešani občutki, saj v tem pogledu ni slabo, da nam ni treba po nepotrebnem plaziti povsod, v drugem pogledu pa je nekoliko razočaranje, da je takšna rešitev z nevidnim zidom videti precej prisiljena. Tu se pojavi povsem upravičeno vprašanje, zakaj bi sploh vredno z igro preživeti minute, morda celo ure. Našel sem dva odgovora.
Prvi je, da zgodba, ogrodje, z duhovi preganjana, okultna, trdo skopirana zgodba, ki vase vključuje dele iz Herbert West – Reanimator in druge fanatične/verske sektaške elemente, ni slaba, hiše z duhovi, bolnišnica in druge lokacije so precej dobro sestavljene, imajo vzdušje in nas enkrat ali dvakrat spreletijo srhljivi občutki, čeprav nagrade za izvirnost zagotovo ne bo dobila. Drugi je, da glavnemu junaku glas posoja Doug Cockle in večini bo hitro posvetilo, da slišijo glas Geralta iz Rivije, kar igri, ki se druži z nadnaravnim, doda veliko, čeprav tu ne bo ne srebrnega meča ne znamenj igni.
Velik argument v prid igri je, da »Geralt« nenehno komentira, razlaga, se vmešava, premišljuje, momlja in tako prikliče vzdušje iger Witcher. Ne smemo pa zanikati, da je igra precej resna okultna igra in da moramo biti oboževalci Geralta, da bosta ta dva argumenta prevesila tehtnico v prid igri. Škoda je, da gradi na številnih klišejih, in tudi, da je igralne mehanike tako zelo poenostavila. Kot dogodivščina, zanimivost in posebnost z Geraltovim glasom je v redu, a v The Occultistu bi moralo biti skritega veliko več.
