Dela H. P. Lovecrafta so postavila temelje žanra kozmičnega srhljivka, v njegovih spisih pa je človeštvo le nepomembno, drobno zrno prahu pred ogromnimi, hladnimi in človeškemu umu nedoumljivimi silami vesolja. Njegov pisateljski slog zaznamujejo zadušljiv, magičnemu realizmu blizu, mračen jezik, prenasičen s pridevniki, in neopisljive grozote, ki prežemajo človeški svet; strah v njegovih zgodbah le redko izvira iz prelivanja krvi, pogosteje iz nerazrešljive uganke, ki človeka požene v norost.
Njegova dela so zrasla v povezano zbirko, imenovano Cthulhujev mit, v kateri liki, ki iščejo prepovedano znanje, na primer strani Necronomicona, ali pa starodavne razvaline, izginule civilizacije in prašne foliante ter izvajajo nenavadne poskuse, naletijo na brezbrižne, nepojmljivo mogočne bogove vesolja, grozljiva bitja, ki naseljujejo prostor med resničnostmi, in zaslepljene fanatike. To spoznanje skoraj brez izjeme vodi v dokončno izgubo življenja ali zdrave pameti, težko pa bi se prepirali, kateri izid je bil za nesrečneže boljši.
The Sinking City iz leta 2019 je bilo delo, ki je delilo mnenja. Ukrajinski studio Frogwares, ki je bil prej znan predvsem po igrah o Sherlocku Holmesu, je vzel za osnovo upravičeno omenjano Lovecraftovo ustvarjanje, da bi postavil na mizo ambiciozno akcijsko detektivsko igro z odprtim svetom. Oboževalci Cthulhujevega mita so ljubili detektivsko vzdušje, zadušljivo ozračje mesta Oakmont in kozmične grozote, igranje pa je pustilo nekaj želenega. Odprti svet je pogosto deloval prazno in statično, bojni sistem je bil okoren in neroden, tehnične težave pa so večkrat resno ovirale uživanje v igri. Sedem let pozneje se je Frogwares vrnil, potem ko je premagal nešteto težav, med drugim dolgotrajne in izčrpavajoče pravdne spore s prejšnjim založnikom ter vsakodnevno smrtno nevarnost in logistične nočne more zaradi vojne v Ukrajini.
The Sinking City 2 je z več vidikov spremenjeno nadaljevanje, ki pa je ostalo zvesto bistvu. Koncept odprtega sveta so opustili in ustvarili igro, razvito v smeri strnjenejšega, temnejšega, sodobnega preživetvenega srhljivka. Prehod je z več vidikov dobro uspel, a tako velika sprememba upravičeno odpira tudi vprašanje, kaj je ostalo od dobro uspelih delov prvega dela Sinking City.
Že precej pred izidom je bil eden glavnih ciljev uspešne kampanje na Kickstarterju (sicer sprožene spomladi 2024) razširitev bestiarija, zahvaljujoč kateri so razvijalci poleg običajnih grdobij Deep One lahko ustvarili še več edinstvenih bitij iz nočnih mor. Zahvaljujoč temu dodatnemu financiranju sta v igro prišla na primer Slither, bitje, podobno pijavki/jeguljji, ki je sposobno dodatnih presenečenj, in Smasher, pošast, ki spominja na členonožce, z masivnim oklepom in izjemno hitra, ki nas s svojim agresivnim naskokom v nekaj sekundah zažene v kot. Ti dodatni nasprotniki so prinesli bolj raznoliko, taktičnejšo in za cele velikostne rede strašnejšo igro, kot bi jo razvijalci lahko uresničili z izvirnim, skromnejšim proračunom.
Prva in najpomembnejša sprememba je, da sta zamenjana tako prizorišče kot glavni junak. Poslavljamo se od zasebnega detektiva Charlesa Reeda in Oakmonta, nadaljevanje je povsem samostojna, ločena zgodba, tako da tudi tisti, ki serijo šele spoznavajo, niso ničesar zamudili. Dogajanje nas zanese v dvajseta leta prejšnjega stoletja, natančneje v ikonično mesto Arkham, ki ga dobro poznamo iz del H. P. Lovecrafta. Arkham, tako kot prej Oakmont, prizadene nerazložljiva, nadnaravna poplava, ki ni le zalila ulic z vodo, ampak je iz globin na površje privedla tudi različne grozote. Čakajo nas obrabljene art deco stavbe, zabite trgovine in temne sobe, skladišča, gasilska postaja, knjižnica univerze Miskatonic in še mnogo drugih krajev, grozljivih bitij pa nikoli ne manjka.
Glavni junak zgodbe je tokrat Calvin Rafferty, okultni iskalec sreče, ki po zgrešenem ritualu obupano poskuša svojo partnerko in ljubljeno Faye vrniti iz nadnaravne kome. Zgodbo uokvirjajo magija, povezana z Dreamlandom, redke in človeškim očem neprimerne okultne knjige ter slabo razumljeni in malo raziskani relikti, v njej pa so rešitev, razpletanje niti in potop, ki pesti Arkham, v osrednji vlogi.
The Sinking City 2 hodi po poteh Resident Evila in Silent Hilla, vse skupaj pa prelije z značilno, lovecraftovsko grozo z lovkami. Prejšnji ogromni, a prazni odprti svet so zamenjali bolj kompleksni, labirintu podobni, a precej bolj osredotočeni deli ravni. Med igro prepotujemo več večjih območij, potovanje s čolnom je sicer še vedno prisotno, a je bistveno stopilo v ozadje in služi predvsem povezavi med posameznimi lokacijami. Poleg tega bo sestavni del pustolovščine tudi čiščenje poti za motorni čoln, saj bosta ključ do napredovanja na primer odpiranje vrat zaprtih mestnih četrti ali odstranitev nasedlega kita. Poudarek se je v drugem delu nedvomno premaknil na elemente klasičnega preživetvenega srhljivka.
Streliva je pogosto premalo, za zdravila in surovine moramo preiskati vsak temen kotiček, velikost inventarja pa je boleče skromna. Igra nas neusmiljeno sili v taktično odločanje, vsak spopad je dilema. Se vam splača zapraviti tri dragocene naboje za popačenega živega mrtvega in tvegati poškodbo, ali je boljša ideja, da poskusite preprosto steči naprej? Slednje ne bo tako preprosto, saj ob preiskovanju območja ali vrnitvi v njegov del pošasti ne izginejo, prostori pa so pretesni, da bi se neprestano izogibali vsemu.
Bojni sistem, ki je bil ena najšibkejših točk prvega dela, je občutno napredoval. Zahteva vajo, a brez kombinacije strelnega orožja in boja iz oči v oči/izmikanja hitro poginemo. Streliva ne bo dovolj, da bi pobili vse, predvsem ker igra občasno – zlasti ob pridobivanju ključev in questnih predmetov – na lokaciji ponovno ustvari nov val sovražnikov, tako da bo očiščeno območje mogoče doseči le z resnimi boji. Veliko pomaga, če lahko streljamo v šibke točke bitij, a če se na primer ob pravem ritmu izognemo Stygian Harvesterju, ga zlahka pohodimo. Podobno se Lethian Revenant lahko »obteče« in velja za počasnega, saj traja, preden nas zadene z neko rdečkasto »ektoplazmo«. Težava se začne tam, da bitja ne bodo prihajala sama in ne posamično, in dobil sem občutek, da med najlažjo in običajno stopnjo težavnosti zija velikanski prepad. Kdor je manj vajen ali raje strelja, ne bo – razen če ima popolne reflekse – zagotovo izbral težje stopnje, ali pa bo moral zemljevide znati na pamet in bo nenehno na begu.
Pred raznolikostjo in podrobnostjo lokacij je treba odkriti klobuk; menim, da ni slaba zamenjava, da namesto velikega, praznega sveta dobimo igro z gostejšimi, a veliko skrbneje izdelanimi manjšimi deli. To pa prinaša tudi to, da bomo veliko hodili naokoli, tekali sem ter tja in iskali pot, saj poleg labirintne zgradbe dobimo še vrata, ki se odpirajo z druge strani, in lestve, uporabne po spustitvi, ki znova in znova nekoliko preoblikujejo zemljevid. Morda se skrbno izdelano območje in veliko obhodov medsebojno izravnata, a pogosto sem imel občutek, da malo preprostejše oblikovanje ravni ne bi bilo žalitev, če bi bilo manj sicer dolgočasnega vračanja nazaj.
Ob preživetvenem srhljivki je The Sinking City 2 na srečo ohranil še eno poudarjeno značilnost. Detektivska mehanika iz prve igre je še vedno prisotna, a je doživela resno spremembo. Po eni strani je postala povsem neobvezna, glavno zgodbeno nit lahko odigramo, ne da bi se ukvarjali z resnejšimi dedukcijskimi nalogami, vendar bi bila velika napaka ta del igre prezreti, saj uganke, branje skrivnostnih dnevnikov in povezovanje sledi prinašajo resne prednosti v igri. Uspešno rešeni primeri ne razkrivajo le temne zgodovine mesta, ampak hkrati poglabljajo lore in dajejo dodaten plen (npr. v obliki sefa), odpirajo skrivne poti po ulicah, polnih sovražnikov, ali pa v zameno za naš trud prinašajo zelo uporabne nadgradnje orožja. Dobro zadet ravnovesje, kjer igra spretno spodbuja raziskovanje, hkrati pa nikomur ne vsiljuje počasnejšega igranja z branjem besedil, če si ga ravno ne želi.
V primerjavi s prejšnjim delom uporaba pogona Unreal Engine 5 pomeni osupljiv vizualni preskok; mesto Arkham je, čeprav strašno propadlo, vseeno osupljivo vzdušno in na svoj način čudovito. Sluzaste stene hiš, nakopičeni odpadki in naplavine, notranjost in neonske reklame, ki odražajo modo dvajsetih let, strgani plakati in tam ostalo pohištvo, vse pripoveduje o katastrofi, najdemo pa tudi zelo dobro postavljene namige na prejšnji del ali druge koščke Cthulhujevega mita. Zvočni učinki, na primer drobir, ki zahrešči pod našimi škornji, žuborenje vode, skoraj stalna prisotnost slitherjev, praskanje za zidovi ali glasovi bitij, vsi presenetljivo okrepijo vživetje in vzdušje. Tu in tam – čeprav ne bi ustrezalo vzdušju in prizorišču – bi si želel, da bi bile nekatere ravni ali deli stavb svetlejši, bolj osvetljeni, saj bi v igri lahko naredili odlične posnetke zaslona. Dodelanost, nenavadni, grozljivi ali tudi le v podrobnostih spektakularni kraji so me večkrat mikali, da bi se ustavil in fotografiral, na začetku igre je najboljši primer morda knjižnica. A tudi v tem se vidi, da so v primerjavi s prvim delom veliko večjo vlogo dobili bolj labirintni in zaprti prostori v primerjavi z odprtim svetom, kar hkrati pomeni tudi kakovostnejšo vizualno podobo.
Igra je v osnovi močno napredovala in konkretne hrošče nisem našel. Z igralnega vidika je najpogostejša pritožba preveč majhen inventar, zlasti ker moramo pogosto s seboj nositi questne predmete – ali jih odložimo v skrinjo in se bomo morali po njih vrniti ter znova, že neštetokrat, steči skozi vse. Težavnosti boja prav tako ne bi odpravil s preprostim git gud, a na srečo najlažja stopnja dopušča kar nekaj napak, ne da bi igra izgubila napetost. Kaže, da je Frogwares po prvem delu resno prisluhnil prejšnjim kritikam in uspešno nadaljeval serijo. Z ohranitvijo detektivskih delov, vizualnim napredkom in izbrušenim bojnim sistemom so na mizo postavili zelo dobro sestavljeno preživetveno srhljivko z izjemnim vzdušjem. To pustolovščino lahko priporočimo vsem oboževalcem Cthulhujevega mita, ljubiteljem preživetvenih srhljivk in okultnim lovcem na zaklade, na napetosti in preobratih zagotovo ne bo manjkalo.
