Forza Horizon me sprva sploh ni zanimala. Bil sem otrok PlayStationa 3, Xbox je bil zame tuja in nezanimiva serija, Gran Turismo ali dober Need for Speed pa sta bila zame popoln način sprostitve.
Potem se je Microsoftu zadrgnila zanka okoli vratu in zaradi napovedi in tragedije Xboxa One je postal dedek Mraz, ki deli bonbone. Uvedli so združljivost za nazaj, Xbox naredili odprtejši in, mimogrede, uvedli storitev Play Anywhere, torej igro kupiš enkrat, nato pa jo dobiš tako na Xbox kot na PC. To mi je bilo všeč, a to ni bil edini element, zaradi katerega sem se podal v ta naslov.
Leta 2016 sem nekaj mesecev preživel na Japonskem in tam me je zagrabilo, da bi kupil kontroler za Xbox One. Bil je cenejši kot na Madžarskem, zato sem si rekel, zakaj si ga ne bi naročil. Nakup je bil poseben doživljaj, ker je imel pokvarjeno analogno palčko. Čeprav sem ga kupil prek spleta, je varstvo potrošnikov tam izjemno šibko, Microsoftova podpora uporabnikom pa sploh ni znala angleško, poleg tega je bilo z njimi mogoče komunicirati samo po telefonu. Zamenjava kontrolerja je bila razburljiva izkušnja, a na koncu mi je uspelo.
Vrnil sem se z Japonske, a za nov kontroler je bilo treba dobro igro. Ker je bila Forza Horizon 3 septembra 2016 ena prvih iger s podporo Play Anywhere, sem si mislil, da nimam kaj izgubiti, in sem jo kupil.
In nisem bil razočaran! Zelo so mi bili všeč čudovita grafika, odprti svet, raznolik teren, različni tipi avtomobilov in množica skupnostnih rešitev, da o novi vrsti vibracij sprožilca igralnega ploščka za Xbox niti ne govorim. Všeč mi je bilo, da lahko tekmujemo z drugimi na čas, saj sem prav to rešitev posebej iskal od igre Need for Speed Hot Pursuit studia Criterion. Spletne dirke so bile raznolike, več igralnih načinov in vzdušnih spopadov – vse to je le povečevalo vrednost igre FH3.
Imel sem občutek, da nisem kupil le igre, temveč celoten paket v enem samem naslovu, saj se Horizon lahko igra na toliko različnih načinov.
Obstaja kampanja, a ali zbiraš, dirkaš, fotografiraš ali opravljaš izzive, je odvisno od tebe. Na splošno ne maram iger z odprtim svetom, ker zaradi preveč nalog ne veš, česa se zares lotiti, a takrat in tam mi je to ustrezalo. Čeprav sem v Game Passu preizkusil Forzo Horizon 4 in tako malo igral tudi peto, na mene ti dve igri nista naredili takšnega vtisa kot tretji del.
Prav zato me je bilo strah podati se v Forzo Horizon 6. Igra je že sama po sebi draga, 70 evrov za videoigro nisem pripravljen odšteti niti ob močnem forintu. Za toliko denarja običajno kupim strojno opremo, ne pa v milijonih izvodov prodane programske opreme, prepojene z mikrotransakcijami. To zame ni bila možnost, a vendar me je pri igri nekaj zelo bodlo. Lokacija. Japonska.
Dovolj nor sem, da na univerzi študiram japonistiko, torej me vzhodnjaške zadeve zanimajo že po definiciji. Ko pomislim nazaj, so mi prav videoigre, PlayStation in Nintendo prvič vzbudili radovednost za Japonsko. Ker sem bil tam skupaj že 5 mesecev in se več let intenzivno učim o kulturi države, o tem področju verjetno vem malo več kot povprečen Madžar. Letos bi lahko zaključil študij, a se mi bo izpolnila sanja: za eno leto grem tja kot izmenjalni študent. Zato – morda je to poklicna deformacija – me še posebej zanima, kako se Japonske loti Microsoft, ki je pred 10 leti presenečeno ugotavljal že to, da je nekdo od njih kupil kontroler za Xbox, medtem ko celotna skupina podjetij ni znala niti besedice angleško, da bi pomirila ubogega gajdžina.
Ker Microsoft ni zagotovil dostopa do igre, mi je uspelo najti rešitev, ki je bila 30 evrov cenejša in s katero sem se lahko sprijaznil. Poglejmo torej, kakšen vzhodni veter je prinesel Microsoftov letošnji morda največji met, Forzo Horizon 6, ki se dogaja na Japonskem.
Če si že imel opravka z igro Forza Horizon, te ne bo čakalo veliko presenečenje. Kar je bilo v prejšnjih delih na voljo in je dobro delovalo, je tudi tukaj. Neomejena svoboda in neskončne možnosti so spet prisotne – to je avtomobilski naslov z odprtim svetom, ki resnično skuša zadovoljiti potrebe večine igralcev. Skratka, vse, kar je bilo prej dobro, le da zdaj na Japonskem, v osupljivi kakovosti. Če pa si v seriji novinec, je prav, da napišem podrobnejšo predstavitev, za kaj sploh gre.
Igre Forza Horizon so arkadne avtomobilske dirkalne igre, zato nimajo zveze s simulatorsko Forzo Motorsport. Gre za mešanico iger Need for Speed, Test Drive Unlimited, Insane in Burnout Paradise, z vso njihovo resnostjo, a tudi z zabavnim faktorjem. V teh igrah so avtomobili le orodje za sprostitev in drvenje, fizika in realizem pa se razlagata zelo ohlapno. Razvijalec je Playground Games, ki so, kot se za njihovo ime spodobi, ustvarili nekakšno igrišče, le z avtomobili.
Forza Horizon pa tudi pravila skuša obravnavati čim bolj odprto. Čeprav dirke običajno potekajo po začrtani poti, je do cilja mogoče priti na več načinov. Svoboda iz Burnout Paradise, torej igralni načini tipa »pridi iz A v B kot prvi«, so tu prav tako prisotni, a večina dogodkov v Forzi Horizon je vezanih na sistem kontrolnih točk. Od ene do druge kontrolne točke moramo priti in te določajo progo, a ker ni vnaprej položenega asfalta, je od razvijalcev in drugih igralcev, ki ustvarjajo proge, odvisno, v kako ekstremnem ali pa mirnem terenu dirkamo.
Osnovne dirke torej izgledajo tako, da so vrata, skozi katera moramo, na asfaltu, makadamu, riževem polju, v skladišču, na letališču, na kontejnerju in na drugih ekstremnih krajih. So pa tudi dirke brez določene trase, kjer je treba le priti do cilja, vidnega na drugem delu zemljevida. To pride v poštev na primer, ko izzovemo druge igralce. Takrat nam sistem GPS sicer načrtuje pot, a če je skozi gost gozd mogoče priti do cilja hitreje, se nihče ne bo ukvarjal z navigacijo, ampak bo kar po riževih poljih in kumarah drvel naprej, da bi bil tam prvi.
Forza Horizon pa je precej pestrejša in raznolika od tega, to je le osnova. Noro nore dirke in dogodki so postali blagovna znamka serije, zato me je presenetil zadržan začetek. V igrah Forza Horizon običajno začnemo z nemogoče zblazneli dirkami, v zadnjem delu so nas na primer vrgli iz letala, da smo nato dirkali v peščeni nevihti in tropskem dežju, tu pa se skoraj samo vozimo po različnih japonskih pokrajinah. Bil je tu nekoliko šinkansena, ki je ravno peljal mimo, izstrelitev satelita, ki ji ravno prispemo, a to je bilo skoraj vse.
To ni nujno slabo, saj smo tako imeli čas občudovati pokrajine, na katerih sloni celotna igra, a k temu se še vrnem. Seveda za igro ni treba skrbeti, med vsem tem norenjem bo celo »Gundam«, torej meha, ki misli, da se splača postaviti se proti njemu na dirki.
Ob naši veliki svobodi bi se lahko zgodilo tudi, da lahko počnemo preveč stvari, zato ne napredujemo in nam igra postane dolgočasna, preden jo dokončamo. Sistem Forze Horizon pa podpira funkcijo priporočenih dogodkov, katere namen je, da nam ponudi bližnje dogodke in dirke, potrebne za naš razvoj in napredek, tako da lahko nadgrajujemo zapestnice Horizon, zahvaljujoč njim pa se lahko udeležimo še boljših in številnejših dogodkov.
Določeni dogodki so razporejeni po različnih točkah zemljevida, do njih moramo odpeljati, da se pridružimo izzivu. Da vožnja ne bi bila prazna, je po svetu na voljo nešteto majhnih opravil, ki jemljejo čas. Tu so skakalnice, drift cone, merilniki hitrosti, zbirateljske maskote, plošče XP, ceste, ki čakajo na odkritje, skriti avtomobili, pokrajine za fotografiranje, fotografiranje avtomobilov, iskanje skritih garaž, gradnja prog in še mnogo drugega, torej neskončno možnosti za ubijanje časa. Če jih najdemo ali poberemo, nas igra do neke mere nagradi. Tu je namreč vsaka stvar dirka, zato šteje tudi, koliko poti smo odkrili, koliko tabel smo razbili, kako hitro smo peljali skozi hitrostna vrata in še bi lahko naštel, kaj vse igra šteje, ocenjuje in nato naš rezultat primerja s prijatelji ali drugimi igralci. Seveda se lahko pri dirkah, ki smo jih že opravili, tudi hitro prestavimo, to je odvisno od nas.
Same dirke potekajo na raznolikem terenu. Avtoceste, kjer je odločilna hitrost; pristanišča, kjer se je treba izogibati objektom; riževa polja, kjer lahko godrnjajo štirikolesniki; potoki, vasi in drugi makadami, hribi za reli dirkače; ter serpentine, imenovane tōge (峠, zanimiv in pomenljiv kandži, prikazuje goro, ob njej pa sta kandžija za navzgor in navzdol), za izkušnjo driftanja. Slednje je poleg tega samostojen igralni način, na spletu in brez povezave se lahko merimo v dvobojih 1 proti 1 na tōge, da ugotovimo, kdo najbolje obvladuje svoj avtomobil z driftanjem po gorskih cestah.
Morda je bil Need for Speed: Carbon zadnja igra, kjer je bil ta vrsta igralnega načina tako pomembna, in z njo sem igral, saj nisem navdušen nad driftanjem, a veseli me, da je tu tak slog igre tako močno prisoten. Sicer pa sem zaradi dirk tōge začel gledati tudi serijo Initial D, ki prikazuje to vrsto dirkanja, poleg tega pa je Forza Horizon 6 polna namigov na to serijo mange in animeja.
Posebej bi omenil še način z dostavo, kjer moramo kot kurir prevzeti naročilo in ga nato pravočasno dostaviti. Po mojem mnenju je to velika zabava, PlayGround Games pa ga z domiselnimi izzivi naredi še pestrejšega.
Gotovo je, da ljubitelji avtomobilov dobijo nepozaben doživljaj iz domovine legendarnih vozil, z Japonske.
Kot rečeno, od Toyote AE86 prek Subaruja Imprezo do Nissana Skyline GT-R so tu JDM avtomobili uglednih japonskih podjetij, a to je le droben delček več kot 600 avtomobilov, ki so del igre.
Dirke potekajo proti našim znancem ali tako imenovanim Drivatarjem drugih igralcev. Ti virtualni Drivatarji, ki jih vodi umetna inteligenca, se prilagajajo vedênju posameznega igralca. Na primer, moj Drivatar se lahko pojavi v dirki katerega koli igralca, in če vozim agresivno, komu zapeljem pred nos ali ga izrinem, bo ta moj virtualni avatar prevzel moje vedenje in se bo tako obnašal tudi v dirkah drugih igralcev.
Sistem Drivatar nasploh nudi veliko boljšo igralno izkušnjo kot umetna inteligenca v Gran Turismu, ki je pod vsako kritiko vrtenje v krogih, tu pa lahko doživiš pravo dirkaško izkušnjo. Treba pa je dodati, da ne govorim o GT Sophy, temveč o osnovni UI, ki jo moraš v GT med kampanjo brezciljno in neumno prehitevati.
Igra poleg tega noče, da bi ti bilo dolgčas. Če preveč zmagaš, ponudi, da ti postavi težje nasprotnike, bolje in pametneje vozeče Drivatarje, da izziv ostane. Če zaporedoma veliko izgubljaš, ti prav tako ponudi možnost spremembe težavnosti in stvari olajša.
Forza Horizon 6 torej skuša najti tisto stopnjo težavnosti, pri kateri se boš najbolje zabaval.
V igri je nešteto pomočnih in olajševalnih funkcij. Igra je tudi v madžarščini, torej pomikanje po menijih ni pretežko. Poleg tega lahko idealno igralno izkušnjo nastavimo celo za majhnega otroka, saj govorimo o naslovu, ki je primeren od 3. leta starosti, po potrebi avtomobil sam zavija in zavira v ovinku.
Sistem previjanja časa deluje tudi tu. Če je ovinek, ki ti ni uspel, preprosto previješ čas nazaj in poskusiš znova, in znova, in znova, vse dokler ne dosežeš popolnega rezultata. Njegova uporaba ni obvezna, a lahko veliko pomaga, če bi ti zaradi napake splahnela celotna dirka. Previjanje poleg tega nima omejitve. Seveda se ne da v neskončnost vračati v času, a ni določeno, da lahko poskusiš le trikrat. V spletnih načinih pa svet ne obstane, če previješ svoj čas, skoraj gotovo izgubiš dirko.
Če pa iščemo izziv, je mogoče igrati s »simulatorskimi« nastavitvami. Takrat je vedenje avtomobila manj arkadno, igra se lahko celo z volanom, a treba je vedeti, da bo igralec v spletni igri tako v slabšem položaju. Preprosto, to je naslov, kjer je igralni ploščak najučinkovitejši način igranja.
Ob vsem tem je morda razumljivo, da v zgodbi Forze Horizon ni nobene drame. Vsi so srečni, pozitivni, nikjer se ne zgodi nič negativnega.
Na naši poti pa nismo omejeni le na računalniške nasprotnike, če imamo dostop do interneta oziroma na konzoli naročnino. Dirke z zbiranjem točk, na čas in tōge sem že omenil, a na tiste, ki želijo igrati tudi na spletu, čaka še veliko drugih igralnih načinov.
S konvojem se lahko ekipa vključi v različne dirke, a to je le del stvari. Med vožnjo po odprti cesti se lahko znajdemo tudi v naključnih dogodkih, pri katerih skupnost skupaj zbira točke, da dogodek uspe.
Z iskalnikom tekem lahko skočimo v različne igralne načine. Obstajajo zaporedne dirke, kjer se lahko na različnih progah in z različnimi avtomobili spopadamo, vrača pa se tudi način battle royale, predstavljen v FH4. Driftanje bo mnogim najljubši igralni način, saj tu ni cilj nič drugega kot zbrati čim več točk in pokazati, kdo je kralj asfalta.
Prišli so tudi novi igralni načini. Dirko tōge sem že omenil, to je dvoboj 1 proti 1 skozi 3 kroge navzdol ali navzgor po gorskih serpentinah. V igri tipa Skrivalnice se en igralec preobleče v civilni avtomobil in mora priti do cilja, medtem ko mora zasledovalec s 5 avtomobili najti ta avto v svetu. Pomembno je, da skrivajoči se vozi po predpisih, saj se le tako lahko pomeša med promet. Tretji igralni način je dirka z enakimi avtomobili, kjer vsi vozijo isti avto, zato ni mogoče, da bi si kdo zaradi tuninga pridobil prednost.
Avtomobile je namreč mogoče tunirati in prilagajati. Lahko jih ojačamo ali oslabimo, da so na vrhu posamezne kategorije, lahko pa posegamo tudi v najmanjše nastavitve, kot so podvozje, tlak v pnevmatikah, volan, osi in drugo. Če se kdo želi poglobiti v nastavitve svojega avtomobila, ima to možnost.
Tudi vizualno lahko posegamo v stvari. Če imamo čas, lahko svoj voz sami polepimo z nalepkami, da je naš železni konj videti tako, kot smo si zamislili. Če pa izberemo lažjo pot, lahko preprosto prenesemo videze, ki so jih ustvarili drugi igralci, in se tako po virtualnih cestah šopirimo s čudovitimi mojstrovinami.
Ustvarjalnost se tu ne konča. Prepričan sem, da se bodo na spletu pojavili večurni video vodiči, kako zgraditi lastno garažo, traso ali celo dirkališče iz nič, saj igra ponuja ogromno virov, s katerimi lahko ustvarjalni igralci več tisoč ur gradijo svoj svet.
Medtem ko sem pri zadnji igri, uspešnem, a predragem Screamerju, največ igral na Steam Decku, tega pri Forzi Horizon 6 zdaj nimam možnosti. Zelo rad bi jo vrtel tudi na Steam Decku, a sem kupil različico Xbox za konzolo/PC, kar pomeni, da se igra na Steam Decku brez sistema Windows ne zažene, možnosti dvojnega zagona pa še nisem namestil na napravo. Če jo kdo kupi na Steamu, mu k 70 evrom pripada tudi združljivost s Steam Deckom, kar je dobra novica, a vendarle velja o tem povedati nekaj besed.
Prvič, Microsoft zahteva spletno prisotnost, vsaj ob zagonu. To je zelo neprijeten pojav, saj bi bilo pri potovanju zelo pomembno, da deluje tudi brez neta. Morda sem zaradi tega agresivnega DRM-ja zares opustil različico za Steam; igra, ki jo je mogoče igrati tudi v enoigralskem načinu, naj se ne prijavlja vedno v moj račun Xbox pod pretvezo, da preverja, ali nisem ukradel igre.
Drugič, po testih zmore različica za Steam Deck 60 sličic na sekundo, a le na podeželju. V mestu pade hitrost sličic na okoli 30, kar se pri dirkalni igri morda zdi premalo.
Vsekakor sem na začetek teh odstavkov vstavil precej celovit testni video za Steam Deck; po mnenju avtorja videa od te različice ne kaže pričakovati veliko, vendar bo delovala. Zato je dobra novica, da se tudi če imaš starejšo, šibkejšo strojno opremo, nimaš česa posebej bati. Če tvoj računalnik zmore poganjati igre na ravni Steam Decka, s Forzo Horizon 6 ne bo težav. Ker je moja konfiguracija računalnik z RTX 4070, Ryzen 7 5700X3D in 32 GB RAM-a DDR, bi optimizacijo težko objektivno ocenil. Gotovo je, da teče kot sanje, vmes sem streamal tudi na Twitch in z nastavitvami ULTRA, ki mi jih je igra privzeto priporočila, ni bilo nobenih težav. Zanimivost je, da lahko med delovanjem igre preverimo, kako različne grafične nastavitve vplivajo na zmogljivost. Vidimo, koliko sličic na sekundo lahko pričakujemo manj ob uporabi posamezne funkcije. Profesionalno delo.
Festivalskega vzdušja sem bil že naveličan, zato po tretjem delu nisem veliko igral naslednjih, a tu je to res zmanjšano na minimum. Festivalske lokacije so, a glavni poudarek je zares na državi.
Japonska je res takšna kot tukaj. Seveda je razumljivo, da je zemljevid kljub velikosti stisnjen in znamenitosti v resnici niso tako blizu druga drugi. A samo vzdušje, ulice, ceste, parkirišča, trgovine, bencinske črpalke, trgovinice, pločniki, drevesa, rastline, vreme, barve – vse je pristno, 100-odstotna Japonska. V igri je res kot voziti se tam. Ta favna, ta arhitektura se tako lepo odraža, da bo vsak, ki je bil tam, okolje zagotovo doživljal kot znano.
Playground Games je opravil osupljivo delo, izvedli so raziskave, s katerimi jim je zares uspelo naslikati verodostojno in resnično podobo japonskih mest in podeželja. Pozorni so bili na najmanjše podrobnosti, in tu ne omenjam znamenitosti, temveč zares to, da je na parkiriščih tisti mali betonski blok, ob katerega se lahko s kolesom zapelje vzvratno, da se talne označbe ujemajo z resničnimi, da so ograje videti tako kot v resnici, in še bi lahko naštel.
Je ena ali dve stvari, na katerih bi se lahko še zataknil, a gotovo je to Japonska, ki ni tista, ki si jo zahodnjak predstavlja od daleč, temveč Japonska, ki je resnici bližja, kot bi pomislil zunanji opazovalec. Srečal sem že Madžare, po mnenju katerih je Japonska gotovo zasmogena, nima gozdov, vse je pozidano; gotovo je vse animejevsko ali pa vsi hodijo v čudnih oblačilih. FH6 ni polna takih stereotipnih neumnosti, temveč pokaže čudovito resničnost v obliki avtomobilskega naslova. Seveda je zaradi igre idealizirana, na primer Fudži je viden skoraj od povsod, a to ne zmanjšuje vrednosti tega, kako čudovito in ponižno delo so opravili razvijalci.
Tudi različne znamenitosti so tu. Playground Games je bil tu nekoliko previden, saj jih je mogoče občudovati le od daleč, vanje se ni mogoče kar zaleteti ali jih razbiti, čeprav je v igri uničljivo skoraj vse. Tako lahko, če nam je do tega, na primer podremo cele gozdove, a češnjeva drevesa, simbol Japonske, so zaščitena, ustavijo nas. Tokyo Tower, prehod Šibuja, gradovi, templji, svetišča – tu je res skoraj vse. Poleg tega obsežen teren prikaže več regij. Mnogi ne vedo, a Japonska je po dolžini ogromna in bi pokrivala velik del Evrope, zato je precej raznolika. Playground Games je k sreči upošteval več kot le eno podnebje in območje, dobro je razmejeno, v katerem delu države se s svojim virtualnim vozilom nahajamo. Dejstvo, da je tu tudi menjava letnih časov, vse skupaj naredi še bolj razburljivo.
Ne morem se nehati hvaliti dela, ki so ga vložili v predstavitev države. Osupljivo.
Poleg tega obstaja tudi igralni način, kjer nas v bistvu turistični vodnik spremlja po ikoničnih krajih, pripoveduje o stavbah, ulicah in seveda o legendarnih avtomobilih, ki jih ravno vozimo. Zdel bi se lahko dolgočasen, a ni tak, morda je celo eden najboljših v igri. To je že skoraj kulturni šok, ki ga lahko ponudi Forza Horizon.
Poleg tega je igra polna popkulturnih, animejevskih in mangaških skritih zakladov. Obstaja namig na Pokémone, anime in druge stvari, ki popestrijo doživetje. Majhni namigi na ulicah, v radiih in v nalogah.
Če že govorimo o radiu: med radijskimi postajami je tudi postaja J-Pop z japonskim voditeljem, kjer je slišati tudi več »animejevske« glasbe, kot so YOASOBI, Creepy Nuts ali BABYMETAL. Seveda tisti, ki ne mara J-Popa ali J-Rocka, lahko posluša tudi druge klasične radijske postaje Horizon, na primer z izvajalci, kot je Linkin Park.
Na splošno je Forza Horizon 6 presegla moja pričakovanja. Raven, na kateri prikazujejo otočno državo, arhitekturo, naravo in doživetje bivanja tam, je pri zahodnih razvijalcih nedvomno brez primere. Gotovo je, da je Forza Horizon 6 nastala z največjim spoštovanjem in ljubeznijo do kulture otočne države in njene avtomobilske kulture, na tem skorajda ne bi znal najti napake. Ne morem zagotoviti, da se po FH5 splača kupiti, po mojem mnenju kot videoigra naslov ne naredi tako velikih korakov naprej, med to igro in FH3 ni veliko razlike. A če je še nisi igral, morda si izpustil tudi več delov, potem vsekakor razmisli o nakupu FH6, saj je to z ljubeznijo narejeno delo, ki si zasluži pozornost.
