Zahteve podatkovnih centrov za umetno inteligenco in drugih podatkovnih centrov po prostoru in energiji upravljavce postavljajo pred vedno večje izzive, sistemskim graditeljem pa vedno resnejše težave povzroča izvedba učinkovitega hlajenja, saj rast računalniške zmogljivosti prinaša rast toplote, ki jo je težko obvladovati. Rešitev za velik del naštetih izzivov bi lahko ponudil nov koncept, če se bo v praksi izkazal za zmožnega preživetja: načrt podatkovnih centrov, vgrajenih v plavajoče vetrne elektrarne na morju.
S konceptom je prišel zagonsko podjetje Aikido iz San Francisca, katerega vodilni menijo, da lahko delovanje podatkovnih centrov za umetno inteligenco in drugih podatkovnih centrov naredijo izjemno stroškovno učinkovito, saj morsko okolje učinkovito poskrbi za hlajenje, vetrna elektrarna na platformi pa zagotavlja napajanje podatkovnega centra.
Aikido se ukvarja z razvojem in izdelavo posebnih plavajočih platform za vetrne elektrarne, ki se postavljajo blizu morskih in oceanskih obal, zato so se odločili, da bi noge vetrnih elektrarn, ki se opirajo na obnovljivo energijo in so običajno napolnjene z vodo, da zagotavljajo ustrezen položaj, lahko uporabili tudi v druge namene. Nov koncept bodo preizkusili na območju Norveške, v Severnem morju, kjer bodo pred koncem letošnjega leta v noge platforme najprej zgradili podatkovni center z zmogljivostjo 100 kW. Po mnenju inženirjev je mogoče s tem korakom ubiti več muh na en mah: prvič, za gradnjo podatkovnih centrov ni treba nameniti dragocenega zemljišča, drugič, hladno morsko okolje omogoča stroškovno učinkovito rešitev hlajenja, tretjič, vetrna elektrarna pa lahko zagotovi levji delež energije za podatkovni center za umetno inteligenco.
Te posebne platforme za vetrne elektrarne plavajo na vodni gladini in imajo tri noge, ki jih napolnijo z vodo, da kot nekakšen balast poskrbijo, da se vetrna elektrarna tudi ob močnem vetru ne prevrne. Noge so z verigami in sidri pritrjene nad izbranim območjem, od koder se tudi ob večjih valovih in hujših neurjih ne premaknejo – podoben koncept uporabljajo tudi pri velikih naftnih ploščadih.
Po mnenju strokovnjakov zagonskega podjetja lahko v zgornjem delu notranjosti vsake takšne noge najde mesto infrastruktura podatkovnega centra z zmogljivostjo 3–4 MW, kar pomeni, da je lahko na krovu ene platforme vetrne elektrarne prostora za 9–12 MW podatkovnega centra. Noge bodo seveda še naprej uporabljale vodo kot balast, uporabili pa bi jo tudi za tekočinsko hlajenje strojne opreme: tekočina, ki prevzame toploto strojne opreme, lahko steče proti dnu nog, kjer prek izmenjevalnika toplote odda toploto okoliški vodi in nato spet krene proti strojni opremi. Za komponente strežnikov, ki ne uporabljajo tekočinskega hlajenja, bodo vgradili tudi klimatski sistem, tako da se tudi ti ne bodo pregrevali. Napajanje strežniške infrastrukture lahko zagotavlja elektrika, ki jo proizvede vetrna elektrarna, a ker veter ne piha vedno, bodo platformo dopolnili tudi z baterijami. V obdobjih, ko dlje časa ni dovolj močnega vetra za delovanje vetrne elektrarne, lahko za pomoč pokličejo obalno elektroenergetsko omrežje, v katerega te platforme sicer oddajajo elektriko.
Koncept se vsekakor zdi zanimiv in prepričljiv, vendar bodo šele konkretni testi pokazali, kako uporaben je v vsakdanjem življenju. Noge platforme, potopljene v vodo, bodo zaradi nevšečnosti slane vode morda zahtevale pogostejše vzdrževanje, tudi servisiranje strežniške infrastrukture pa je lahko težja naloga kot pri klasičnem kopenskem podatkovnem centru. Ali bodo te izzive uspeli premagati? To se bo vsekakor izkazalo pri preizkusih v resničnih razmerah.
