Nvidiin direktor Jensen Huang je že večkrat izrazil nezadovoljstvo z načinom, kako je ameriška vlada v zadnjem času upravljala izvoz pospeševalnikov umetne inteligence, kar zadeva prakso pri pošiljkah na Kitajsko. Po besedah prvega moža Nvidie z omejevanjem dostopnosti ameriške tehnologije omejujejo tudi priložnosti in konkurenčnost ameriških podjetij, da ne omenjamo, da s tem korakom v resnici predejo na kitajski mlin, saj je država prisiljena posvetiti več pozornosti razvoju domačih pospeševalnikov umetne inteligence in tehnologij umetne inteligence kot kdaj koli doslej.
Prejšnji teden je Jensen Huang kot del ameriške delegacije ob Donaldu Trumpu obiskal Kitajsko, kjer so strani opravile različna pogajanja, čeprav se je Nvidiin direktor ameriški delegaciji pridružil z zamudo, saj ga sprva ni bilo na seznamu povabljenih, a se je na Aljaski pridružil potnikom letala Air Force One. Med pogajanji je kitajska stran očitno sprejela čudno odločitev, zaradi katere je bila 15. maja 2026 na seznam prepovedanih izdelkov uvrščena Nvidiina posebej za Kitajsko prirejena igričarska grafična kartica GeForce RTX 5090D v2, ki je bila sicer zaradi vmes spremenjenih ameriških izvoznih omejitev že drugi model v seriji Blackwell, izdelan v skladu s pravili.
Omenjena grafična kartica ima ne le manj pomnilnika VRAM kot običajna različica, ki je na voljo tudi mednarodno, ampak lahko uporablja tudi ožje pomnilniško vodilo, kar omejuje tudi največjo razpoložljivo pomnilniško pasovno širino. Izdelek je bil doslej na voljo kitajskim igralcem, razvijalcem umetne inteligence in ustvarjalcem vsebin, ki so se nanj radi opirali, predvsem zato, ker je država odrezana od naprednih pospeševalnikov umetne inteligence, a zdaj ne zaradi odločitve ZDA, ampak kitajske vlade.
Po informacijah Financial Timesa omenjena grafična kartica po odločitvi, sprejeti prejšnji teden, na Kitajskem ni več na voljo. Novinarji so za odločitev izvedeli po eni strani iz dokumenta, spremembo pa sta potrdila tudi dva pristojna, ki sta seznanjena s temo – lahko bi rekli, da sedita blizu ognja.
Kitajska odločitev je simbolična, predvsem zato, ker je nastala, ko je bila ameriška delegacija v državi: s tem želijo poudariti, da Nvidiinih izdelkov ne potrebujejo, namesto tega se raje osredotočajo na podporo razvoju pospeševalnikov umetne inteligence in grafičnih kartic znotraj države, kar se je lahko na daljši rok za državo bolj izplača.
Zanimivo je, da so Združene države Amerike prej dovolile izvoz pospeševalnikov umetne inteligence H200 na Kitajsko, torej bi te izdelke načeloma lahko prodajali na Kitajskem, a se je kitajska vlada odločila, da podjetjem za umetno inteligenco ne dovoli nakupa teh pospeševalnikov, ampak jih raje spodbuja, naj se opirajo na tehnologije in pospeševalnike umetne inteligence, razvite znotraj države. S to odločitvijo v bistvu pomagajo razvoju in proizvodnji domačih pospeševalnikov umetne inteligence, pa tudi temu, da veliki igralci, kot je Huawei, pridobijo čim večji tržni delež znotraj države.
Razmere je sicer povzročila prav ZDA, saj so s prejšnjimi omejitvami Kitajsko preprosto prisilile, naj poskuša stati na lastnih nogah na področju polprevodnikov in umetne inteligence, ker lahko dostopnost zahodnih tehnologij kadar koli in v kakršnem koli obsegu omejijo, zato morajo kitajska podjetja delovati v precej veliki negotovosti. Kaže, da je kitajsko vodstvo lekcijo razumelo, in to tako zelo, da se zdaj na ameriško tehnologijo na področju umetne inteligence sploh ne želi več opirati, saj so ugotovili, da je razvoj lastne strojne in programske opreme sicer trnova pot, v zameno pa jo lahko prilagodijo lastnim potrebam in sami poskrbijo za njeno dostopnost. Seveda zaradi tega ni mogoče popolnoma izključiti uporabe zahodnih tehnologij in virov, v sivi in črni coni se trgovina z Nvidiinimi izdelki še vedno nadaljuje, občasno pa uporabljajo tudi zahodne storitve, in to z vpeljavo nekaj ovinkov.
Kakor koli že, kitajsko vodstvo je uvidelo, da z zmanjšanjem odvisnosti od zunanjih virov in tehnologij lahko le pridobi – tudi če bo za to še precej časa treba storiti velike žrtve, kar zadeva gradnjo potrebnega zaledja. Cilj ZDA seveda ni bil ta, ampak da bi z omejitvami upočasnile razvoj Kitajske, zlasti vojaške industrije, kar je za nekaj časa tudi uspelo, a kaže, da Kitajska na teh področjih vse bolj stoji na lastnih nogah, tudi če pri razvoju proizvodnih tehnologij zaostaja več let ali celo desetletje.
