Mrzlica umetne inteligence trenutno divja s polno paro, novi in novi podatkovni centri rastejo kot gobe po dežju in ponujajo ogromno računske zmogljivosti tako velikim podjetjem, ki jih gradijo, kot tudi njihovim strankam. Gradnja in širitve potekajo z orjaškim tempom, vendar nekateri analitiki menijo, da trenutno tempo rasti dolgoročno preprosto ne bo vzdržen, kar lahko seveda povzroči težave panogi – po mnenju nekaterih se bo v prihodnjih letih celo razpočil balon umetne inteligence. Tega mnenja seveda običajno ne delijo deležniki v gradnji in proizvodnji strojne opreme, kar komaj preseneča, a nekateri akterji v polprevodniški industriji že začenjajo spoznavati, da je dolgoročno treba računati na težave.
Odličen primer je opozorilo največjega kitajskega proizvajalca polprevodnikov: Zhao Haijun, sovodja podjetja SMIC (Semiconductor Manufacturing International Co.), meni, da bo velik del podatkovnih centrov za umetno inteligenco, ki nastajajo v dotlej nevidenem tempu, po vsem svetu ostal neizkoriščen, podobno kot so neizkoriščeni ostali kitajski podatkovni centri, zgrajeni v začetku dvajsetih let tega stoletja v upanju na množično povpraševanje – ki se potem na koncu ni pojavilo.
Po besedah direktorja bi velika podjetja rada v samo enem ali dveh letih zgradila zmogljivosti podatkovnih centrov, ki bi zadostovale za deset let, vendar si povsem ne premislijo, kaj točno bodo ti podatkovni centri počeli.
Okoli umetne inteligence je veliko vrenja, pričakovati je, da bo ta tehnologija v prihodnjih letih zagotovo vplivala na razvoj večine panog in poslovnih področij. Zaenkrat ostaja vprašanje, v kolikšnem času bo ta vpliv dosegel posamezne gospodarske sektorje, in prav tako je vprašljivo, kako velik vpliv bo imela nanje. Na to zaenkrat praktično nihče ne zna dati natančnega odgovora, prav zato toliko ljudi v posameznih panogah govori o balonu umetne inteligence, saj ni videti, kam lahko vodi trenutna mrzlica.
Sovodja podjetja SMIC je razburjenje okoli podatkovnih centrov za umetno inteligenco primerjal z gradnjo hitrih železniških prog ali avtocest v pričakovanju, da bo promet naraščal – namesto da bi to storili šele takrat, ko bi to zaradi naraščajočih potreb res bilo potrebno. Temu bi seveda lahko oporekalo številno podjetij, na primer Meta, OpenAI, Alphabet ali xAI, saj lahko ta podjetja za razvoj svojih velikih jezikovnih modelov in drugih rešitev na osnovi umetne inteligence porabijo praktično poljubno količino virov.
Poleg naštetih podatkovne centre za umetno inteligenco gradijo tudi številna druga velika podjetja, in to v vrednostih več milijard dolarjev. Po raziskavi Moody’s Ratings bi lahko vrednost naložb v infrastrukturo, povezano z umetno inteligenco, v prihodnjih petih letih presegla 3 bilijone dolarjev. Samo letos bi lahko veliki akterji v panogi, kot so Alphabet, Microsoft, Amazon Web Services in Meta Platforms, izvedli za približno 650 milijard dolarjev kapitalskih naložb, a tudi kitajska podjetja narekujejo podoben tempo rasti: ByteDance, Tencent in Alibaba prav tako povečujejo obseg virov, namenjenih umetni inteligenci.
Položaj je lahko za posamezne akterje v panogi problematičen, ker se jim lahko zgodi enako kot programu „Eastern Datas, Western Computing“, zagnanemu na Kitajskem v začetku dvajsetih let tega stoletja, v okviru katerega so številni zagonski podjetniki ustvarili velike podatkovne centre v zahodnih regijah Kitajske v upanju, da jih bodo potrebovali za obdelavo podatkov iz vzhoda. V zahodnih regijah je bila cena električne energije ugodna, zato bi lahko z njihovimi podatkovnimi centri stroškovno učinkovito zadovoljili potrebe gospodarsko močnejših vzhodnih regij po računskih zmogljivostih.
Toda snovalci projekta niso upoštevali, da bo zaradi velikih razdalj zakasnitev višja od idealne, zato oddaljeni podatkovni centri niso bili privlačni za stranke na področjih uporabe, kjer je velikost zakasnitve ključnega pomena. Povpraševanje je tako močno zaostajalo za ponudbo, podatkovni centri pa so običajno delovali z le približno 20- do 30-odstotno izkoriščenostjo – in to samo tisti, po katerih je sploh bilo kaj povpraševanja, ostali so neizkoriščeni čakali na boljše čase. Velik del računskih zmogljivosti je bil sicer ustvarjen za oskrbo državnih podjetij in vladnih organizacij.
Zanimivo je, da se je zgoraj omenjeni projekt nadaljeval še v letih 2024 in 2025, čeprav je postalo jasno, da ni resnično izpolnil pričakovanj, zato so se tudi vlagatelji začeli spraševati, ali bo obratovanje dolgoročno vzdržno in ali je mogoče pričakovati donosnost.
Hkrati kitajsko ministrstvo za industrijo in informacijsko tehnologijo položaj poskuša rešiti z uvedbo centralizirane oblačne platforme, s katero bi lahko po vsej državi izkoristili tudi vire, ki delajo v prazno. Načrtovanje in gradnja takšnega omrežja seveda nista enostavni nalogi, saj so posamezni podatkovni centri zgrajeni okoli različne strojne opreme in se zelo razlikujejo tudi po programski opremi, zato so velike tudi razlike v njihovih zmogljivostih.
