Po odhodu vodje Nvidie se razburjenje še vedno ne polega, novice o morebitnih razlogih in posledicah pa kar dežujejo. Analitiki SemiAnalysis, ki pozorno spremljajo dogajanje v polprevodniški industriji, so nedavno začeli razglabljati, kaj vse bi lahko botrovalo odhodu prvega moža Nvidie poleg razmerij z domnevno vohunko in eno od podrejenih.
Glede na trenutno znane informacije analitiki menijo, da je pri odstranitvi Jensena Huanga zelo pomembno vlogo utegnilo imeti tihotapljenje ogromnih količin pospeševalnikov za umetno inteligenco na Kitajsko. Zaradi ameriških izvoznih sankcij ti v državo po uradni poti nikakor ne bi smeli priti. Po njihovih izračunih naj bi na Kitajsko prispelo za približno 1,5 GW pospeševalnikov za umetno inteligenco, kar bi lahko pomenilo kar okoli 1,5 milijona grafičnih procesorjev. V to količino seveda niso všteti modeli, ki so v državo prispeli ob popolnem spoštovanju ameriških izvoznih sankcij. Omenjena količina je torej v državo prispela nezakonito, poleg modelov H800 in H20. Zanimivo je, da je ameriško ministrstvo za trgovino glede količine pretihotapljenih grafičnih procesorjev prišlo do približno enakih ugotovitev.
Številke seveda niso nujno natančne. Če za osnovo vzamemo Nvidiin H200 v izvedbi SXM, njegov TDP znaša 700 W, pri modulu B200 SXM pa moramo računati že s 1.000 W. V prvem primeru bi v omenjeno oceno skupne moči sodilo 2,142 milijona grafičnih procesorjev, v drugem pa približno 1,5 milijona. Dejanska številka bi lahko bila nekje vmes. V vsakem primeru gre za ogromno računsko zmogljivost: Colossus 1, ki ga je zgradil xAI, denimo uporablja približno 230.000 pospeševalnikov H200 in H100, Colossus 2 pa bi lahko temeljil že na 1,2 milijona grafičnih procesorjev Blackwell B200 in B200. Iz pretihotapljene količine bi bilo tako mogoče sestaviti Colossus 1 in Colossus 2, skupna računska zmogljivost pa bi lahko celo presegla zmogljivost teh dveh superračunalniških gruč. Poleg tega ocena 1,5 GW ne zajema celotne in dokončne količine. Na Kitajsko bi lahko prispeli še dodatni pospeševalniki za umetno inteligenco, natančnega števila pa ni mogoče niti oceniti.
Oblasti preiskujejo tudi konkretne primere. V enem od njih se je pojavil sum glede 130 strežnikov z Nvidiinimi B300, od katerih jih je 74 prispelo na Kitajsko, čeprav bi jih morali po dokumentaciji uporabljati na Japonskem. Drugi večji primer je povezan s soustanoviteljem podjetja Supermicro, ki je podjetju v jugovzhodni Aziji prodal strežnike v vrednosti 2,5 milijarde dolarjev. Blago v vrednosti 510 milijonov dolarjev je na koncu pristalo pri Alibabi na Kitajskem. Pod drobnogled so prišli še drugi primeri. Alice Huang, nekdanja direktorica podjetja MegaSpeed, ki je osvojila srce Jensena Huanga, naj bi po poročilih pomagala pri tihotapljenju pospeševalnikov za umetno inteligenco na Kitajsko v vrednosti približno 7,5 milijarde dolarjev. To pomeni okoli 240.000 pospeševalnikov H100 in H200.
Po mnenju analitikov tudi čas odhoda ni naključen. Jensen Huang je namreč dejavno lobiral za omilitev pravil za Kitajsko in proti popolni prekinitvi dostopa do ameriške strojne opreme, saj bi to škodovalo tako ameriški panogi umetne inteligence kot gospodarstvu ZDA. Odstranitev vodje naj bi za upravičeno ocenila tudi ameriška obveščevalna skupnost, vendar ni dokazov, da bi pri tem dejavno sodelovala. Pri odločitvi bi lahko imelo vlogo tudi januarsko sprejetje zakona RASA (Remote Access Security Act). Ameriški kongres namreč želi pristojnosti ameriškega izvoznega nadzora razširiti tudi na oddaljeni dostop do strojne opreme zunaj Kitajske, denimo v Evropi ali na Bližnjem vzhodu, ki omogoča napredne storitve umetne inteligence. Tega nista podpirala ne Oracle ne Nvidia. Jensen Huang je že prej nasprotoval omejevanju izvoza pospeševalnikov za umetno inteligenco. Po njegovem mnenju takšna ureditev ne otežuje položaja le Kitajski, temveč zmanjšuje tudi konkurenčnost ameriških podjetij in bi lahko povzročila izgubo ameriške premoči na področju umetne inteligence.
Analitiki menijo, da je z odhodom Jensena Huanga z vrha Nvidie izginil pomemben nasprotnik strožjih pravil za Kitajsko, ki je oviral njihovo uvedbo. Ob tem pa ne gre pozabiti, da je zaostrovanje dvorezen meč. Po eni strani lahko Kitajski dejansko prepreči dostop do ameriške strojne opreme in storitev, čeprav le z omejenim uspehom, saj je prepovedi mogoče zaobiti, kot kažejo že navedeni primeri. Po drugi strani pa lahko Kitajsko spodbudi k še večjim vlaganjem v razvoj umetne inteligence in polprevodniške industrije. S tem bi se lahko njena konkurenčnost občutno izboljšala, odvisnost od Zahoda pa močno zmanjšala.
Če pa Kitajski dostopa do sodobne strojne opreme in storitev umetne inteligence ne bi povsem zaprli, temveč bi ga le omejili, bi prihodki lahko krepili ameriško gospodarstvo in ameriška podjetja. Obenem bi bilo mogoče ohraniti nadzor nad storitvami, ki jih najemajo kitajska podjetja, ter posameznemu podjetju ali organizaciji ob pojavu varnostnih ali drugih tveganj dostop onemogočiti. Takšen pristop bi ohranjal odvisnost od ameriške strojne opreme in storitev, kitajskim podjetjem pa bi z večjo zmogljivostjo in širšim naborom funkcij prinašal tudi prednosti. S tem bi se zmanjšali privlačnost doma razvitih pospeševalnikov za umetno inteligenco, obseg državnih subvencij zanje in hitrost njihovega razvoja. V nasprotnem primeru bi ti čez čas lahko tudi na mednarodnem trgu postali tekmeci izdelkom Nvidie in AMD-ja.
Po mnenju analitikov je pomembno tudi, da kitajski razvijalci veliko prispevajo k razvoju svetovnega programskega ekosistema. Njihovi odprti modeli omogočajo učinkovitejše izvajanje različnih opravil umetne inteligence tudi na Nvidiini strojni opremi, od česar imajo lahko koristi tako kitajski razvijalci kot razvijalci iz drugih držav. Prav tako ne gre pozabiti, da ni le Kitajska odvisna od ZDA, temveč so tudi ZDA odvisne od Kitajske. Potrebujejo kitajske inženirje, proizvajalce sestavnih delov in druge proizvajalce. Nepogrešljive so tudi plemenite kovine in druge surovine, dostop do katerih bi Kitajska lahko omejila s povračilnimi ukrepi, kot se je v preteklosti že večkrat zgodilo.
Analitiki zato namesto popolne prepovedi zagovarjajo različno stopnjo dostopa glede na opremo in storitve. Dostop do najnaprednejših naprav in storitev bi bilo torej smiselno omejevati ali nadzorovati. Popolna prepoved bi glede na navedeno škodovala ne le Kitajski, temveč tudi ZDA in svetovni programski ter strojni infrastrukturi za umetno inteligenco. Ob upoštevanju celotne slike imata glede tega verjetno prav Nvidia in Oracle.
































