Nasin observatorij Neil Gehrels Swift je 20. oktobra 2026 še zadnjič pogledal v nebo, medtem ko je krožil približno 275 kilometrov nad Zemljo. Vesoljska agencija je tri dni pozneje končala njegovo misijo, saj se je Swift do takrat spustil v tako nizko orbito, da njegovi instrumenti zaradi upora redkega zraka niso več mogli stabilno delovati.
Vesoljsko plovilo je 4. novembra znova vstopilo v ozračje nad Severno Sumatro v Indoneziji in skoraj v celoti zgorelo. S tem sta se nekoliko nenadoma končali dve izjemni desetletji, ki ju je preživelo predvsem ob opazovanju silovitih vesoljskih eksplozij.
Pred Swiftovo vrnitvijo v ozračje je poleti 2026 potekala reševalna misija, ki se je žal končala neuspešno. Robotsko vesoljsko plovilo LINK, ki ga je razvilo zasebno podjetje in so ga poslali, da bi Swift dvignilo v varnejšo orbito, je že septembra znova vstopilo v Zemljino ozračje. Plovilo, namenjeno reševanju spuščajočega se vesoljskega teleskopa, je bilo tako uničeno več tednov pred njim.
Nevaren posel
Za vsakogar, ki vsaj malo pozna raziskovanje vesolja in vesoljske polete, seveda ni nič novega, da je v vesolju zelo težko izpeljati kakršno koli nalogo, tudi reševanje satelitov. Približati se plovilu v orbiti in ga po potrebi ujeti je še posebej zahtevno, zlasti če se nenadzorovano premika. Izguba Swifta opozarja na novo nevarnost v mladi panogi, ki se ukvarja s popravljanjem, oskrbo z gorivom in premikanjem vesoljskih plovil v orbiti. Če gre kaj narobe, lahko tudi reševalno plovilo postane težava.
Po načrtih bi se moral LINK približati Swiftu, ga zgrabiti z eno od svojih treh robotskih rok, nato pa z vklopom potisnikov teleskop dvigniti na višino približno 600 kilometrov nad Zemljinim površjem. Tam bi lahko še več let opazoval vesolje. Toda misijo so težave spremljale že od začetka: plovilo, ki ga je ob podpori Nase razvilo zasebno podjetje Katalyst Space Technologies, je poletelo 3. julija. Čeprav je kazalo, da so začetne težave s komunikacijo in krmiljenjem uspešno odpravili, se je 25. julija začelo nenadzorovano prevračati.
Izkazalo se je, da dve od treh reakcijskih koles ne delujeta.
Naloga teh težkih koles je bila pomagati pri usmerjanju plovila brez porabe goriva. Zaradi njihove odpovedi in težav s pogonskim sistemom se je LINK začel nenadzorovano vrteti.
Plovilo je mogoče brez delujočih reakcijskih koles usmerjati tudi s potisniki, vendar vsak njihov vklop porablja pogonsko gorivo. Inženirjem je nazadnje uspelo upočasniti vrtenje plovila LINK z vklopom potisnikov v nasprotni smeri vrtenja. NASA je avgusta poročala, da so hitrost vrtenja zmanjšali s približno devetih stopinj na sekundo na približno stopinjo in pol.
A tudi to ni zadoščalo za rešitev misije: NASA in Katalyst Space sta 19. avgusta sporočila, da ne bosta poskušala ujeti Swifta in dvigniti njegove orbite. Na koncu so izvedli le nekakšen demonstracijski preizkus, pri katerem je LINK letel od 12 do 15 kilometrov od Swifta, razprl vse tri robotske roke in preizkusil električne potisnike. Vendar se teleskopu nikoli ni dovolj približal, da bi ga lahko zgrabil.
Anatomija neuspeha
Glavna težava je bila, da servisno vesoljsko plovilo, kot je LINK, na pot odrine z omejeno zalogo pogonskega goriva. Inženirji so morali to zalogo razporediti med posamezne naloge misije: od doseganja cilja in varnega približevanja do prijema in premestitve v novo orbito. Poleg tega so »spakirali« tudi nekaj rezervnega goriva za nepredvidene dogodke. Predstavljajmo si vlečno vozilo, ki večino goriva porabi za to, da se izvleče iz jarka, v katerega je samo zdrsnilo. Tudi če doseže pokvarjeni avtomobil, mu morda ne bo ostalo dovolj goriva, da bi ga odvleklo domov.
Nekaj podobnega se je zgodilo tudi plovilu LINK. Po Katalystovih navedbah plovilo, potem ko so inženirji obvladali njegovo vrtenje, ni imelo več dovolj pogonskega goriva, da bi zgrabilo Swift in ga varno dvignilo v novo orbito. Ob tem se postavlja vprašanje, zakaj na krovu ni bilo več goriva. Zaloga, ki zadošča praktično le za načrtovane manevre, navsezadnje ne pušča veliko prostora za reševanje nepričakovanih težav. Toda vsak dodaten dekagram goriva poveča maso plovila, izstrelitev težjega tovora pa je dražja, poleg tega je za njegovo premikanje potrebnega več goriva.
Čeprav vzrok za okvaro plovila LINK še ni znan, tudi načrtovanje misije ni potekalo brez težav. Povečana Sončeva dejavnost je od leta 2024 povzročala širjenje zgornjih plasti Zemljinega ozračja, zaradi večjega zračnega upora pa je Swift izgubljal višino hitreje od pričakovanj. Ko je NASA opazila, kako hitro se vesoljski teleskop spušča, je poskušala hitro ukrepati, da bi observatorij rešila, vendar to ni preprosta naloga. Načrtovanje in izvedba vesoljskih misij običajno trajata več let, v tem primeru pa je obstajala bojazen, da s tradicionalnim razvojnim programom ne bi pravočasno dosegli cilja.
Zato je NASA septembra 2025 z zasebnim podjetjem Katalyst sklenila pogodbo za razvoj ustreznega vesoljskega plovila v vrednosti 30 milijonov dolarjev, kar je za vesoljsko industrijo zelo skromen znesek.
Podjetje je imelo za načrtovanje, izdelavo, preizkušanje in izstrelitev plovila LINK manj kot leto dni. To mu je tudi uspelo, saj je plovilo 3. julija 2026 dejansko poletelo.
Toda hitrost ima svojo ceno. Zaradi tesnega časovnega načrta je ostalo manj časa za preizkušanje, izdelavo rezervnih delov in načrtovanje možnosti popravil med misijo. Iz javno dostopnih poročil za zdaj ni razvidno, ali je kaj od tega prispevalo k okvari plovila LINK in neuspelim poskusom popravila. Velja pa poudariti, da je bila to prva dejanska vesoljska misija podjetja, ustanovljenega leta 2020, ki želi tržiti storitve servisiranja v orbiti. To velja kljub temu, da je Atomos Space, ki ga je prevzelo nekaj mesecev prej, že imel tovrstne izkušnje.
Pomembne izkušnje
Po Nasini analizi je pobuda kljub neuspehu plovila LINK agenciji prinesla pomembne izkušnje s hitro izdelavo servisnega vesoljskega plovila, njegovo utiritvijo in upravljanjem. Med misijo so tudi dokazali, da je na poškodovano plovilo mogoče naložiti novo krmilno programsko opremo in ga tako stabilizirati s preostalo delujočo strojno opremo. LINK je poleg tega preizkusil svoje roke in uspešno hkrati vklopil vse tri potisnike.
Vse to bi lahko bilo v prihodnje zelo pomembno. Čeprav je Swift najnujneje potreboval dvig orbite, ni edino dragoceno vesoljsko plovilo, ki bi se lahko v prihodnjih letih znašlo v težavah.
Nasin vesoljski teleskop Hubble bi lahko nekega dne potreboval podobno pomoč. Po nekaterih informacijah bi bil lahko prav on naslednje plovilo, deležno takšnega servisiranja, če bi bila tokratna misija uspešna.
Prihodnje misije pri reševanju satelitov sledijo dvema pristopoma, ki se dopolnjujeta. ELSA-M podjetja Astroscale je zasnovan za prijem satelitov, ki jih že pred izstrelitvijo opremijo s priklopno ploščo. Ta bi reševalnemu plovilu olajšala prijem in premikanje satelita, če bi se ta znašel v težavah. Cilj programa Evropske vesoljske agencije ClearSpace-1, načrtovanega za leto 2029, pa je ujeti satelit Proba-1, ki nima priklopne plošče ali česar koli drugega, kar bi olajšalo prijem.
Misija plovila LINK je pokazala, da reševanje zahteva več kot le robotsko roko in dovolj goriva za dosego cilja. Potrebno je tudi plovilo, ki lahko ostane stabilno, si opomore po lastnih okvarah in ohrani dovolj pogonskega goriva za dokončanje nalog ter morebitne nepredvidene zaplete.
