Konec življenja zvezde ne pomeni nujno tudi konca planetov, ki krožijo okoli nje. Najnovejša odkritja kažejo, da se lahko planeti preoblikujejo ali preživijo dramatični proces, v katerem se zvezda rdeča orjakinja spremeni v belo pritlikavko. Pred kratkim so denimo okoli nekdanje zvezde odkrili nebesno telo, veliko kot Pluton.
Bele pritlikavke so ostanki zvezd, podobnih Soncu. Te zvezde milijarde let zlivajo vodik v helij v svojem jedru. Ko jim zmanjka vodika, se zvezda zruši, tlak in temperatura v jedru se povečata in – bum: helij se začne zlivati v ogljik in kisik.
Fazo zlivanja helija spremlja dramatična sprememba v celotni zvezdi: postane rdeča orjakinja. Dramatično se napihne, planete pogoltne v celoti, spremljevalce, ki jih ne zaobjame, pa potisne na nestabilne tirnice. Ko zmanjka tudi helija, se jedro znova skrči. Ostane vroč, gost objekt: bela pritlikavka. Ko zvezda odvrže zunanje plasti, ostane objekt, katerega masa lahko znaša do polovice mase Sonca, prostornina pa je približno enaka zemeljski.
Opazovanja zadnjih let so zagotovila dokaze, da okoli belih pritlikavk obstajajo diski drobirja. Pred nekaj tedni so raziskovalci odkrili »feniksov planet« – nebesno telo, za katero menijo, da je nastalo po nastanku bele pritlikavke, torej po smrti zvezde.
Zadevna bela pritlikavka je J1328−1450, ki je od nas oddaljena 1600 svetlobnih let. Raziskovalci so v obroču drobirja prepoznali dve vrzeli, natanko takšni, kot jih običajno opazimo v protoplanetarnih diskih okoli mladih zvezd. »Že nekaj časa vemo, da lahko planeti preživijo preobrazbo osrednje zvezde, a to je prvi primer tako kompleksnega sistema z obročem drobirja z dvema vrzelma in potencialno dvema preživelima planetezimaloma,« je povedal Nicola Gentile Fusillo z Università degli Studi di Trieste v Italiji.
V protoplanetarnih diskih planeti med nastajanjem ustvarijo prazne pasove, ker vase zbirajo snov in s svoje tirnice pometejo odvečno. Tako je tudi tukaj. Raziskovalna skupina ocenjuje, da je notranjo vrzel oblikoval objekt, velik kot običajen asteroid, morda s premerom nekaj kilometrov. Drugo vrzel je oblikovalo veliko večje nebesno telo, ki lahko doseže velikost Plutona ali je nekoliko večje od Lune.
»Struktura, ki jo vidimo v tem sistemu, je še posebej zanimiva, ker so obroči in vrzeli izjemno stabilni,« je povedal Felipe Lagos-Vilches, soavtor študije, ki poroča o rezultatih, astronom z Univerze Warwick in Universidad Técnica Federico Santa María.
Ekipa je pri analizi odkrila prisotnost kalcija, kisika, magnezija in železa. To so elementi, ki so pogosti v kamnitih telesih Osončja. Porazdelitev pa ni enakomerna – v zunanjih območjih je vsebnost magnezija nižja kot v notranjih. Na tej podlagi je mogoče tudi, da so sami obroči ostanki uničenih planetov, menijo strokovnjaki.
Ko se bo Sonce spremenilo v belo pritlikavko, se bo morda nekaj podobnega zgodilo tudi okoli njega. »Sistem ponuja redek vpogled v nasilen, kaotičen proces, v katerem se kariera planetarnega sistema tako rekoč konča, in nakazuje, da so diski okoli mrtvih zvezd lahko precej bolj zapleteni, kot smo mislili,« pravi Gentile Fusillo, ki je tudi sodelavec Astronomskega observatorija INAF v Trstu. »Sistem nam tako ponuja izjemen vpogled v to, kakšna je lahko prihodnost planetarnih sistemov, vključno z našim,« dodaja Lagos-Vilches.
