1. aprila so se prvič po več kot 50 letih astronavti odpravili proti Luni. Misija NASA Artemis II je štartala iz Cape Canaverala na Floridi in če gre vse po načrtih, bodo njeni potniki prišli dlje od Zemlje kot kateri koli človek doslej. Astronavti bodo po izstrelitvi približno 24 ur krožili okoli Zemlje, da opravijo potrebne preglede, nato pa bodo prižgali motorje in se odpravili proti Luni.
Potovanje bo trajalo tri dni, medtem pa bo površje Lune iz oken kapsule vse večje, kar si bomo lahko ogledali tudi mi prek neposrednega prenosa. Po prihodu bodo astronavti med obletom oddaljene strani Lune zagledali predele lunine površine, ki jih človeško oko še nikoli ni videlo neposredno. Nato bodo začeli tridnevno pot domov.
Artemis II je druga v vrsti misij, katerih cilj je, da NASA znova pošlje človeka na površje Lune (kjer je zadnjič stopil ameriški astronavt decembra 1972), po možnosti še preden to stori Kitajska. Glavni cilj sedanje poti je preizkusiti, kako dobro kapsula Orion, velika kot avtodom, varuje astronavte zunaj Zemljinega magnetnega polja, v z sevanjem obremenjenem okolju globokega vesolja. Sedanja pot je v bistvu ustreznik misije Apollo 8 iz leta 1968, med katero so trije astronavti obkrožili Luno kot pripravo na poznejše pristanke na Luni.
Med potjo bodo astronavti misije Artemis II, Reid Wiseman, Victor Glover in Christina Koch iz NASA ter Jeremy Hansen iz Kanadske vesoljske agencije, opravili številne znanstvene poskuse. Med drugim bodo preučevali, kako vesoljski polet vpliva na človeško zdravje, in s prej nevideno podrobnostjo opazovali površje Lune. Misija je zgodovinska tudi z drugih vidikov: Glover bo prvi temnopolti, Koch prva ženska, Hansen pa prva oseba, ki ni iz Združenih držav, ki potuje onkraj tirnice okoli Zemlje.
Kot smo že omenili, je neskriven cilj programa Artemis zmaga v vesoljski tekmi s Kitajsko. Kitajska je zahvaljujoč uspešnemu robotskemu programu v zadnjih letih štirikrat poslala sonde na Luno in dvakrat od tam prinesla vzorce površja, med njimi prve vzorce z oddaljene strani Lune. Po načrtih Kitajska namerava do leta 2030 poslati človeka na površje našega nebesnega spremljevalca.
Kar zadeva NASA, bodo v okviru naslednje misije Artemis III, načrtovane za prihodnje leto, preizkusili opremo, potrebno za pristanek na Luni, in če bo šlo vse dobro, bo lahko leta 2028 posadka misije Artemis IV tudi pristala na površju. Temu bi v naslednjih letih sledilo več deset robotskih in človeških pristankov, katerih cilj je zgraditi stalno ameriško bazo na Luni. Vse to seveda ne bo preprosta naloga, nenazadnje zato, ker je vesoljski polet, zlasti doseganje ciljev zunaj tirnice okoli Zemlje, še vedno izjemno drag.
NASA poudarja tudi, da program Artemis ni zgolj ponovitev misij Apollo in da je pomemben cilj poglobiti znanstveno osredotočenost. V okviru tega ima Artemis II tudi svojega znanstvenega častnika, to mesto, ki v dobi Apolla ni obstajalo, izmenično zasedajo trije sodelavci NASA. Med potjo s Zemlje skupaj z astronavti dela cela ekipa znanstvenih raziskovalcev, ki jim nenehno svetuje, zlasti v izjemno pomembnih urah, ko preletijo Luno.
Še ena razlika v primerjavi z misijami Apollo je, da je Artemis veliko bolj mednarodno usmerjen. Sporazum Artemis je podpisalo več kot 60 držav in vsebuje vrsto načel za pomoč civilnemu raziskovanju vesolja. Za samo misijo Artemis II pa je Evropska vesoljska agencija zagotovila servisni modul Orion, ki zagotavlja energijo in pogon vesoljskega plovila.
Vesoljske agencije Argentine, Nemčije, Saudove Arabije in Južne Koreje so k misiji prispevale majhne satelite, ki bodo preučevali učinke sevanja globokega vesolja, po eni strani na vesoljska plovila, po drugi pa na simulirana človeška tkiva. Podobna skupina cubesatov je bila prisotna že na poti Artemis I leta 2022, čeprav večina takrat zaradi različnih okvar ni mogla opraviti naloge. Ti in drugi neuspehi potrjujejo, kakšne izzive pomeni vesoljski polet – tudi brez človeških potnikov.
