Vesoljski observatorij James Webb (JWST) agencije NASA je od izstrelitve pred več kot štirimi leti v zgodnjem vesolju odkril neverjetno veliko svetlih galaksij. A tudi med njimi se izjemno izstopa drobna rdeča pika, o kateri so poročali lani: po mnenju odkriteljev bi lahko šlo za galaksijo, ki je sijala manj kot 100 milijonov let po velikem poku, precej prej, kot so teoretiki doslej menili, da je mogoče. Zdaj druga ekipa trdi, da bi bil objekt z imenom Capotauro lahko nekaj še bolj eksotičnega: dolgo iskana eksplozija starodavne zvezde prve generacije.
Ekipa opozarja tudi na bolj vsakdanjo možnost: po njej naj bi naleteli na nenavadno hladnega rjavega pritlikavca – neuspelo zvezdo velikosti Jupitra –, ki medlo žari v infrardečem območju, medtem ko se giblje po Rimski cesti. Obe možnosti bi bili zelo zanimivi, pravi Andrea Ferrara z Scuola Normale Superiore, vodilni avtor v reviji Open Journal of Astrophysics objavljene študije.
Čeprav bi bila tako zgodnja galaksija, ki je obstajala na začetku zgodovine vesolja, revolucionarna, saj je možnost, da bi jo zaznal JWST, praktično ničelna, pravi strokovnjak, bi supernova lahko dala najbolj nedvoumen dokaz o naravi prvih zvezd vesolja. A tudi če gre »samo« za rjavega pritlikavca, bi bil to najhladnejši doslej zaznani tak nebesni objekt in najbolj oddaljen od Zemlje. Prihodnja opazovanja bodo lahko odločila, katera razlaga je prava: gibanje bi govorilo za rjavega pritlikavca, bledeča svetlost za supernovo, stalna svetloba pa za obstoj oddaljene galaksije.
Giovanni Gandolfi z Rimskega astronomskega observatorija je vodil ekipo, ki je Capotauro prva razglasila za kandidata za oddaljeno galaksijo. Zvezdo je poimenoval po gori v Emiliji-Romanji, svoji domači pokrajini. Poznejša opazovanja JWST, katerih cilj je bil natančno določiti rdeči premik, niso dala jasnega rezultata. V študiji, objavljeni septembra 2025, so strokovnjaki trdili, da gre bodisi za izjemno oddaljeno galaksijo bodisi za rjavega pritlikavca, oddaljenega le nekaj sto svetlobnih let, ki se je v milijardi let ohladil skoraj na sobno temperaturo.
Ferrara pa je pri objektu Capotauro opazil nekaj nenavadnega. Med prvim posnetkom JWST in posnetkom več kot dve leti pozneje se je svetlost vira povečala za 20 % – takšnega vedenja ni bilo pričakovati ne pri galaksiji ne pri rjavem pritlikavcu. Ferrara in njegovi kolegi raje domnevajo, da gre za supernovo zaradi parne nestabilnosti, tip eksplozije, za katerega menijo, da se pojavlja samo pri zelo masivnih zvezdah. Te so skoraj v celoti sestavljene iz prvotnega vodika in helija, brez težjih elementov, ki so se kopičili v poznejših obdobjih kozmične zgodovine. V takšnih zvezdah se lahko visokoenergijski žarki gama v notranjosti jedra spontano pretvorijo v pare elektron-pozitron, kar zvezdi odvzame sevalni tlak, ki drži njene zunanje plasti, in sproži kolaps, ki vodi v ogromno termonuklearno eksplozijo.
V podporo svoji argumentaciji so raziskovalci vzeli teoretične napovedi za svetlobno krivuljo supernove zaradi parne nestabilnosti in jih primerjali z dvema podatkovnima točkama objekta Capotauro. Dobro se ujemata, a da bi bila resnično prepričljiva, ekipa potrebuje tretjo podatkovno točko čez eno leto ali pozneje, ko bi se morala svetlost po napovedih strmo zmanjševati. »Če se izkaže za pravo, bo to spremenilo naš pogled na zgodnje vesolje,« pravi Ferrara. »Toda želimo biti prepričani.«
Odkritje supernove zaradi parne nestabilnosti v zgodnjem vesolju ne bi le dokazalo, da so se takšne eksplozije lahko dogajale, temveč bi astronomom ponudilo tudi prvi pogled na galaksijo, v kateri orjaške zvezde prve generacije požigajo plin neposredno iz velikega poka. Najbolje prilegajoča se svetlobna krivulja kaže na zvezdo z maso vsaj 250-krat večjo od Sončeve, ki je eksplodirala manj kot 300 milijonov let po velikem poku, pravijo strokovnjaki.
»Bilo bi čudovito, če bi bilo res, in morda tudi je,« pravi Stan Woosley, teoretični fizik z Univerze v Santa Cruzu, ki je imel ključno vlogo pri razvoju modelov supernov zaradi parne nestabilnosti. Če bi opazili že en tako svetel primer, ki ustreza zvezdi na zgornjem koncu masnega razpona, bi to pomenilo, da je morda obstajalo še veliko več starodavnih zvezd z nižjo maso, dodaja. In če je po bledenju supernove gostiteljska galaksija še vidna, bi lahko z raziskovanjem njenih lastnosti izvedeli, kako velike in svetle so bile starodavne zvezde. A z take razdalje bo zelo težko razlikovati takšno supernovo od drugih vrst izjemno svetlih eksplozij, opozarja Woosley.
Drugi astronomi kot razlago raje vidijo rjavega pritlikavca, ki sploh ni tako oddaljen. Aprila so Maruša Bradač, raziskovalka z Univerze v Ljubljani, in njeni kolegi poročali, da sta se dva druga izjemno oddaljena kandidata za galaksiji JWST po opazovanju premika njunih položajev izkazala za rjava pritlikavca.
A rjavi pritlikavci so zanimivi sami po sebi, saj premoščajo vrzel med planeti in zvezdami, pravi Bradač. Ker so majhni in medli, večino rjavih pritlikavcev zaznajo v neposredni soseščini Zemlje. Opazovanja JWST lahko osvetlijo številne rjave pritlikavce na večjih razdaljah in razkrijejo, v katerih delih Rimske ceste nastajajo in se zadržujejo ter – glede na njihovo temperaturo – kako se starajo.
Tako kot pri zadnjih dveh odkritjih se lahko tudi Capotauro izkaže za rjavega pritlikavca, a vprašanje še ni razrešeno, pravi Bradač. Astronomom ni treba dolgo čakati: JWST lahko Capotauro v naslednjih nekaj mesecih znova opazuje. Njegov položaj se lahko premakne, svetlost se lahko zmanjša – ali pa ostane nespremenjena. In vsak izid je lahko enako vznemirljiv.
