Eden največjih izzivov pri iskanju življenja zunaj Zemlje je iskanje planetov, podobnih Zemlji. Iz številnih tehničnih in fizikalnih razlogov je to lažje reči kot storiti, a od odkritja prvega eksoplaneta pred več kot tremi desetletji so strokovnjaki na tem področju naredili ogromne korake naprej. Zdaj so dosegli nov pomemben mejnik z zanimivim novim odkritjem.
Astronomi že dolgo poznajo eksoplanet LHS 1440 b. Gre za kamnit planet z 1,73-kratnikom zemeljskega polmera in 5,6-kratnikom zemeljske mase. Okoli svoje zvezde se obkroži le v 24,7 dneva, a ker je njena svetloba precej šibkejša od svetlobe našega Sonca, se ta supersemlja nahaja v bivalnem pasu, kar pomeni, da bi na njeni površini teoretično lahko obstajala tekoča voda.
Že prej so bili znaki možne atmosfere, med drugim v podatkih teleskopa James Webb, zdaj pa so raziskovalci končno poročali o doslej najbolj prepričljivih dokazih. Astronomi so namreč s pomočjo površinskega teleskopa Magellan Clay v observatoriju Las Campanas univerze Carnegie na planetu zaznali uhajanje helija. In kar je najbolj zanimivo, izpuh se zdi spremenljiv.
„Leta 2024 smo opazili, da iz zgornje atmosfere tega eksoplaneta uhaja helij, kar močno kaže na prisotnost atmosfere,“ je povedal soavtor študije, ki poroča o rezultatih, Shreyas Vissapragada iz Carnegieja. Leta 2025 jim je pojav uspelo opazovati znova, vendar z drugačno stopnjo uhajanja, kar pomeni, da atmosfera ne le obstaja, temveč se tudi spreminja.
Raziskovalna skupina meni, da je izpuh helija posledica rentgenskega in skrajnega ultravijoličnega sevanja zvezde. Rdeči pritlikavci so precej dejavnejši od Sonca, kar odpira resna vprašanja o dejanski bivalnosti planetov, ki krožijo okoli takih zvezd. A to so najpogostejše zvezde v galaksiji, zato je vse, kar o njih izvemo, zelo pomembno.
Vprašanje bivalnosti raziskovalce zelo zaposluje. Prisotnost atmosfere je nujen pogoj za življenje, kot ga poznamo, vendar ni edini vidik. Premalo je znanega glede možnih kemičnih spojin, ki so lahko prisotne ali odsotne, raziskovalci pa očitno ne želijo ugibati.
„O spodnji atmosferi planeta še ne vemo dovolj, da bi dobili popolno sliko o tem, iz kakšnih kemičnih snovi je sestavljena, kaj šele o površini (ali njenem pomanjkanju) ter morebitni prisotnosti tekoče vode,“ je povedal Vissapragada. Ekipa že načrtuje nova opazovanja, da bi lahko še naprej spremljala spremembe helija. To lahko samo po sebi prinese pomemben vpogled v obnašanje planeta in zvezde.
Vissapragada je hkrati poudaril pomen površinske astronomije, ki je imela v tem delu ključno vlogo. Živimo v posebnem obdobju, ko smo še leta stran od tega, da začnejo delovati teleskopi nove generacije, kot sta Extremely Large Telescope in Giant Magellan Telescope. Ti bodo morda lahko neposredno upodobili eksoplanete s trdno površino.
Po drugi strani svetlobno onesnaževanje zaradi vesoljskih satelitov površinsko astronomijo vse bolj ogroža. „To konkretno meritev je omogočil nov visokoločljivostni spektrograf, nameščen na enem od teleskopov Magellan, kar dokazuje, kako veliko lahko z nekaj ustvarjalnosti dosežemo z orodji, ki jih na Zemlji že imamo,“ je povedal Vissapragada.
Medtem ko se iskanje dvojčka Zemlje nadaljuje, astronomi zahvaljujoč strokovnosti in predanosti še naprej premikajo meje, da bi dobili globlji vpogled v značilnosti oddaljenih svetov. Eksoplanet z atmosfero, ki kroži v bivalnem pasu svoje zvezde, je pri tem delu fenomenalno odkritje.
