Sivi volk je bil nekoč razširjen po vsej severni polobli – od arktične tundre prek gozdov zmernega podnebja, travnikov in puščav je bil povsod prisoten kot eden najuspešnejših plenilcev na planetu. V zadnjih nekaj sto letih pa so ga ljudje zelo učinkovito iztrebili z velikega dela njegovega območja razširjenosti. In kot se je izkazalo, je to vplivalo tudi na njihovo evolucijo.
V novi raziskavi so strokovnjaki preučili volčje lobanje, zbrane v različnih delih Evrope, Azije in Severne Amerike, da bi poskusili oceniti, kako je okolje, v katerem živijo živali, vplivalo na obliko njihovih lobanj. Raziskovalci so ugotovili, da na obliko lobanje v osnovi vplivajo trije dejavniki.
Prvi med njimi je geografska lega: volkovi, ki živijo na višjih zemljepisnih širinah – torej živali v severnih delih Severne Amerike in Evrope – so na splošno večji od svojih sorodnikov v južnih regijah. To je v skladu z Bergmannovim pravilom, po katerem so živali, ki živijo na hladnejših, višjih zemljepisnih širinah, običajno večje telesne velikosti kot tiste na toplejših, nižjih zemljepisnih širinah.
Naslednji dejavnik je velikost plena. Volkovi, ki lovijo večje rastlinojede, kot so losi ali bizoni, imajo večje lobanje. Ta učinek je tako močan, da je velikost lobanj volkov v Yellowstonu, čeprav živijo precej južno, primerljiva z velikostjo lobanj volkov na višjih zemljepisnih širinah, saj njihovo prehrano pretežno sestavljajo veliki losi.
Nazadnje, najpomembnejši vpliv na velikost lobanje ima identiteta populacije. Nanjo vpliva več dejavnikov, a odločilno vlogo pri tem igrata človekovo poseganje in genetika. Ko so ljudje po svetu lovili in preganjali volkove, so zmanjšali njihovo število in razdrobili njihove populacije. To je sprožilo tako imenovani učinek ustanovitelja, ki nastopi, ko nastane nova živalska populacija iz majhnega števila osebkov, kar vodi v zmanjšanje genetske raznovrstnosti.
»V mnogih primerih so ljudje okrepili procese, ki populacije po naravni poti delajo različne,« pravi Dominika Bujnáková, doktorska študentka Univerze v Oulu in vodilna avtorica študije, ki poroča o rezultatih. »Z zmanjševanjem velikosti populacij in drobljenjem habitatov smo omejili pretok genov in pospešili divergenco med nekaterimi populacijami, ne le z genetskega vidika, ampak tudi glede zunanjega videza populacij.«
Jasen primer tega vidimo pri volkovih, ki danes živijo na Norveškem in Švedskem. Do šestdesetih let prejšnjega stoletja so plenilce v tej regiji skoraj popolnoma iztrebili, nato pa se je z vzhoda vrnila majhna populacija. Ta je ustvarila izjemno značilno volčjo populacijo, ki ima širšo čelnico, višjo lično kost in bolj navzdol nagnjen smrček kot volkovi, ki so v regiji živeli pred iztrebitvijo.
»Te morfološke spremembe odražajo genetske spremembe, do katerih je prišlo, ko je lov volčje populacije skoraj popolnoma uničil, nato pa so se te z majhnim številom priseljencev znova naselile,« pravi Bujnáková. Raziskovalci so ugotovili tudi, da so poleg skandinavskih volkov izjemno značilni tudi volkovi na Arktiki, ob aljaški obali in v Italiji. Tudi tu sumijo, da to odraža izoliranost populacij, torej da so se volkovi oddaljili od tipičnejše oblike.
Ta raziskava ne kaže le, kako lahko neposredni in posredni vpliv ljudi pusti trajen pečat na genetiki in videzu živali, temveč lahko prispeva tudi k naravovarstveni dejavnosti. V luči tekočih projektov ponovne naselitve volkov v nekatere dele njihovega nekdanjega območja razširjenosti in njihove vrnitve v divjino je lahko razumevanje razlik med populacijami odločilno za uspeh takšnih pobud.
