Osončje je polno velikih nebesnih teles: planeti, pritlikavi planeti in velike lune. Če štejemo še asteroide in druge vesoljske skale, govorimo o milijonih objektov. Ti kamniti kosi nakazujejo, da je v osončju prej obstajal vsaj še en (razmeroma) velik kamniti planet.
Danes v našem sistemu poznamo štiri kamnite planete: Merkur, Venero, Mars in Zemljo. Vemo, da je v zgodnjem obdobju osončja obstajalo še eno veliko nebesno telo, imenovano Theia. Ta planet, po velikosti podoben Marsu, je trčil v Zemljo in tako je nastala Luna. Po mnenju strokovnjakov pa je moral obstajati vsaj še en podoben objekt.
Angriti so redka vrsta meteoritov: med več kot 80 tisoč meteoriti v zbirkah jih je znanih le 68. Vsebujejo malo silicijevega dioksida, ki je glavna sestavina Zemlje, Marsa in kamnitih planetov. Iz tega so strokovnjaki prej sklepali, da je bil vir angritov razmeroma majhen asteroid, morda s polmerom 200 kilometrov. Po novih rezultatih pa raziskovalci menijo, da je to precej malo verjetno.
Astronomi so analizirali meteorit angrit, najden v Sahari in znan kot Northwest Africa (NWA) 12774, ko so odkrili nekaj povsem izjemnega. Dokazali so prisotnost klinopiroksena, ki ga najdemo v Zemljinem plašču in skorji. Zdi se, da ima ta poseben mineral neverjetno visoko vsebnost aluminija. Raziskovalna skupina je rekonstruirala tlak, pri katerem je lahko nastal, in ga ocenila na 17,5 kilobara, kar je približno 17,5-krat več od tlaka na dnu Marianskega jarka.
Tolikšen tlak je mogoč le, če je bil premer matičnega nebesnega telesa vsaj 2000 kilometrov. To je bistveno več kot pri pritlikavem planetu Cerera, največjem telesu asteroidnega pasu. »Neverjetno si je predstavljati, da je nekoč obstajal tako velikanski svet,« je izjavil Aaron Bell, raziskovalni profesor na Oddelku za vede o Zemlji na CU Boulder. »Vemo, da je obstajal, samo zato, ker so nekateri njegovi kosi po naključju padli na Zemljo. Ti meteoriti hranijo dokaz o povsem drugačni razvojni poti, po kateri so se lahko razvijali zgodnji planeti.«
Matični planet je bil lahko celo večji, dodatni kemijski dokazi pa so razkrili prisotnost kristalov, ki niso mogli nastati preveč globoko v notranjosti planeta. Na podlagi ravnovesja med plitvo globino in zmerno visokim tlakom je bil polmer »izgubljenega« planeta lahko 1800 kilometrov, kar je primerljivo z Luno, čeprav se ne približa velikosti Marsa s polmerom 3300 kilometrov. Kam je ta objekt izginil, ni znano. Edini dokaz za njegov obstoj je peščica meteoritov.
»Veliko meteoritov leži v predalih in jih še niso temeljito preučili, zato je verjetno obstajalo več takih protoplanetov, o katerih ne vemo,« pravi Bell. Zadevno nebesno telo je resnično izgubljeno, morda je razpadlo že zgodaj in so le majhni deli prišli v kamnite planete ob njihovem nastanku. Morda se je oblikovalo tudi drugače, kar bi lahko pojasnilo drugačno sestavo angritov. »Materiali, ki sestavljajo angrite, se bistveno razlikujejo od sestavin Zemlje in Marsa. To nakazuje ločeno in drugačno evolucijsko pot nastanka planetov v zgodnji zgodovini našega osončja,« nadaljuje strokovnjak.
