Leta 2014, ko je Zahodno Afriko prizadela največja doslej zabeležena epidemija ebole z več kot 11 tisoč smrtnimi primeri, je svet lahko zadihal z olajšanjem, ko je klinična študija prvič potrdila, da lahko cepivo učinkovito prepreči virusno bolezen. Vendar od tega cepiva ni pričakovati bistvene zaščite pred virusom ebole Bundibugyo (BDBV), ki se je prejšnji mesec pojavil v Demokratični republiki Kongo. Raziskovalci kljub temu upajo, da bodo z drugimi poskusnimi cepivi lahko ponovili podvig iz leta 2014 in spet našli odrešilno rešitev.
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je 17. maja izbruh virusa Bundibugyo razglasila za javnozdravstveno izredno razmero mednarodnega pomena, od takrat pa je s strokovnjaki za cepiva priredila tudi zaprto srečanje, na katerem so razpravljali o možnih rešitvah.
„Nujno moramo začeti ustrezne klinične študije z ustreznimi kandidati za cepivo”
– pravi Helen Rees, raziskovalka cepiv z Univerze Witwatersrand, ki se je omenjenega srečanja udeležila.
Cepivo proti eboli, ki se je izkazalo leta 2014, je od takrat pomagalo zajeziti več izbruhov, vendar se je izkazalo za učinkovito le proti vrsti Zaire iz istega rodu virusov, ki je ena od štirih vrst, ki povzročajo bolezen pri ljudeh. (Ostale tri so BDBV, Sudan in gozd Taï.) Prvi znani primer novega izbruha v Demokratični republiki Kongo so odkrili 24. aprila, raziskovalci pa so šele v petek potrdili, da za boleznijo stoji BDBV. Med izbruhom so doslej odkrili blizu 500 sumljivih primerov, med njimi dve osebi, ki sta potovali v Ugando, do zdaj pa se je zgodilo več kot 130 potencialno povezanih smrtnih primerov.
Udeleženci srečanja WHO so govorili o več cepivih, ki so se v poskusih zadnjih 15 let različno učinkovito izkazala pri zaščiti opic pred BDBV. Vendar so te raziskave potekale na majhnem številu živali, najobetavnejše rezultate pa so dosegla poskusna cepiva, ki še niso odobrena za uporabo pri ljudeh.
Konice in konice
Vsa cepiva, ki jih trenutno obravnavajo, vsebujejo površinski beljakovinski šiljek virusov ebole. V eni raziskavi so testirali zgodnjo različico cepiva proti virusu ebole Zaire, pri kateri so gen za beljakovinski šiljek vnesli v genom neškodljivega virusa vezikularnega stomatitisa (VSV). Cepivo je prineslo omejen uspeh: tri od štirih opic je obvarovalo pred smrtjo, ko so jih namerno okužili z BDBV (tako imenovana izzivna študija, angl. challenge), vendar so vse zbolele in v njihovi krvi je bil prisoten virus, kar pomeni, da so verjetno ostale tudi kužne.
Strokovnjakov ni posebej presenetilo, da je to cepivo proti Zairu delovalo le delno, saj se zaporedje gena, ki kodira beljakovinski šiljek virusa Zaire in virusa Bundibugyo, razlikuje za približno 30 %. »V dosedanjih pogovorih nisem slišala nikogar, ki bi rekel, da bi morali uvesti to cepivo,« pravi Rees.
V poznejšem poskusu so testirali VSV, ki bolje ustreza trenutnim razmeram, saj so namesto gena za beljakovino Zaire uporabili gen BDBV. Cepivo je učinkovito zaščitilo vse tri opice, okužene z BDBV.
„Kot smo pričakovali, smo dobili fantastičen rezultat: ni se razvila bolezen, ni bilo virusne obremenitve, ničesar.”
– pravi virolog Thomas Geisbert z Medicinske fakultete Univerze v Teksasu, ki je s sodelavci o raziskavi poročal v študiji, objavljeni v decembrski številki revije PLOS Neglected Tropical Diseases leta 2013. Trenutno pa še ni kandidata za cepivo proti BDBV »klinične kakovosti«, torej takega, ki bi ga lahko preizkušali tudi v poskusih na ljudeh.
Druga možnost je lahko kombinacija dveh cepiv, ki sta v trenutnih razmerah nepopolni. V istem članku iz leta 2013 so Geisbert in sodelavci poročali o podobnem uspehu proti BDBV pri treh opicah, ki so jim najprej dali VSV z genom za beljakovinski šiljek virusa Sudan, dva tedna pozneje pa so jim v obliki poživitvenega cepljenja z VSV dali še gen za beljakovinski šiljek virusa Zaire.
Kombinirana rešitev?
Neprofitna organizacija IAVI, ki razvija cepiva, ima zalogo enega od kandidatov za cepivo proti virusu ebole Sudan v klinični kakovosti, ki so ga v manjših kliničnih študijah v Združenih državah in Ugandi že testirali. Teoretično bi torej država, ki jo je prizadel izbruh BDBV, lahko ponovila opičji poskus iz leta 2013 na ljudeh, torej bi prebivalstvu najprej dali cepivo proti vrsti Sudan, nato pa še cepivo proti virusu Zaire.
Po besedah Marka Feinberga, vodje IAVI, bi bilo vredno to možnost preučiti, glede na resnost razmer in pomanjkanje medicinskih protiukrepov, usmerjenih posebej proti virusu Bundibugyo. Če bodo javnozdravstveni organi izrazili zanimanje za IAVI-jevega kandidata za cepivo proti virusu Sudan, bo organizacija po Feinbergovih besedah poskrbela zanj.
César Muñoz-Fontela, virusni imunolog z Inštituta za tropsko medicino Bernhard Nocht, ki se je udeležil zasedanja WHO, je vendarle izrazil resne pridržke glede te tako imenovane strategije prime-boost (osnovno imunizacijo in poživitev).
„Ni dovolj dokazov, da zagotavlja zaščito. Ali res mislimo, da so tri opice dovolj, da sprejemamo takšne odločitve?”
– se sprašuje strokovnjak. Raziskovalec dodaja, da je bila raven potencialno zaščitnih protiteles pri opičjih poskusih nizka.
Muñoz-Fontela se boji tudi, da bi, če se ta strategija pri izbruhu Bundibugyo ne izkaže, lahko spodkopala zaupanje v že odobrena cepiva proti eboli tudi ob poznejših izbruhih, ki bi jih povzročila vrsta Zaire. »Za testiranje strategije prime-boost so potrebne zelo, zelo prepričljive znanstvene informacije, kajti trajalo je mnogo let, da smo si pridobili zaupanje skupnosti, in vse lahko izgubimo, če ne ravnamo ustrezno,« pravi raziskovalec.
Beth-Ann Coller, ki je bila globalna direktorica kliničnega razvoja pri podjetju Merck, ko je to na trg lansiralo cepivo proti vrsti ebole Zaire, je prav tako zaskrbljena zaradi te zamisli. »Zelo bi si želela, da bi bilo cepivo proti BDBV že pripravljeno!« pravi Coller, ki se je upokojila leta 2023.
***
Morebitna cepiva proti BDBV pa so od uporabe pri ljudeh še precej oddaljena. Raziskovalna skupina z Univerze v Oxfordu je januarja od Evropske unije in neprofitne epidemiološke organizacije CEPI prejela podporo v vrednosti 26,7 milijona dolarjev za razvoj cepiv proti BDBV in več drugim filovirusom. Oxfordski raziskovalci v sodelovanju s podjetjem Moderna delajo na razvoju cepiva mRNA (informacijska RNA), skupaj z indijskim podjetjem SII pa nameravajo gen za beljakovinski šiljek BDBV vgraditi v šimpanzji adenovirus za klinične študije.
SII, ki je največji proizvajalec cepiv na svetu, po poročilih od Oxforda še ni prejel »izhodiščnega« virusa za izdelavo izdelka, za pospešitev proizvodnje in dobavo pa bi potreboval približno 30 dni. Teresa Lambe, molekularna genetičarka in vodja oxfordske ekipe, je povedala, da delajo tako hitro, kot le lahko, in ker je SII izjemno dobro pripravljen na hitro proizvodnjo cepiva, bi bilo cepivo lahko zelo hitro pripravljeno, ko oxfordska ekipa konča svoj del.
