Z zlitjem belih pritlikavk manjše mase je verjetno nastala dva skrivnostna astronomska objekta, ki sta tudi sama beli pritlikavki. Ti nebesni telesi imata tako zanimive lastnosti, da kažeta, da predstavljata nov razred zvezd. Eno obdaja čuden polobroč, par pa odlično dokazuje, da se zvezdam zanimive stvari lahko dogajajo tudi po njihovi »smrti«.
Ilaria Caiazzo, docentka na Inštitutu za znanost in tehnologijo Avstrije, je v okviru svojega podoktorskega raziskovanja našla objekt ZTF J2008+4449, ki oddaja rentgenske žarke. Dolgotrajno kratkovalovno sevanje, značilno za bele pritlikavke, je mogoče pripisati snovi, ki pada na mrtvo zvezdo, ta pa mora od nekod priti.
»Sprva smo mislili, da gre za dvojni sistem,« pravi Andrei Cristea, ki trenutno doktorira pod Caiazzovim vodstvom. Bele pritlikavke v dvojnih sistemih pogosto odvzemajo snov spremljevalnim zvezdam glavnega niza. Najbolj spektakularna posledica tega je, ko bela pritlikavka postane nova, včasih pa taka telesa namesto tega proizvedejo rentgenske izbruhe.
Raziskovalna skupina pa ni našla znamenj spremljevalne zvezde, še več, zelo se je zdelo, da je v sistemu sploh ni. Da lahko snov prehaja z ene zvezde na drugo, morata biti zelo blizu druga drugi, kar pomeni, da sta praviloma vezani v skupni orbiti. To je še posebej pričakovano, kadar je bela pritlikavka tako zelo magnetna kot ZTF J2008+4449. Vendar se ZTF J2008+4449 okoli svoje osi zavrti vsakih 6,6 minute, zato bi moral biti njen spremljevalec, če bi ga imela, nepredstavljivo blizu.
Cristea je ZTF J2008+4449 poimenoval Gandalf, s čimer je namignil na čarovnikovo navado, da govori v ugankah. »Če bi bil Gandalf del dvojnega sistema, bi bil izjemno asinhron, kar bi ga naredilo še bolj skrivnostnega, kot je že tako,« pravi raziskovalec.
Namesto tega je temeljit pregled Gandalfa pokazal signal, ki je podoben tistemu, kadar belo pritlikavko obdaja disk snovi. V tem primeru pa je signal med šestminutnim vrtilnim ciklom zvezde ustvaril kar dva vrhova. »Česa takega pri nobeni beli pritlikavki še nismo videli,« pravi Cristea. Signal nakazuje, da okoli Gandalfa kroži polkrožni obroč ioniziranega plina, ujet v magnetnem polju zvezde.
Kako lahko tak polobroč nastane in se ohranja, zaenkrat ni jasno. Kot primerjalna točka pa je lahko koristna druga bela pritlikavka, odkrita leta 2021, ZTF J1901+1458, ki so jo poimenovali »Moon-Sized«, torej po velikosti podobna Luni, ker je najmanjše tovrstno telo, kar so jih kdaj našli, in je po velikosti bližje Luni kot tipičnim nekdanjim zvezdam velikosti planeta. Kljub temu je Moon-Sized zelo blizu največji masi, ki jo lahko bela pritlikavka doseže, ne da bi eksplodirala (ta je 30 odstotkov večja od Sončeve mase).
Tako kot Gandalf je tudi Moon-Sized močno magneten in hitro se vrti, zato tudi pri njem ni verjetno, da bi imel spremljevalca. Vendar tudi ta zvezda intenzivno seva v rentgenskem območju. Po opazovalnih podatkih pri Moon-Sized ni obroča ali polobroča, je pa starost telesa zelo nenavadna: medtem ko je Gandalf svojo sedanjo obliko verjetno dobil zaradi trka pred približno 60–70 milijoni let, naj bi se Moon-Sized oblikoval pred približno 500 milijoni let.
Ker magnetizem sčasoma običajno slabi, to pomeni, da se je Moon-Sized bodisi nekako izognil staranju bodisi je imel sprva še neverjetno močnejši magnetizem. Druga pomembna lastnost zvezde Moon-Sized je, da se zdi, da ni onesnažena s snovmi, ki jih bele pritlikavke pogosto poberejo iz pogoltnjenih asteroidov ali planetov.
Kljub razlikam je med obema telesoma toliko podobnosti, da strokovnjaki v njiju vidijo nov razred belih pritlikavk. Zanimivo je tudi, da objekta nista daleč: Moon-Sized je oddaljena le 130 svetlobnih let, Gandalf pa približno 1100 svetlobnih let. To pa nakazuje, da verjetno obstaja še veliko več takih teles, če pogledamo dlje.
Ekipa meni, da so za nastanek takih zvezd mogoči trije scenariji. Po prvem nastanejo iz močno magnetne zvezde, ki se vrti dovolj hitro, da del svoje snovi izvrže iz sebe. Druga možnost je, da so nastale z zlitjem dveh belih pritlikavk, po katerem je ostalo nekaj snovi, ki kroži okoli novega objekta po izjemno ekscentrični orbiti in zato nanj pada zelo počasi. Tretja možnost je, da krožeča snov izvira iz neodvisnega vira, a prav tako počasi pada na telo.
