Življenje čebel je polno nektarja in cvetnega prahu, a morajo biti previdne, saj jih nekatere rastline privabljajo, ne da bi jim ponudile kakršno koli pravo nagrado. Nekatere orhideje na primer izgledajo in dišijo kot samice čebel, zato se samci poskušajo pariti z njimi in jih tako oprašijo. »Zavajanje je vsepovsod,« pravi May Berenbaum, entomologinja z Univerze Illinois.
Nedavno odkrita oblika zavajanja je še bolj zapletena: ličinke oljevk oddajajo vonjave, podobne cvetnim, s katerimi privabljajo čebele. Ličinke se nato oprimejo čebel, z njimi pridejo v njihovo gnezdo in pojedo jajčeca. Ta strategija, ki so jo na straneh bioRxiv objavili, je prvi znani primer, da žival posnema vonj rastline. »To je čudovita raziskava,« pravi Consuelo De Moraes, kemična ekologinja z ETH Zürich. »Fascinantno je, kako prefinjene so te interakcije.«
Ryan Alam, organski kemik z Inštituta Maxa Plancka za kemijsko ekologijo, nikoli ni mislil, da bo preučeval žuželke, vse dokler ni naletel na oljevke. Ta družina žuželk, ki ne zmorejo letenja, za samoobrambo izloča strup kantaridin, ki so ga v antiki uporabljali kot zdravilo, v srednjeveški Evropi pa kot afrodiziak. Ena od njihovih severnoameriških vrst posnema in proizvaja spolne feromone, da bi privabila opraševalce.
Alama je začelo zelo zanimati, zakaj se ta žuželka in druge evropske vrste v množicah vzpenjajo na bilke trave in na stebla rastlin. Da bi to vedenje bolje razumel, se je odločil preveriti, ali ličinka 3 centimetre dolge navadne oljevke (Meloe proscarabaeus) oddaja kakšen vonj.
Med raziskavami v Nemčiji je Alam zbral okoli 40 črnih in modrikastih odraslih hroščev in jih odnesel v rastlinjaški kletki, kjer so na peščenih tleh rasli pšenična trava in druge vrste, ki jih žuželke imajo rade. Hrošči so se parili, se zakopali v tla in zalegli več tisoč jajčec. Po izleganju so ličinke splezale na bilke trave. Alam je delal z rokavicami, da bi se izognil mehurjem zaradi kantaridina, zbral je ličinke in jih nato zdrobil. Snov je analiziral z masnim spektrometrom, ki razkrije kemikalije v kompleksni zmesi.
Analiza je v zmesi pokazala monoterpenoide. To so razmeroma lahke molekule, ki so pri žuželkah redke, v rastlinah pa pogoste. Več od osmih najpogosteje identificiranih molekul, na primer linalol oksid in lilial, je pogosto prisotnih v cvetovih in je znano, da privabljajo opraševalce. »To je bilo za nas povsem nepričakovano,« pravi Tobias Köllner, biokemik z Inštituta Maxa Plancka in vodilni avtor študije, ki poroča o rezultatih. »Glede na kromatogram bi lahko mislili, da gre za cvet, ne za žuželko.«
Naslednji korak je bil preizkus učinka na čebele. Alam je oblikoval komoro v obliki črke Y, kjer so čebele lahko izbirale med vonjem hroščevih ličink in vonjem pšenične trave, uporabljene kot kontrola. Rdeče zidarske čebele (Osmia bicornis) in sipasti čebele (Colletes similis) so v primerjavi s kontrolo enako dajale prednost vonju linalol oksida. Isto je veljalo za druge sestavine »ličinčne kaše« in za zmes kot celoto.
V nasprotju z zavajajočimi posnemanji spolnih feromonov vonj cvetov ličink privablja tako samce kot samice čebel. To je lahko za hrošče koristno, saj se v gnezdo vračajo le samice čebel; če se oprimejo samice, se lahko izognejo težavi prestopanja s samcev na samice. »Odpravijo posrednika,« pravi Alam. Hrošči po Köllnerjevih besedah odpravijo tudi potrebo po cvetovih. Ličinke se zgodaj spomladi, še preden pravi cvetovi začnejo dišati, zbirajo na vrhovih bilk trave, morda po vonju svojih tovarišic.
Alam in sodelavci so odkrili biokemične poti, ki jih ličinke uporabljajo za proizvodnjo kemikalij z vonjem po cvetovih. Postopek se po vsem sodeč opira na iste encime, ki jih rastline uporabljajo za proizvodnjo cvetnega vonja, pravi Köllner, kar je zanimiv primer konvergentne evolucije.
Rezultati odpirajo vprašanje, kako pogosto je podobno kemično zavajanje v živem svetu. Strokovnjaki pravijo, da ga raziskovalci verjetno opazijo redkeje kot vizualno mimikrijo, deloma zato, ker ljudje bolje vidimo, kot vonjamo. A z zadostnim naporom bodo verjetno našli še več primerov.
