Skupina astronomov je želela s Vesoljskim teleskopom Hubble opazovati komet. Čas za to so tudi dobili, a ko so hoteli opraviti opazovanja, se je izkazalo, da zaradi določenih omejitev z orbitalnim observatorijem želenega objekta ni mogoče opazovati. Zato so poiskali novo tarčo, komet C/2025 K1 (ATLAS), izbira pa se je izkazala za uspešnejšo od pričakovane. Ko so namreč prejeli opazovalne podatke, so z velikim presenečenjem videli, da se je komet razpadel na vsaj pet kosov.
Posnetki so nastali v presledkih enega dneva, med 8. in 10. novembrom 2025. Astronomi so pričakovali, da bodo videli eno samo jedro, a so namesto tega osupli ugotovili, da je sestavljeno iz več delov. Sprememba je bila očitna iz dneva v dan. Prvi dan so bili vidni še štirje kosi, ob drugem opazovanju pa se je najsvetlejši kos razcepil na dva, do tretjega dne pa je eden od fragmentov obledel.
Kometi so v osnovi kepe kamnin in prahu, ki jih drži skupaj led (na primer zmrznjena voda, ogljikov dioksid in druge snovi). Ko se približajo Soncu, se led v trdnem jedru spremeni v plin (to je sublimacija) in ustvari meglen ovoj okoli jedra, komo, ter dolg rep. A ker je led lepilo, ki jedro drži skupaj, se lahko ob sublimaciji sprostijo koščki skal. Včasih pa, ko se komet preveč približa Soncu, izgine toliko ledu, da se jedro dejansko razpade. To se običajno zgodi v periheliju ali blizu njega, ko je komet najbližje naši zvezdi. V tem primeru je K1 to točko prešel približno mesec dni prej in je bil ob razpadu oddaljen približno toliko kot Merkurjeva orbita, kjer je bil še vedno izpostavljen intenzivni vročini.
Druga zanimivost nebesnega telesa je, da gre za hiperbolični komet. To pomeni, da njegova tirnica oblikuje hiperbolo, torej se giblje prehitro, da bi ga gravitacija Sonca zadržala, zato bo odletel v medzvezdni prostor. Verjetno kroži okoli Sonca že več milijard let, a je pred kratkim dobil sunek, ki mu je dal dovolj hitrosti, da je presegel ubežno hitrost.
Tako naključno opazovanje je lahko zelo koristno. Hubble običajno vidi razpadajoče komete šele dolgo po dogodku, saj traja nekaj časa, da teleskop usmerijo na novo tarčo. Tokrat pa je komet začel razpadati le nekaj dni prej, zato je bil čas popoln. Videli so celo zasvetitve, ki spremljajo razpad, ko na plan pridejo svetlejši led pod površino, hkrati pa nenadoma sproščena velika količina prahu odbije več sončne svetlobe.
V snovi kometa je sicer precej manj ogljika kot v večini kometov v Osončju. To je zanimivo, ker nizko vsebnost ogljika običajno opažajo pri medzvezdnih kometih. Hiperbolična tirnica in to dejstvo omogočata, da je nebesno telo prvotno krožilo okoli druge zvezde, bilo od tam izvrženo in se od takrat potika po prostoru med zvezdami. Hkrati pa je nenavadno, da njegova tirnica ni superhiperbolična, kar bi v takšnih primerih pričakovali. Je pa res tudi, da smo doslej zanesljivo identificirali le tri takšne medzvezdne obiskovalce, zato nimamo veliko podatkov o tem, kako se v resnici obnašajo.
Skratka, opazovanja so zelo pomembna. Ko strokovnjaki komet vidijo med izbruhom in razpadom, lahko razkrijejo, kakšna je njegova notranjost, in če gre res za medzvezdni komet, bodo podatki še bolj razburljivi.
