Kot se pri nagradi Ig Nobel pogosto zgodi, je Ilona Croy sprva mislila, da je obvestilo o osvojeni nagradi le šala. Nevroznanstvenici z univerze Friedricha Schillerja v Jeni so sporočili, da je prejela nagrado v kategoriji vohalne znanosti za raziskavo, v kateri je preučevala, zakaj starši menijo, da njihovi najstniški otroci smrdijo veliko huje kot dojenčki. Na koncu se je odločila, da nagrado sprejme, in prevzela tudi pripadajoči (praktično povsem brezvredni) bankovec za 10 bilijonov zimbabvejskih dolarjev ter ročno izdelan pokal z gobarsko matematiko. Vse to je običajen del najbolj noro znanstvene podelitve nagrad – le da se dogodek letos ni odvijal v Združenih državah.
V 36-letni zgodovini nagrade Ig Nobel so namreč zmagovalci nagrade zdaj prvič prevzeli v Zürichu in ne v okolici Bostona. Croy je ena tistih nagrajencev, ki novo lokacijo podpirajo. Potovanje iz Nemčije v Švico je bila preprosta odločitev, pravi raziskovalka. Če bi slovesnost po navadi potekala v Združenih državah, bi si, pravi, premislila dvakrat, tako zaradi politične situacije kot zaradi razdalje. „Dobila sem vtis, da kultura ni več zares gostoljubna,” dodaja Croy.
Ozadje odločitve je, da je lanski dogodek močno zasenčilo dejstvo, da se skoraj polovica od 10 zmagovalnih ekip ni udeležila, med drugim zaradi vizumskih omejitev ter raziskovalne in obmejne politike ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Zato so organizatorji nagrade Ig Nobel – katerih moto je: „najprej ljudi nasmejati, nato pa jih spodbuditi k razmišljanju” – marca sprejeli težko odločitev, da lokacijo spremenijo za nedoločen čas. „Da bi lahko priredili slovesnost in obenem ohranili bistvo, kar je vedno predstavljala, smo se morali preseliti na prijaznejši kraj,” pravi Marc Abrahams, ustanovitelj in voditelj nagrade ter urednik znanstvenega šaljivega lista Annals of Improbable Research.
Na srečo je Zürich organizacijo z veseljem prevzel, čeprav so se po Abrahamsovih besedah za čast potegovali tudi Pariz, Berlin, Amsterdam in Atene. Univerza v Zürichu (UZH) in druge ustanove ETH pa so ponudile tudi institucionalno podporo, česar prejšnji ameriški gostitelji, kot sta Harvard in MIT, nikoli niso storili. Organizatorji so že napovedali, da bo prihodnje leto podelitev v Antwerpnu. Načrt je trenutno, da se v Zürich vračajo vsako drugo leto, v vmesnih letih pa se bo organizacija izmenjevala med drugimi evropskimi državami.
Matilda Brindle, evolucijska biologinja z Univerze v Oxfordu, ki je nagrado za biomehaniko prejela za izdelavo natančne definicije poljubov, opaženih pri pticah, mravljah in polarnih medvedih, je povedala, da je selitev v tujino odličen način, s katerim organizatorji odražajo mednarodnost znanosti. To je poleg tega bolj osrednja lokacija za evropske in azijske nagrajence, vizumskih omejitev pa je bistveno manj. „Mislim, da je zdaj verjetno lažje priti v Evropo kot v Združene države,” pravi raziskovalka.
To se izkazuje za resnično tudi pri Taddu Truscottu, inženirju za dinamiko tekočin z Univerze kralja Abdulaha za znanost in tehnologijo v Savdski Arabiji, ki je nagrado za fiziko prejel za načrtovanje pisoarja brez pljuskanja. Po njegovih besedah bi od njegove 20-članske mednarodne raziskovalne skupine – med katere člani so tudi uzbeški, indijski in nigerijski raziskovalci – zaradi potovalnih prepovedi in težav z vizumi trenutno v Združene države lahko potovala le dva. Enega od njegovih študentov pa so nedavno – čeprav je imel vizum – 10 ur zadrževali na meji brez hrane in vode. „Žal Združene države trenutno ne delujejo kot mednarodni kraj,” pravi Truscott, ki sicer del leta tam tudi preživi. V še petih od preostalih devetih nagrajenih ekip so raziskovalci, ki delajo v Združenih državah.
Eden od Truscottovih kolegov, Kaveeshan Thurairajah, doktorski študent mehanike tekočin na Univerzi v Waterlooju, dodaja še, da sta v Združenih državah resno ogroženi svoboda in financiranje univerz: „Napad na suverenost ni nekaj, s čimer se je prijetno soočiti.”
Za zmagovalca v kategoriji biologije, Joãa Miguela Alvesa Nunesa, doktorskega študenta zoologije na Univerzi v São Paulu, je udeležba na slovesnosti strokovno stališče – in hkrati osebni mejnik. „Kot brazilski znanstvenik sem ponosen, da lahko sodelujem na prvi podelitvi nagrad, prirejeni zunaj Združenih držav,” pravi Nunes, ki je nagrado prejel s tem, da je stopal na strupene kače, da bi ugotovil, kdaj ugriznejo. (Čeprav so študijo pozneje umaknili zaradi pomislekov glede metode s stopanjem.)
„Ko vizumi ali politični problemi raziskovalcem preprečijo srečanje, znanost izgubi pomembne glasove. Selitev nagrade Ig Nobel v tujino nas opominja, da znanost pripada vsemu svetu, ne eni državi”
– pravi. Nagrada mu je poleg tega omogočila tudi prvo mednarodno potovanje in prvi polet z letalom.
Čeprav je sprememba lokacije sprožila mešana čustva, je obenem v slovesnost vdahnila tudi novo življenje, je povedal Abrahams. Vstopnice za prizorišče s 1500 sedeži so pošle v nekaj dneh, prostovoljcev je bilo na pretek, staranjajoča se organizacijska ekipa pa se je okrepila z novimi, navdušenimi člani. Ekipa se je odlično zabavala tudi ob pripravi novih elementov, ki odražajo švicarsko prizorišče, na primer z jodlanjem in univerzitetnimi rektorji v bananinih kostumih, ki so opozarjali govornike, ki so govorili predolgo. „Skoraj tako se je počutilo kot na samem začetku,” pravi Abrahams.
Celotno slovesnost si je mogoče ogledati spodaj, prej pa na kratko o zmagovalcih:
Nagrado za biomehaniko so prejeli Matilda Brindle, Catherine Talbot in Stuart West (Združeno kraljestvo, Združene države), ker so oblikovali natančnejšo definicijo poljuba kot kdaj koli prej za mravlje, ptice, polarne medvede in ljudi. Po njej so poljubi: „neagonistične interakcije, ki pomenijo usmerjen stik med usti znotraj iste vrste, z določenim gibanjem ust/ustnih delov in brez prenosa hrane”.
Nagrado za javno upravo so prejeli Paul Piff, Daniel Stancato, Stéphane Côté, Rodolfo Mendoza-Denton in Dacher Keltner (Združene države, Mehika, Kanada), ker so zbrali dokaze, da ljudje iz višjih razredov z večjo verjetnostjo kradejo sladkarije iz zalog svojih otrok in kažejo tudi druge neetične vedenjske vzorce.
Nagrado za kemijo so prejeli Sanchari Banerjee, Nathan Coussens, François-Xavier Gallat, Nitish Sathyanarayanan, Jandhyam Srikanth, Koichiro Yagi, James Gray, Stephen Tobe, Barbara Stay, Leonard Chavas in Subramanian Ramaswamy (Indija, Francija, Japonska, Združene države), ker so odkrili, da mlečne beljakovine živorodnih ščurkov vsebujejo trikrat toliko energije kot beljakovine kravjega mleka.
Zmagovalec nagrade za medicino je postal pokojni Tokuji Unno (Japonska) za študijo z naslovom „Kako izpihati nos – Aerodinamična preiskava izpihovanja nosu”.
Zmagovalci nagrade za biologijo so postali João Miguel Alves-Nunes, Adriano Fellone, Selma Maria Almeida-Santos, Carlos Roberto de Medeiros, Ivan Sazima in Otavio Augusto Vuolo Marques (Brazilija, Avstralija), ki so nežno pritiskali na posamezne dele telesa različnih strupenih kač – pri različnih temperaturah in v različnih delih dneva –, da bi poskusili ugotoviti, kaj kače spodbudi in česa ne, da ugriznejo človeka.
Zmagovalci nagrade za fiziko so bili Randy Hurd, Zhao Pan, Tadd Truscott in Kaveeshan Thurairajah (Kanada, Združene države, Kitajska, Savdska Arabija), ki so poskušali teoretično in eksperimentalno razviti pisoar brez pljuskanja.
Nagrado za tehnologijo so prejeli Justin Puma, Zhen Yang, Evan Johnston, Zixin Zhang, Xiaoyi Lan, Lingzhi Zhang, Hongyu Hou, Zixin He, Ali Afify, Megan Creighton, Jianyu Li in Changhong Cao (Kitajska, Kanada, Združene države, Egipt) za pionirsko delo pri uporabi ustnih delov komarjev kot šobe v visokoločljivostnih 3D-tiskalnikih. Postopek so poimenovali „Necroprinting”.
Nagrado za vohalno znanost so prejeli Ilona Croy, Tomasz Frackowiak, Thomas Hummel in Agnieszka Sorokowska (Poljska, Nemčija, Švedska), ker so zbrali dokaze, da dojenčki po mnenju staršev oddajajo čudovit vonj, najstniki pa ne.
Zmagovalci nagrade za znanost o tleh so postali Franz Bender, Marcel van der Heijden, Atlant Bieri in Pia Viviani (Švica, Nizozemska, Nemčija), ki so v okviru svoje raziskave v več kot 25 državah zakopali 1000 enakih spodnjic, nato pa jih po dveh mesecih izkopali.
Nazadnje so lahko nagrado za mir domov odnesli Jaimie Arona Krems, Rebecka Hahnel-Peeters, Laureon Merrie, Keelah Williams in Daniel Sznycer (Združene države, Argentina, Avstralija), ker so dokumentirali, da najbolj cenimo tiste prijatelje, ki so hudobni do ljudi, ki jih ne maramo.
