Intelova ekipa je 6. avgusta 2026 vložila poseben patent, na katerega so naleteli sodelavci Patentlyze. Patent z oznako US 2026/0230175 A1 je pravzaprav nadaljevanje starejšega patenta, vloženega februarja letos, ki so ga svoj čas registrirali pod oznako US 12,542,604 B2.
Bistvo je, da je podjetje zasnovalo povsem novo satelitsko arhitekturo, pri kateri satelitov v nizki Zemljini orbiti (LEO) ne vodijo in njihovega delovanja ne usklajujejo zemeljski podatkovni centri, temveč podatkovni centri, nameščeni v srednji Zemljini orbiti (MEO) ali visoki Zemljini orbiti (HEO). Za to je seveda potrebna dodatna računska zmogljivost, strežniški procesorji, ki se uporabljajo v podatkovnih centrih, in pospeševalniki umetne inteligence, ki lahko seveda prihajajo od Intela – s tem parom patentov si podjetje poskuša ustvariti nov tržni segment.
Pri klasičnih satelitskih arhitekturah se sateliti v nizki Zemljini orbiti – na primer deli infrastrukture, ki nudi satelitski internet – trenutno zanašajo na zemeljske podatkovne centre za koordinacijo konstelacije in za izvajanje različnih nalog, ki zahtevajo večjo računsko zmogljivost. Podobno načelo velja za SpaceXov satelit AI1, ki je v načrtovanju, in za Googlov Project Suncatcher: pri obeh bo med satelitoma v orbiti okoli Zemlje in zemeljskimi podatkovnimi centri vzpostavljena optična povezava.
Tudi pri drugih sistemih, kot so Starlink, Telesat Lightspeed in Amazonov Project Kuiper, je temeljno načelo, da se sateliti v nizki Zemljini orbiti, ki jih je lahko v posamezni infrastrukturi več sto ali več tisoč, zanašajo na zemeljske podatkovne centre pri usmerjanju prometa, upravljanju komunikacijskih povezav in določanju položaja satelitov, pa tudi pri vseh drugih nalogah, ki zahtevajo visoko računsko zmogljivost. Na uporabo zemeljske komunikacije vplivajo tudi vremenske razmere in drugi dejavniki, kar je težava predvsem takrat, ko je treba izvesti časovno kritične izračune ali sprejeti časovno kritične odločitve. Ko takšne satelitske infrastrukture postajajo vse bolj zapletene in večje, je lahko tudi upravljanje vse bolj okorno, zato uporaba zemeljskih podatkovnih centrov ni idealna.
Intelova ekipa je zato zasnovala zgoraj omenjeni koncept: upravljanje klasičnih satelitov v nizki Zemljini orbiti bi prevzeli podatkovni centri, nameščeni v višjih orbitah (MEO, HEO), ki lahko časovno kritične podatke hitro in učinkovito sprejemajo ter posredujejo, zato bi usmerjanje in izvajanje različnih nalog potekalo z manjšo zakasnitvijo in hitreje, kar prispeva k učinkovitejšemu delovanju infrastrukture. Nadzornih satelitov seveda ne bi bilo en sam, temveč več, da bi bilo upravljanje flote hitro in učinkovito. Hkrati je treba seveda ohranjati komunikacijo tudi z zemeljskimi podatkovnimi centri, saj ti še naprej opravljajo časovno nekritične naloge, nadzornim satelitom lahko pošiljajo vnaprej sestavljen paket nalog in lahko obdelujejo tudi časovno nekritične podatke, ki jih pošiljajo sateliti, naj gre za satelitske posnetke ali vremenske in druge podatke.
Na podlagi patenta je smer jasna, zaenkrat pa ni bilo nobene uradne napovedi, prav tako ni znano, kateri satelitski sistemi bi lahko v daljni prihodnosti uporabili Intelovo novost.
